Sveto in posvetno: Frančišek razkriva odprte rane Latinske Amerike

Papež Frančišek je sklenil še eno, že šesto turnejo po zahodni polobli. Bila je zahtevna, težka, naporna, za papeža neusmiljena, za rimsko katoliško cerkev pa kruto ogledalo razmer. Ljudje niso samo ploskali in se klanjali, molili in nosili darove, ampak so tudi protestirali, se pritoževali. Navsezadnje so domačini o svojem nezadovoljstvu govorili enemu od priseljencev, ki so domorodna ljudstva potisnili na obrobje, v revščino in v pozabo.

Potoval je po Čilu, kjer število katolikov upada z neverjetno hitrostjo, samo še 40 odstotkov jih je, srečanje z žrtvami Pinochetovega režima pa tudi ni odtehtalo zgodovinske podobe papeža Wojtyle z generalom na balkonu predsedniške palače pred tremi desetletji.

Potem je Frančišek potoval po Peruju, že dolgo zavoženi in politično skorumpirani deželi, kjer je moral vabiti svoje prelate, naj se postavijo na stran odrinjenih. Še enkrat se - kdo ve, zakaj - ni odločil za obisk svoje argentinske domovine, kjer ga željno čakajo od dne, ko je v Rimu na Petrovem trgu tako prijazno pozdravil množico, da se je prikupil vsemu svetu.

Pri staroselcih na jugu Čila je lepo govoril, nezadovoljnim iz ljudstva Mapuče, ki včasih v besu zažgejo tudi kakšno cerkev, ne samo tovornjakov tatov njihovega lesa in drugih bogastev, pa je malo nespretno očital, da je njihov boj zlagan, če ga spremlja nasilje. Potem je tako nerodno branil škofa v Osornu, ki ga verniki ne sprejemajo zaradi zaščite v Vatikanu že izključenega pedofilskega rektorja semenišča, da se je bil prisiljen oglasiti celo kardinal O'Malley, eden izmed papeževih devetih apostolov, ki reformirajo Petrovo cerkev.

Na svoji celini, pa vendar prišlek

Ko so poznavalci latinskoameriških razmer pred papeževim prihodom opozarjali, kako težko se bo soočiti s protislovji, ki jih je polna zelena celina, so imeli še kako prav. Pri vsakem protislovju ima kaj opraviti zgodovina petih stoletij kolonizacije, obračunov z domorodnimi ljudstvi in katolizacija, ki je bila sinonim kolonizacije. Evangelizacija, kakor svojemu širjenju pravijo v rimskokatoliškem imperiju, se zdaj v Latinski Ameriki dogaja še enkrat, tokrat pod drugo zastavo, prinašajo jo iz Združenih držav Amerike uvožene evangeličanske cerkve, ki so spretno nadomestil pregnano in kaznovano teologijo osvoboditve. Protestantske cerkve se širijo z neverjetno hitrostjo v večini držav, samo v Čilu ne, tam se število katolikov manjša zaradi nesoglasij z Vatikanom.

Lahko je s pročelja Petrove bazilike v Rimu govoriti o podobi sveta in o smernicah katolištva, celo z rimsko kurijo se je laže spopadati kakor z ljudmi, ki vdora španskega meča in rimskega križa še danes niso preboleli, so pred turnejo pisali nekateri najboljši poznavalci razmer, tudi tisti iz vrst vatikanistov, ki so načelno blizu sedanjemu pri ljudeh po vsem svetu (tudi med nekatoliki) priljubljenemu papežu.

Domorodci, ki jim po svetu nerodno in nespretno pravijo Indijanci, so še vedno reveži. Pred pol tisočletja so izgubili svojo rodovitno zemljo in svoja naravna bogastva, beli človek je zavzel vse, kar je bilo kaj vredno. Tudi danes ni veliko drugače, tudi v zadnjem stoletju se še selijo na južno stran zahodne poloble taki in drugačni reveži z drugih koncev sveta, ki si hitro opomorejo, velikokrat že spet na račun staroselcev. Tudi papež Frančišek, potomec italijanskih priseljencev, sodi med prišleke, ki vladajo v velikanski večini držav tistega konca sveta.

Ko je prišel v Čile, kjer je nekoč študiral v jezuitskem noviciatu, se je Frančišek hote spopadel s celo vrsto težkih nalog. Prišel je v državo, kjer so papeški nunciji igrali opazno vlogo pri državnem udaru proti Salvadorju Allendeju, papež Wojtyla pa je (menda proti svoji volji) dovolil, da so ga slikali z diktatorjem Pinochetom na balkonu predsedniške palače, tiste, kjer je Pinochet izvedel krvavi udar. Bergoglio se je srečal s svojci žrtev Pinochetovega režima, pogovoril seje z njimi, podprl jih je, poskusil je vsaj malo zgladiti skoraj pol stoletja star spor med prizadetimi Čilenci in Vatikanom.

