Tiskane izdaje
Prejšnji teden sem se za našo Sobotno prilogo dolgo pogovarjal z italijanskim kolegom Gennarom Sangiulianom, vplivnim drugim človekom informativnih oddaj na italijanski državni televiziji, enim izmed dveh avtorjev knjige Četrti rajh. Drugi je Vittorio Feltri, dolga leta vodilni komentator in direktor milanskega časnika Il Giornale, v premnogih televizijskih razpravah pa še dandanes glasnik in velikokrat kar prepričljiv zagovornik italijanske desnice in Silvia Berlusconija. Knjiga o četrtem rajhu, ki se je hitro uvrstila na vrh italijanskih lestvic branosti, je razburila bralce v Italiji, še bolj pa nemške kritike, saj so jo vzeli za napad na Nemce in njihovo kanclerko Angelo Merkel. Tako rekoč za »novo italijansko izdajo« imajo to knjigo, podobno tistima izdajama iz prve in iz druge svetovne vojne iz let 1915 in 1943.
Avtorja trdita, da je Nemčija z Angelo Merkel dosegla, kar ni uspelo niti Hitlerju in njegovim divizijam. Zavzela je Evropo, kakor je morda ni še nihče pred njo, pa za to ni porabila niti ene krogle. Italijani, zlasti tisti del javnosti, ki je blizu Berlusconiju, to pa je kar veliko državljanov, so Merklovi zamerili, ker je rokohitrsko strmoglavila tedaj še najbogatejšega državljana Apeninskega polotoka, človeka, ki je dve desetletji krojil italijansko vsakdanjo politiko.
Načrtoval je tudi sebi primerno italijansko prihodnost, v Evropi pa je kljub pripadnosti desnici nemške kanclerke Merklove soliral, kadar je le mogel. Da nekaj res ni v redu, sta vsej evropski javnosti v začetku tega desetletja sporočila prav Merklova in njen tedanji zaveznik Nicolas Sarkozy, ko Berlusconija nista več vabila na srečanja, potem pa sta se pred kamerami nasmihala in posmehovala na njegov račun. Naj si je to Berlusconi s svojimi stranpotmi še tako zaslužil, so Italijani zamerili nemški kanclerki in francoskemu predsedniku.
Nasprotniki z italijanskega političnega odra so Berlusconija spravili iz vladne palače, šele ko je tako zahtevala kanclerka. Telefonirala je tedanjemu predsedniku Giorgiu Napolitanu, ki se je podjetja lahko lotil šele, ko je imel podporo iz Berlina, zraven pa še iz Pariza. Namig iz Berlina mu je omogočil uresničiti svoje sanje, naredil ga je za odrešenika domovine.
Čeprav sta bila z Merklovo ideološka zaveznika, pripadala sta desnosredinski evropski ljudski stranki, je moral Berlusconi skoraj čez noč oditi. Pa ne zato, trdita avtorja, ker je o svoji nemški kolegici govoril grdo in pobalinsko, menda celo prostaško, tak je znal biti pravzaprav do vseh, saj nikoli in nikjer ni hotel biti drugi, ampak zato, ker je imel svoje interese in je načrtoval po svoje. Hotel je − tako trdita Feltri in Sangiuliano − odpeljati Italijo iz kraljestva skupnega denarja evra, ogorčen je zavrnil milijone, ki mu jih je ponudila berlinska kolegica, da bi lažje plačeval gromozanske italijanske dolgove. Dekleta, med njimi menda tudi mladoletnice, ki jih je preganjal po svojem dvorcu Arcore, so bila skupaj s sodnimi procesi zaradi poneverjanja in podkupovanja pravšnja kulisa za uspešen prevrat v palači Chigi.
