Sveto in posvetno: Fidel Castro je za Kubance še vedno živ

Minilo je leto od »fizičnega slovesa« Fidela Castra, ki je bil za nekatere božanstvo, za druge pa zlodej.

Objavljeno
26. november 2017 14.09
Posodobljeno
26. november 2017 14.30
CUBA-FIDEL/
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Na Kubi so se včeraj spomnili, da so pred letom izgubili svojega velikega voditelja Fidela Castra, ki je bil vse, še več kot toliko. Sledili so mu, ga oboževali ali pa se ga bali, nekateri sovražili, sodobne Kube pa si ni mogoče zamišljati brez njega, ki je bil za ene božanstvo, za druge zlodej, za vse pa realnost, ki je ni mogoče izbrisati.

Preudarno so se v partijskih in vladnih palačah lotili spomina na svojega stvarnika. Nobene ulice mu niso posvetili, nobenega trga poimenovali po njem, nobenega spomenika mu niso postavili. Na havanski univerzi pa so imel včeraj simpozij, namenjen spominu na dan, ko je »fizično preminil« Fidel, ki je še vedno živ in je še vedno z njimi. Ni vstal od mrtvih, ampak je še kar naprej živ.

Biblijske zgodbe, ki jih je Fidel dobro poznal, saj so ga učili jezuiti, so priredili po svoje. Ljudem, ki so desetletja verovali v Fidela, ne bo težko dopovedati, da njihov bog še kar naprej živi. Krog vernikov morda ne bo zelo velik, ne bo pa jih malo, ki bodo ohranili vero. Mediji, ki jih obvladujejo iz cekaja, vsak dan sproti poskrbijo, da so Fidelove misli žive, povsod navzoče. Ker je Fidel vsak trenutek povedal svoje mnenje o vsem, kar se je dogajalo, to pa je počel pol stoletja in več, tudi zdaj ni težko najti prave njegove pridige ali prilike za vsako priložnost. 

Včeraj obletnica, danes volitve

Na Kubi, ki se je včeraj Fidelove smrti spomnila brez cirkusa, imajo danes volitve. Občinske, lokalne volitve, ki naj postavijo demokratične temelje novi ljudski oblasti, iz njih bo zrasla malo spremenjena  piramida. Na vrhu bo predsednik države , ki bo nova figura, nad njim, še malo bolj na vrhu,  pa bo še naprej partijski glavni sekretar, stara figura. Današnje volitve pomenijo začetek procesa, ki naj pripelje v obdobje po Fidelu Castru, po Raúlu Castru in vseh drugih iz družine Castro, ki se jih oklepajo partijski veljaki, vojska in vsi drugi, ki so pri koritu skoraj šest  desetletij. Na zadnji dan prihodnjega leta bo namreč minilo šestdeset let, odkar so bradati možje vkorakali v Havano.

Volitve, pa čeprav na njih ne morejo sodelovati ljudje, ki mislijo drugače, so vendarle nekakšen premik. Februarja, čez komaj dva meseca in nekaj dni, bodo v parlamentu, kakor ga doslej sploh niso imeli, pravijo, izvolili novega predsednika države. Prvič se ne bo pisal Castro, tudi na ladji Granma ga ni bilo, ki je priplula iz Mehike in začela vstajo, ker se še ni rodil. Tudi ob dnevu, ki velja za rojstvo revolucije, ga še ni bilo na svetu. Prepotoval pa je vso pot političnega aktivista od lokalnih odborov do vrha, zdaj je podpredsednik. Piše se Miguel Díaz-Canel, s celim imenom Miguel Mario Díaz-Canel Bermúdez. Nobene karizme ne premore, trdijo ljudje, ki ga poznajo od blizu, vedno je bil primeren, zvest učenec partijskih šefov. Vedno je naredil, kar so mu naročili. Za naslednika si ga je začrtal Raúl Castro, ki je prej od korita odstranil vse, ki jim je bleščečo kariero namenil starejši brat Fidel. Nikogar, ampak prav zares nikogar, ki jih je za najvišje položaje šolal Fidel, ni več zraven.

