Tiskane izdaje
Sredi pločnika je klečal nekdanji minister za kulturo. Bilo je kot v cerkvi. Zazrl se je nekoliko navzgor in roke je stezal v isto smer. Proti luknji v smetnjaku. »Ej, križ me boli, križ. Moral sem poklekniti,« se je z nerodnostjo v glasu opravičeval, kot da bi bil česa kriv. »Niste vi krivi. Te majhne luknje so krive,« pokažem s prstom na samoumevno. Zdaj bova začela govoriti o tej stvari, kot govorimo vsakokrat, ko se s komerkoli srečamo pri smeteh. A doma me čakajo z večerjo. Nekaj zamrmram, se hitro obrnem in odhitim. Bivši minister pa počasi prelaga papir za papirjem v okroglo luknjo – flop, flop, flop, se oglaša pokrovček podzemnega zbiralnika, ki ga vsakikrat znova tolče po prstih.
Odkar imamo v središču Ljubljane podzemne zbiralnike, odnašam smeti samo še ob večerih. Ponižujoče je čez dan s prozornimi vrečkami v rokah prečiti ulico, mimo lokalov, polnih kavopivcev, in pozdravljati na vse strani sicer službene znance. Odkar je človek kultiviran, značilno občuti sram glede svojih iztrebkov vseh vrst, in kaj so smeti drugega kot to, kar je treba skriti! Še pred nekaj leti smo lahko smeti odnašali diskretno, po stopnicah v klet, v pižami in copatih, nihče nas ni gledal in mi nismo s tem intimnim opravilom nikomur grenili njegove estetike. Zdaj pa se je treba obleči in obuti, se počesati, vzeti dežnik, če dežuje, se oborožiti s primerno dozo prijaznosti. A kaj, ko potem kljub temu vsi bulijo v prozorne vrečke in stisnjene pomarančne olupke v njih. Zato grem raje zvečer.
Tudi drugi pridejo zvečer. Kot kakšni kriminalci smo. Dobimo se tam pri podzemnih zbiralnikih ali na poti domov in bentimo čez tiste, ki so nam jih namestili. Dvolitrsko plastenko je treba prej razrezati, ker je luknja premajhna in vzame samo litrske plastenke. Metlinega ročaja, če imaš slučajno kakšnega preveč, ne moreš nikamor spraviti, ker je predolg. Pustiti ga moraš torej na ulici. Tudi dežnika ne. Kartonsko škatlo moraš ravno tako najprej raztrgati. Če je ura bolj pozna, ne smeš metati steklenic, da ne žvenketajo, ko padejo na dno. Pa tudi nasploh je bolje priti prej, ker so zabojniki majhni in se hitro zabašejo. Lahko se ti zgodi, da je zbiralnik za biološke odpadke že naphan in moraš s svojo vrečo – cap, cap, cap – do naslednjega zbiralnika v naslednji ulici. Še huje je s papirjem. Ko odložijo trgovke iz bližnjega Mercatorja svoje kartone, za naše navadne račune ni več prostora v pravem zabojniku. A na računih so naša imena. Bognedaj, da bi jih vrgli v kak drug zabojnik. Kaj če pride inšpektor, pobrska po smeteh, kot so nekoč brskali zgolj največji reveži, da bi še našli kaj za pod zob, in me oglobi z nekaj sto evri kazni? Kaj naj rečem doma zaradi tolikšne izgube?
Odkar so podzemni zabojniki, reveži po smeteh seveda ne morejo več brskati. Zato jim nastavljamo hrano in oblačila poleg zabojnikov, najraje pa pri bližnjih garažah, kjer ni nevarnosti, da jih bo prehitro našla Snaga in jih odpeljala. Delavci Snage pridejo večkrat na dan, povsem nepredvidljivo, z ogromnim vozilom, ki zasede skorajda celotno našo uličico do neba. Zadnjič so mi odpeljali moj lastni plastični koš, ki sem ga samo za minuto odložila pri zabojniku in skočila v trgovino po kruh. Ko sem se vrnila, ga že ni bilo več. Je pa Snagino vozilo ravno pospravljalo svojo gromozansko jekleno roko, ki je z velikim truščem hip pred tem iztrgala zabojnik iz zemlje in njegovo vsebino spravila v kamionov trebuh. Groza me prešine ob misli, da bi se to specializirano vozilo pokvarilo. V dveh dneh bi se zadušili v smeteh.
Podzemni zbiralnik lahko odpreš samo s pametno kartico. To je moja druga groza. Z lahkoto si predstavljam računalnik na občini, ki sproti vidi, kdaj sem odvrgla biološke odpadke in kdaj preostale. In ga skrbi, če morda nekaj dni zapored ne odvržem svoje vreče. Točno ve, da je nekaj z mano narobe. Po vsej verjetnosti me ni doma. In če računalnik ve, da me ni doma, lahko ve to še marsikdo drug. Ne samo, da ima popoln nadzor nad mano računalnik, jaz pa to plačujem z enim evrom na odpiranje, totalno kontrolo imajo tudi ljudje. Jasno, tudi zaradi drugih plastičnih kartic. Morda tudi zato marsikdo ne odpira smetnjakov in svojo vrečo odloži kar na ulici. Še en evro prihrani.
Totalitarizem sortiranja smeti, ki ga postavljajo pred sodobnega človeka kot svetel cilj, s katerim bomo lažje obvladovali posledice svojih civilizacijskih pregreh, se mi zdi precej podoben drugim totalitarizmom. In kar je absurdno: v Bruslju, od koder prihajajo navodila, so do razvrščanja, zbiranja in odmetavanja smeti veliko bolj tolerantni. Nič od navedenega ne počnejo. V Sloveniji smo bolj papeški od papeža.
