Sveto in posvetno: Frančišek išče podporo pri vernikih

Vse dokumente, ki so zdaj prišli na dan, je dal pripraviti papež sam, vse je tudi že poznal in preučil.

Objavljeno
09. november 2015 14.13
VATICAN-POPE-VATILEAKS-FILES
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika

Ukrasti dokumente, ki so opozorili na skrb vzbujajoče stanje za vatikanskim obzidjem, je bilo kaznivo dejanje. Tega včeraj za črno kroniko niso rekli preiskovalci ali vatikanski orožniki, ki so že aretirali dva neposredna krivca (pravih skoraj zagotovo tudi tokrat ne bodo), ampak kar sveti oče sam. Vse te dokumente sem dal pripraviti sam, vse poznam, vse sem preučil, vse to je temelj za reformo Cerkve, je pojasnil. Cerkvi škodi, vsem nam škodi, da take stvari prihajajo na dan v času, ko se začenjajo nujne reforme. Grdo je, kaznivo dejanje je, kar se je zgodilo.

Verniki so mu vneto pritrjevali. Ko jih je zaprosil, naj ga podprejo pri naporih za korenite spremembe, so bili soglasni. Vsi z njim, vsi v en glas in z vsemi močmi. Pred njim je bil trg z deset tisoči vernikov, za njegovim hrbtom apostolska palača, trdnjava, ki tako ali drugače obvladuje milijardo vernikov. Z mogočno rimsko kurijo na čelu.

Jorge Mario Bergoglio, papež Frančišek, je za vernike nedvomno in brez priziva vrhovna avtoriteta Katoliške cerkve. Najbolj priljubljeni pastir dolgih desetletij. Ko jih je ob prevzemu oblasti za obzidjem prvič pozdravil, kakor pozdravljajo vsi ljudje dobre volje in bistrega duha, prijazno in neposredno, se jim je vselil v srce. Ko jim vsako opoldne na trgu vošči dober dan in dober tek, ga imajo za svojega, eden izmed njih je. Vsakomur med njimi se zdi, da ga je med nagovorom pogledal naravnost v oči.

Cerkev pa vendarle niso samo verniki, prezapletena je konstrukcija institucije, da bi bili lahko vsi enakega mnenja. Že sestavljena je tako, da je vse dvojno ali trojno, od svete trojice do institucije, ki je hkrati univerzalna Cerkev, pa papeška država Sveti sedež in poleg vsega še Vatikan, majhno ozemlje sredi Rima, ki je tudi samostojna enota.

Kurijska druščina najvišjih prelatov, ki je vajena odločati, pa naj bo papež ta ali oni, očitno vidi v papežu tudi kaj drugega, ne samo svojega nezmotljivega vrhovnega šefa. Zanje je pač nekdo, ki jim je včasih hudo v napoto. Vsak trenutek je pripravljen s prstom pokazati na svoje podanike v Rimu in po svetu in pojasniti, da v najstarejši delujoči instituciji tega sveta ne moreš pridigati o usmiljenju in revščini, zraven pa živeti gosposko in nenehno misliti na dobiček. Take misli in take besede gredo v nos sofisticiranim gospodom prelatom, njihov mir rušijo in ustaljene navade.

Včeraj, v nedeljo, med nedeljskim opoldanskim nagovorom vernikom na prepolnem Trgu svetega Petra, se je papež dotaknil bolečih dogodkov zadnjega tedna. Celo bolj zoprnih, neprijetnih, kakor so bila podobna doživetja pred nekaj leti, ko je pod pritiskom razkritih resnic popustil in odstopil prejšnji papež Benedikt XVI. Takrat so med novinarje prihajali dokumenti, ki so opozarjali na nečednosti, največ jih je bilo o dogajanju za obzidjem, nekaj tudi s terena. Najbolj pikantni so bili tisti o nečednostih in pohlepu v mariborski nadškofiji, v slovenskem katoliškem občestvu. Papež Benedikt je zaradi vsega hudega, kar se je zgrnilo na njegove rame, odstopil.

Prišel je Jorge Mario Bergoglio, mož, ki je poznal stanje duha med verniki, vedel je, da verno ljudstvo diha čisto drugače kot kurijski prelati. Pripeljali so ga v Rim, ker so hoteli dati svoji ustanovi drugačno zunanjo podobo. Ko so glasovali zanj, pa najbrž niso pomislili, da bo terjal novo podobo tudi na znotraj. Vedeli so, da je bil blizu teologom osvoboditve, ki jih iz Rima sploh niso doumeli, zato so jih pred desetletji prepovedali. Niso pa računali, da misli resno, ko govori o vračanju h koreninam krščanstva. O reformah, ki prepleskajo pročelje, je lepo govoriti, dobrodošle so. O notranjih premikih pa gospodje izza obzidja ne bi radi niti poslušali, kaj šele da bi jih morali doživljati.

Papež je v treh letih zastavil vse svoje moči za očiščenje na videz majhne deželice za obzidjem in posledično tudi vsega vsemogočnega katoliškega imperija. Sestavil je kardinalsko komisijo, ki analizira stanje duha in pripravlja reforme. Imenoval je tudi ekonomsko komisijo, ki je analizirala stanje financ in nepremičnin, pa tudi od nekdaj in za vedno skrivnostne papeške banke. Tisti med možmi za obzidjem, ki niso čisto zraven, ko škrlatni knezi odločajo, so se že pred časom namuznili in omenili, da je Frančišek stopil starim mačkonom na rep, zato cvilijo, radi bi praskali in se obranili pred neprijetnim vsiljivcem.