Ugibam, da sta se mlajši Sangiuliano, ki je tudi profesor ekonomije na rimski Sapienzi, pred leti pa je bil dopisnik z Balkana, in starejši Feltri, ki je kot eden izmed vodilnih ustvarjalcev italijanskega javnega mnenja dolga desetletja pisal za najbolj brani italijanski časnik Corriere della Sera, potem pa prevzel zastavo desničarskega žurnalizma, združila, ker Feltri že pol stoletja pozna vsa ozadja, zlasti pa je doma na Vitezovih dvorih, Sangiuliano pa je sistematični raziskovalec, velik garač, ki pa vendarle vpliva na italijanski medijski vsakdan, saj njegov prvi dnevnik državne televizije gleda vsaj pol države, znane po tem, da razmeroma malo bere. Tandem Feltri-Sangiuliano je objavil še eno uspešnico, knjigo Republika brez domovine.
Ko so se tudi doma v Italiji pojavile kritike, da Sangiuliano in Feltri gledata na evropsko dogajanje preveč skozi italijanska, zraven še berlusconijevska očala, da Nemčijo in Merklovo napadata, ker sta se zamerili Rimu, Milanu in Vitezu, se je v Evropi kmalu po izidu Četrtega rajha pojavila Grčija.
Italijo je Merklova gospodarsko prepolovila, trdita Sangiuliano in Feltri, Grčijo pa je spravila na kolena. Berlusconi in Cipras sta k hudim razmeram s svojimi napakami in zgrešenimi ocenami marsikaj prispevala tudi sama, nesprejemljivo pa je, da Evropi vsak korak posebej narekujejo veliki kapital, bankirji in Angela Merkel. Avtorja Četrtega rajha sta prepričana, da je Evropa že razklana na severni nemški del in na drugorazredno sredozemsko Evropo, kamor spadajo Italija, Grčija, Španija in Portugalska. Slovenija po njunem mnenju spada v nemško interesno sfero.
Spopad med Rimom in Berlinom vsekakor ni od danes, mi pripoveduje Gennaro Sangiuliano, s katerim se zadnje dni kar pogosto slišiva. Že v starem, antičnem Rimu, pravi, so tedanji rimski vladarji in njihovi zgodovinarji na germanski sever in tamkajšnja »plemena« gledali neprijazno in vzvišeno, kakor da gre za barbarski, sovražni svet zunaj razvitega in omikanega rimskega sveta. Stoletja pozneje se je vse skupaj obrnilo, celo Goethe je gledal na Italijo kot na nerazvit, malo barbarski svet, na deželo, kjer boš zaman iskal nemško poštenost. Nemci so tudi zamerili, ker Italijani niso bili sposobni hvaležnosti po tem, ko so si v vojni z Dunajem sredi devetnajstega stoletja z nemško pomočjo pridobili Benetke. Prestop na francosko in britansko stran pred natanko stoletjem v Berlinu še vedno štejejo za izdajo, vsaj toliko tudi podoben prestop po Mussoliijevem padcu sredi druge vojne.
Nič ne trdim, da imata italijanska publicista čisto prav v vsem, kar trdita v knjigi Četrti rajh s podnaslovom Kako si je Nemčija podredila Evropo. Morda res ne upoštevata prav vseh razlogov za to, da se je Italija znašla na polovici svojih nekdanjih moči, na trenutke pa skoraj pri dnu. Njuni argumenti pa mi dajo misliti. Nenehno se sprašujem, ali je vendarle res, da se po zgodovinskih prvem in drugem in tretjem rajhu pojavlja četrti, ki po svetu ne pošilja vojakov, ampak inženirje, ekonomiste, bankirje. Ne v uniformah in visokih škornjih, pač pa v kravatah in belih srajcah. Italijani Nemcem, še včerajšnjim partnerjem in tekmecem na svetovnih trgih, seveda zavidajo. Težko doumejo, da ne gredo več v korak z razvitim svetom, odkar Američani ne plačujejo več njihovega razvoja in razcveta, kakor so delali pol stoletja po koncu vojne, dokler je ravnotežje urejala hladna vojna. Tu se prava vprašanja o rajhu in njegovem ozadju pravzaprav šele začenjajo ...