Počasen, postopen prehod v obdobje po Revoluciji?

Kubanci, vsaj tisti malo bolj ambiciozni,  se leto po smrti vrhovnega poveljnika zdijo hudo razočarani nad spremembami, ki jih ni od nikoder, pa čeprav so jih željno pričakovali. Frizerke, ki so si vzele v upravljanje prej države česalnice in brivnice, v katerih so bile zaposlene, niso novi sloj v gospodarstvu, obrtniki, ki težko uvozijo orodje, tudi ne. Kmetje, ki komaj čakajo opremo in stroje iz Združenih držav za očiščenje plevela in grmovja na nekdanjih sladkornih plantažah, bodo lahko prvi novi, bogati sloj. Fidel, ki se je tega zavedal, jih je raje pustil životariti, kakor da bi jim dovolil razcvet in politične apetite. Turizem je v rokah oboroženih sil, dopolnjujejo ga vse bolj številčne zasebne restavracije, ki pa jih država nadzoruje, nekaterim podaljšuje dovoljenja, drugim tudi ne. Pomembno za narodovo blaginjo je zasebno podjetništvo mladenk (tudi mladcev) na ulicah in trgih. Od njihovih deviznih prihodkov živijo cele rodbine.

Gospodarske rasti, ki jo je napovedovala vlada, ni od nikoder, zdaj so tudi lanske napovedi že prepolovljene, z dveh odstotkov na enega, ekonomisti pa pravijo, da je samo še polovica odstotka. Številke, ki jih uradna Havana ponuja svetu, so kot vedno doslej prirejene in ponarejene. Statistiko sestavljajo na osnovi konvertibilnih pesov, se pravi dolarjev, v resnici pa ljudje zaslužijo približno petindvajsetkrat manj, njihove plače so v navadnih pesih. Samo cene v trgovinah, ki kaj premorejo, so v konvertibilnem denarju.

Orkani so spet storili svoje, letos so bili posebej grozni, uničili so velikanska področja,  pomagali so tudi do konca porušiti ruševine, ki so se kopičile od konca petdesetih let. Takrat so nehali graditi, tudi obnavljali niso, celo pleskali ne, ker ni bilo gradbenega materiala. Ko se je zdelo, da se kažejo svetlejši časi, je ameriška politika pod novim vladarjem Trumpom zaostrila blokado. S tako politiko so ameriške vlade desetletja držale na oblasti družino Castro, zdaj se trudijo, da bi ostalo, kakor je bilo. Skoraj nemogoče je verjeti, da gre zgolj za naključje.

Komentar starega prijatelja

Kaj naj ti povem, mi je včeraj, na dan obletnice Fidelove smrti rekel star prijatelj. Kaj vsakdanjega, kako živiš, kako se ti zdi dogajanje okrog tebe, v kakšnem ozračju živiš, sem odgovoril. Takole je, je počasi začel naštevati: masla ni, jajc ni, mesa ni, zelenjave ni, sadja tudi ne, tudi drugih nujnih potrebščin ni najti za spodobno ceno, ki bi jo lahko plačal navadni smrtnik. Zasebne restavracije cvetijo, tja gre - za turiste in za premožneže - vsa hrana, ki kaj velja. Tistim kmetom, ki so se znašli pravi čas in so bili dovolj blizu korita, gre več kot dobro. Vse prodajo lastnikom restavracij za turiste. Za tržnice, namenjene nam, ki smo »población«, navadni prebivalci, ne ostane veliko, če sploh kaj. Tudi lastnikom restavracij gre vražje dobro.

Če pobrskaš, kdo so lastniki in direktorji, pa ti hitro postane jasno, da sta ceka in politbiro že na zeleni veji v svoji pomlajeni različici. Sinovi, vnuki, žlahta pač. Zmeraj slabše je, obdobje po bratih Castro se vsekakor še ni začelo, čeprav o tem govorijo po svetu, je potarnal mož, ki razmere zelo dobro in zelo dolgo pozna. Tisti, ki delajo »za svoj račun«, kakor pravijo zasebnikom, še ne pomenijo gospodarskega vzpona...