Svet v sojini omaki: Simbol samotnega egocentrizma ali poziv k molku?
čet, 04.02.2016, 15:00
Svet v sojini omaki: Simbol samotnega egocentrizma ali poziv k molku?
Ali je človeška tragedija kdaj legitimni vir umetniškega navdiha?

Kaj lahko umetnost stori za trpeče? Kaj vidijo umetnikove oči, ko se pred njimi dogaja humanitarna kriza? Kako ustvarjalni duh doživlja umiranje? In ali je človeška tragedija kdaj legitimni vir umetniškega navdiha?

Da na ta vprašanja ni dobrega odgovora, se je pokazalo, ko je kitajski umetnik Ai Weiwei legel v pozo triletnega Ajlana Kurdija, čigar trupelce je morje naplavilo na grški otok Lesbos. Z obrazom v produ in z dlanema, obrnjenima proti nebu, je indijskemu fotografu Rohiti Čavlu dopustil, da naredi črno-belo fotografijo, ki so jo nato v okviru indijskega umetniškega festivala v New Delhiju prejšnji teden postavili na ogled na razstavi Umetniki.

Ai Weiwei je hotel s tem pozornost javnosti preusmeriti na trpljenje beguncev, za katere morje pogosto postane grobnica. »Fotograf je od mene zahteval, naj mu poziram na obali in zaprem oči,« je povedal kitajski umetnik, ki je že več tednov na Lesbosu, kjer hoče postaviti spominski objekt žrtvam. »Stal sem tam in čutil, kako se moje telo trese v vetru − v tem vetru je tam čutiti smrt. Človeka prevzamejo posebna čustva, ki jih lahko občutite samo, če ste tam. In takrat sem pomislil, da bi lahko s tem, ko bi bil v isti pozi kot Kurdi, opozoril na to, da so razmere, v katerih so se znašli ti ljudje, zelo daleč od humanosti v današnji politiki.«

Je torej hotel Ai vse, ki bodo videli to fotografijo, opozoriti na rešitev, ki je človeštvo ne ponuja beguncem? Je bil to najboljši možni način, da se obudi spomin na utopljenega dečka in na vse druge nesrečneže, katerih trupla niso pritegnila objektivov svetovnih fotografov? Je torej bradati Kitajec, ki pozira kot smrt na grški obali, predvsem slika samotnega egocentrizma ali umetniški poziv h globalni empatiji?

Mnenja o tem so si sila različna. Ko gre za Ai Weiweija in njegovo umetnost, so bila mnenja že od nekdaj različna, to njegovo dejanje pa je bilo za nekatere od njegovih nasprotnikov dobra priložnost za to, da vzkliknejo: »Zdaj je dovolj!«

Newyorški umetnik Sean Capone je ob fotografiji na instagramu napisal jasno obtožbo. »Obsojam te (Ai Weiwei) zaradi slabega okusa, egoistične pornografije žrtve in neskončne parade slabe umetnosti. Kar je preveč, je preveč!« Ameriška fotografinja Sally Davies je podobnega mnenja. »V vseh pogledih odločno zavračam to sliko!« je dejala v enem od intervjujev. »Potem ko sem videla izvirno fotografijo otroka, naplavljenega na obalo, sliko, ob kateri človeku poči srce, te druge slike ni mogoče dojeti drugače kot oportunistični nagon, da se izkoristi sedanja tragedija. Zavračam njegov poskus, da bi si prilastil prizor, ki se je za vedno zarezal v mojo dušo, in menim, da je umetnost veliko več od tega.

Po drugi strani pa so nekateri Ai Weiweiju izrekali priznanje, ker je z lastnim telesom poudaril nemoč ljudi, ki bežijo pred zlom in hrepenijo po lepši prihodnosti. »To je velikanska slika zato, ker je zelo politična, hkrati pa prav toliko humana, in ker je vanjo vpet tako pomemben umetnik, kot je Ai Weiwei,« je dejal Sandy Angus, solastnik indijskega umetniškega festivala. Ko je David Beard, bivši urednik Washington Posta, na twitter pripel sporno fotografijo in dodal komentar: »To je močno!«, je bil v hipu deležen cele vrste odzivov, v katerih so mu ljudje poskušali pojasniti, da je to »neprimerno«, »neumno« in »idiotsko«. »To je storil premišljeno, samo zato, da bi ga (Ai Weiweija) proslavil,« je napisal eden od komentatorjev.

V nasprotju od Ai Weiweija se je umetnica grškega rodu Georgia Lale sprehajala po New Yorku v oranžnem rešilnem jopiču, da bi s tem mimoidoče opozorila na begunsko krizo. Ne ve se, koliko je bil ta njen nastop učinkovit. Bolgarski karikaturist Jovčo Savov je Picassovo Guernico preoblikoval v kup nesrečnih teles, nakopičenih v lesenem čolnu sredi Egejskega morja.

Palestinska umetnica Alaa Minavi, ki živi v Libanonu, je ustvarila instalacijo iz šestih neonskih cevi, zvitih v oblike ljudi v gibanju. »To so oče, mati, ded, teta in dva otroka,« je pojasnila. »Hodijo. Zapuščajo svoj dom.« In ko ljudje v takšnih razmerah zapustijo dom, ne ostanejo samo brez hiše, šole, igračk in avtomobila. »Ti ljudje puščajo za seboj kožo, organe in spomine. Spreminjajo se v obrise človeških bitij,« je dejala umetnica, ki je hotela s prodajo tega svojega dela na dražbi pomagati nemški kanclerki Angeli Merkel in podpreti njeno stališče do beguncev.

Če je Alaa Minavi svojo instalacijo poimenovala Moja luč je tvoja luč, potem bi lahko Ai Weiwei svojo fotografijo poimenoval .Moja smrt je tvoja smrt Vem, tisti, ki ga zaradi tega obsojajo, bodo dejali, da je kitajski umetnik na grški obali vstal in od tam odšel živ in zdrav v toplo sobo, mali Ajlan Kurdi pa ni nikoli več odprl oči. A mar ni celotna zgodba o Aijevi vpletenosti v begunsko krizo en sam velik poziv, namenjen umetnosti, naj zabeleži vse trpljenje in vse upanje, ki ga valovi Egejskega morja naplavljajo na evropsko obalo? Mar ni kitajski umetnik poskušal že do zdaj v vseh svojih delih povedati, da se vse, kar se dogaja njemu, lahko zgodi tudi kateremu koli že Evropejcu? In mar ni s tem nazorno pokazal, da je Ajlanova smrt del zavesti vseh nas, slika, ki se nam prikaže v naši podzavesti vsakič, ko zapremo oči in vemo, da se bomo zjutraj prebudili v mehki postelji, ki je svetlobno leto oddaljena od obale zloveščega morja? Mar ni hotel s tem povedati, da je naša varna postelja pravzaprav povsem blizu te žalostne plaže na Lesbosu?

Nekako se mi zdi, da je to smisel Ai Weiweijeve neumetniške umetnosti. Poziv k molku in razmišljanju. V resnici močno sporočilo.



Svet v sojini omaki: Simbol samotnega egocentrizma ali poziv k molku?

Foto: Rohit Chawla/India Today via AP

Prijavi sovražni govor