Tiskane izdaje
Velesila v vseh pogledih. Največje gospodarstvo na svetu. Najbolj obljudena država na planetu. Gospodarica vseh morij okoli svoje obale. Prva na Marsu. Že davno na Luni. Predvsem pa svetovna prvakinja v nogometu!
Tako vidijo Kitajci svojo državo leta 2049. Pred začetkom evropskega prvenstva v Franciji, ki je začinjeno z grožnjo terorizma in nezadovoljstva delavcev, je Kitajska usmerila svoje daljnoglede proti Evropi. Kljub temu da voditelji v Pekingu popolnoma razumejo francoski vrh in težave, skozi katere gre predsednik François Hollande, pa že zdaj vedo, da takrat, ko bodo oni gostitelji svetovnega prvenstva (v njihovi projekciji je to zgolj vprašanje časa), ne bo teroristom, še manj pa delavcem, padlo na pamet, da pokvarijo veliki dogodek.
Čas je za dolgoročno razmišljanje. Kitajci imajo »Projekt 2049«. Tisto leto bo namreč njihova država, se pravi, komunistična država, dopolnila sto let. Če pa starost računamo od združenja v centralistično cesarstvo, ki je z manjšimi ali večjimi spremembami trajalo 2132 let, potem bo takrat stara 2270 let.
Nacija, ki si da opravka s tisočletji vsakič, ko se dotakne kateregakoli segmenta svoje zgodovine, je izumiteljica vsega, kar obstaja. Tudi nogometa, se razume. Že v tretjem stoletju pred našim štetjem je bila v takratnem kraljestvu Qi, ki se je razprostiralo tam, kjer je danes pokrajina Shandong, popularna igra »zu-qiu«, kar dobesedno pomeni »brcati žogo«.
Žoga je bila usnjena, napolnjena s človeškimi lasmi in ptičjim perjem. V igri je bilo prepovedano igranje z rokami. Igralec je moral z nogami brcati žogo, jo odbijati z glavo, rameni in prsmi. Pri tem so ga ovirali nasprotniki. FIFA je potrdila, da je »zu-qiu« prva verzija nogometa z določenimi pravili igre.
Na seznamu želja tudi piše, da bo Kitajska leta 2049 tehnološka velesila. Trenutno v raziskave in razvoj vlaga 2,2 odstotka od obilnega bruto družbenega proizvoda (ki že presega 10.000 milijard dolarjev). Do leta 2020 načrtuje, da bodo v to smer vložila več kot 2,5 odstotka. Lahko torej pričakujemo, da bo postala dežela tehnološkega razsvetljenstva. Prav zato so Kitajci prepričani, da bodo prišli na Luno in na Mars.
Kar se pa tiče nogometa ...
Največje zagotovilo, da se bo naciji, ki si je izmislila ta šport, končno uspelo prebiti na vrh, je Komunistična partija, pa čeprav niti sama ne ve, ali bo leta 2049 sploh še obstajala. Ne samo da ima tudi ona svoje teroriste in nezadovoljne delavce, ampak ji ne gre na roko niti zgodovinska statistika. Sovjetska zveza je namreč trajala zgolj 74 let. Kljub temu pa je eden od motivov obstoja partije prav velika žoga.
Predsednik Xi Jinping, ki ne skriva svoje strasti do nogometa, je pred petimi leti (še preden je prevzel najvišji položaj v državi) razkril svoje tri želje: da pride kitajska reprezentanca ponovno na svetovno prvenstvo, da bo Kitajska gostiteljica svetovnega prvenstva in da na njem zmaga. Te želje so postale usmeritveni program. Čeprav se zdi, da so ti cilji veliko bolj oddaljeni od Marsa, pa je bilo v treh letih, odkar je Xi prevzel poveljniško žezlo, v uresničitev njegove želje vloženo mnogo truda.