Samo nekaj dni po izjemno odmevni sinodi o družini, ki je pokazala na razklanost, ko gre za nekatera po mnenju prelatov bistvena vprašanja, se je papež znašel v hudo kočljivi situaciji. Samo nekaj dni pred začetkom svetega leta, namenjenega usmiljenju, je vse teme s škofovske sinode in vse, kar pripravljajo za Frančiškovo izredno sveto leto, preglasil nov škandal. Zakuhali so mu ga ljudje, ki jim je verjel in jim zaupal. Kdo ve, ali bo kdo kdaj glasno povedal, kdo je nagovoril papeževa ekonomska svetovalca, naj sprožita novo krizo. Sama gotovo nista delovala. Tudi Paolo Gabriele, ki je bil grešni kozel pred tremi leti, ni za svojo dušo in svoj žep nosil v javnost skritih dokumentov in oprijemljivih dokazov o korupciji za obzidjem. In tudi novinar Fittipaldi, ki se zdaj spet pojavlja na sceni kot avtor knjige o pohlepu, ni nikomur ukradel dokumentov o mariborskem »božjem krahu«. Take papirje ukažejo odnesti v javnost gospodje z visokih položajev.

Dva člana komisije, ki jo je papež sam imenoval, da bi odkrila, kaj se gnilega skriva za oltarji in apostolskimi palačami, sta spravila na plano podatke o realnem stanju, o katerem uradna poročila doslej še niso govorila. Najbrž tudi ne bi, saj taka razkritja instituciji samo škodijo. Papež je v nedeljo povedal, da je vse podatke poznal, bili so osnova za njegove ukrepe in reforme.

Novo curljanje dokumentov je spodbudilo premnoga ugibanja, tudi o tem, da prelati, ki so sprožili novo krizo, papežu namigujejo, da ni tako vsemogočen, kakor misli sam in kakor se zdi na prvi pogled. Tudi njegovega poziva k usmiljenju in spoštovanju človekovega življenja ob eksodusu z Jutrovega čez Balkan v Evropo niso soglasno sprejeli kot napotek vrhovnega šefa podanikom. Papež opozarja, da je bil tudi Jezus begunec, preganjanec, papeževi podložniki na lokalno mogočnih položajih pa imajo tudi o tem svoje predstave. Mirno povedo, da je Cerkev demokratična ustanova, kjer lahko vsakdo pove, kaj misli.

Mogoče sem vse skupaj od začetka napak razumel, ampak demokracija res nima nič opraviti s čimer koli za vatikanskim obzidjem, vsaj uradno in formalno ne. Ko so se kardinali in škofi malo igrali demokracijo pred kakšnima dvema desetletjema, jim je papež Janez Pavel II., v Sloveniji zelo priljubljeni papež, ki nas je imel rad, zelo neposredno pojasnil, da si svojo ustanovo razlagajo preveč po svoje in zelo napak. Cerkev je piramida, na njenem vrhu je papež, vrhovni poglavar. On je tisti, ki odloča, drugi so mu lahko svetovalci, kadar jih kaj vpraša, vendar prav nič več.

Glavni kamen spotike pri novem škandalu so denarci. Veliki denarji, ki se skrivajo za nepremičninami pa za vatikansko banko. Oba italijanska novinarja, ki so jima dali dokumente, da sta lahko napisala dve knjigi o stanju za obzidjem, iščeta bralce predvsem s podatki o tem ali onem kardinalu, ki stanuje v 500 kvadratnih metrov velikem apartmaju z deset metrov visokimi stropi, pa o tem, da se vsaka cerkvena institucija, ki premore nepremičnine, spreneveda, da nima nič opraviti z drugimi nepremičninami, ki jih upravljajo druge enote iste institucije.

Papež je dal sam pripraviti podatke o tem, kako leva roka ne ve, kaj dela desna, kako vsaka kongregacija upravlja svoje cesarstvo v rimskem mestu, centrala za obzidjem pa spraševalcem mirno odvrne, da s to ali ono palačo v mestu nima nič opraviti, saj spad pod upravo ene izmed njenih sestrskih družb ...

Razveseljivo je pravzaprav, tako menijo analitiki dogajanja za obzidjem, da papeža novi škandali niso podrli. Potrli so ga že morda, vsaj malo, reform pa se bo menda lotil s še večjo vnemo.

In spet se pojavljajo že velikokrat ponovljena vprašanja iz »javnosti«. Podobno kot v času pred Ratzingerjevim dostopom, ko so ugibali, ali ni vseh dokumentov o smradu v avgijevem hlevu poslal časnikom Benedikt XVI. sam, ko je videl, da ne obvlada svojih kardinalov, se nekateri tudi zdaj sprašujejo, ali ni morda Frančišek svojima dvema svetovalcema že kako namignil, naj javnost izve o kardinalih, ki samo lučaj od njegove garsonjere živijo v desetkrat večjih apartmajih s petkrat višjimi stropi ...

Opozorila zadnjih dni, da ne moreš govoriti o usmiljenju in sočustvovanju z reveži, sam pa živiš kot faraon, so bila namenjena papeškim sodelavcem na zelo visokih položajih. Za obračune s faraoni pa papež potrebuje vernike, ki ga bodo podprli, da mu ne treba odstopiti, kakor je bil prisiljen odstopiti njegov predhodnik.