Pekinška mestna vlada je zagnala projekt gradnje 200 nogometnih šol, v katere bodo povabili trenerje iz Japonske, Argentine in Nizozemske. V Guangzhouu so ustanovili prvo nogometno fakulteto, v katero se bo jeseni vpisalo od sto do 150 študentov. Po štiriletnem študiju jim bodo izdali prave fakultetne diplome.
Ministrstvo za izobraževanje je ustanovilo »upravo za nacionalni nogomet«, ki ima za cilj odprtje 20.000 nogometnih šol po vsej državi. Ministrstvo za notranje zadeve pa je za vsak primer začelo razmišljati o možnosti podelitve kitajskega državljanstva tujim nogometašem. Namreč, za povprečnega Kitajca, ki sanja o letu 2049, pomeni nacionalni cilj to, da bo zmagovita reprezentanca sestavljena iz »pravih« Kitajcev. Toda če se izkaže, da to ne bo šlo, bodo prešli na slabšo možnost: nogometne zvezde bodo kupili v tujini.
Sodobna šala pravi, da pride Kitajec v nebesa in Bog mu reče, da mu za dobrodošlico izpolni željo. »Potopi Japonsko na dno morja,« si zaželi Kitajec. Bog se popraska po bradi in reče: »To je pretežko. Ali imaš še kako drugo željo?« Kitajec kot iz topa izstreli: »Da bi Kitajska zmagala na svetovnem nogometnem prvenstvu!« Bog malo pomisli in reče: »V redu, poglejva, kaj lahko storiva glede Japonske.«
Nemogoča naloga, večno ponižanje in neuresničljive sanje. Vse to so oznake za predsednikovo željo, zato se pozornost Kitajcev bolj usmerja k Luni in Marsu. Lažje bodo prišli tja kakor pa na stopničke, na katerih jim bodo podelili pokal za osvojeno svetovno prvenstvo.
Toda če že nimajo nadarjenosti, discipline ali pa česa drugega, kar je potrebno za dober nogomet, pa imajo denar. Zaradi zahteve, da postane Kitajska do leta 2049 nogometna velesila, so kitajski milijonarji in milijarderji že šli v nakupe. Ta teden je ustanovitelj holdinga Suning, milijarder Zhang Jindong, kupil večinski delež Inter Milana. V začetku lanskega leta je najbogatejši Kitajec Wang Jianlin kupil 20 odstotkov kluba Atletico Madrid. Lanskega septembra je kitajska korporacija CEFC kupila okoli 60 odstotkov delnic češkega kluba Slavia. Za tem je januarja letos Chen Yasheng, ki je svoje milijarde prislužil v avtomobilski industriji, kupil 54-odstotni delež v Espanyolu. Eden največjih kitajskih tajkunov Tony Xia pa je izjavil, da je bila sprejeta njegova ponudba 80 milijonov evrov za lastniški delež v Aston Villi.
Seznam nogometašev in trenerjev, ki so jih kitajski klubi kupili v tujini, je predolg, da bi jih sploh začeli naštevati. Cene, zapisane v pogodbah z nekaterimi od njih, pa so že na svetovni ravni.
Leto 2049 je daleč. Toda v resnici je zelo blizu. Veliko bo potrebno storiti za uresničitev kitajskih nogometnih sanj. Na vprašanje, zakaj je azijska sila tako obsedena z veliko žogo, se bo večina Kitajcev z dlanjo pogladila po obrazu in rekla: »Ai mian-zi!« V dobesednem prevodu: »Zaradi obraza.« Na seznamu FIFA je kitajska reprezentanca na 81. mestu, za Haitijem, Zambijo in Beninom. Če bo resnično v vsem velesila, kako lahko potem dovoli, da ostane na tem mestu?
Poleg tega Kitajci niso pozabili, kako so leta 2002, ko so edinkrat sodelovali na svetovnem prvenstvu, izgubili s Kostariko 0:2, s Turčijo 0:3 in Brazilijo 0:4. Nacionalno ponižanje se mora končati, pa čeprav bodo prenosi tekem, v katerih Kitajska zmaguje, nekateri od Kitajcev gledali v hotelski sobi na Luni.