V Čilu je šel med Mapuče, ki so nekoč, pred prihodom meča in križa, obvladovali velikanski del sedanjega Čila in sedanje Argentine. Potem jim je ostalo pet odstotkov nekdanjega ozemlja, še vedno jih izrinjajo in izkoriščajo veliki tuiji podjetniki. Proti novodobnemu plenjenju se vse pogosteje odzivajo z nasiljem, z napadi na priseljene lastnike bogastva, tudi tovornjake jim zažigajo, lotevajo se tudi cerkva, ki jih imajo za simbol kolonializma in plenjenja. Tudi po papežev odhodu z ozemlja Mapučev na jugu Čila se je zgodilo nekaj napadov, tudi še eno cerkev so požgali. Mapuči pa so - tako trdijo poročevalci pod tam - papežu zamerili, ker jim je očital nasilje. Zaradi nasilja prišlekov, ki se vrstijo že pol tisočletja, pravijo, so izgubili skoraj vse.

Pedofil in njegovi zagovorniki

Fernando Karadima se piše duhovnik, ki je vodil največje semenišča v Čilu in izšolal precejšen del sedanje čilske duhovščine. Ko so odkrili njegove zločine, so ga v Vatikanu pred sedmimi leti obsodili in izobčili. Dokazali so mu na ducate posilstev mladih fantov iz semenišča, sedanjih duhovnikov.

Štiri leta po Karadimovem izobčenju je šele zares počilo. Takrat je sedanji papež Bergoglio za škofa v mestu Osorno imenoval Juana Barrosa, Karadimovega učenca, ki je menda še vedno zagovarjal tedaj že obsojenega pedofila. Verniki v Osornu in tudi drugod v Čilu so protestirali. Nasprotovanje Barrosu se ni poleglo, eksplodiralo pa je prav pred papeževim obisku.

Vatikanskega poglavarja so med obiskom - tako pravijo - posebej razjezila vprašanja, zakaj je imenoval Barrosa in zakaj ga ne umakne, ko pa so verniki proti njemu. Bergoglio jim je zabrusil, da mu niso predstavili prav nobenega dokaza, da je Barros ščitil Karadimo. Dokler dokazov ni, so vse govorice navadno ogovarjanje.
Tega papeževega odgovora ni mogel sprejeti niti kardinal Sean Patrick O'Malley, ki v Vatikanu vodi komisijo za zaščito mladoletnikov, sodi pa tudi med devet Bergoglievih izbrancev, ki odločajo o reformi katoliške cerkve. Zmotilo ga je, ker je bil papež tako odrezav, ko je zatrdil, da ni nobenega dokaza proti Barrosu, še posebej pa, ko je navzočim zabrusil, da je njihovo vprašanje navadno ogovarjanje.

Razumljivo je, da so besede papeža Frančiška razlog za veliko nezadovoljstvo žrtev duhovniških spolnih zlorab, je uradno zapisal kardinal v svoji presenetljivi reakciji na nastop šefa Bergoglia. Reakcija kardinala, pristojnega za preganjanje pedofilov, se zdi poznavalcem vatikanskih razmer zelo nenavadna, pa tudi posebej pomenljiva.

Amazonija in njena tragedija

Ta teden se je prvič zgodilo, da kdo izmed papežev stopil tudi na tla Amazonije, nekoč pozabljenega in odrinjenega prostranstva ob reki Amazonki. Frančišek je šel med staroselce v mestu Puerto Maldonado, v osrčju perujskega dela porečja, tja so prišli tudi domorodci iz bolivijskih in brazilskih delov Amazonije. Njihovi zli usodi, tudi težkemu življenju drugih domorodnih ljudstev Latinske Amerike, je sedanji papež namenil posebno sinodo, ki jo pripravlja za prihodnje leto.

Na področju okrog Maldonada, dolgo pozabljenega področja, kjer so beli ljudje sicer kradli les, iskali nafto in plin, so zadnja leta avanturisti z vsega sveta začeli iskati zlato. Naselja domorodnih ljudstev so začeli spreminjati v beznice, kjer izkoriščajo zasužnjena domača dekleta, njihovi sužnji postajajo tudi moški, ki delajo zastonj ali za drobiž, okolje pa uničujejo še bolj kot drugod na področju širnega amazonskega gozda.

Papežev nastop v amazonskem pristanišču Maldonadu so razumeli kot obrambo domorodcev, tudi njegov poziv duhovščini, naj v svojih šolskih ustanovah poskrbi za medkulturno sodelovanje in za dvojezično šolanje so poročevalci razumeli kot dobro delo. Marsikdo med domačini in poznavalci razmer v Amazoniji pa je zameril papeževo ugotovitev, da jim je zdaj huje kakor kadarkoli prej. Nič ni huje, le da je zdaj za gorje na vrsti področje okrog Maldonada, prej so vse to nasilje in zasužnjevanje trpeli po vsej Latinski Ameriki, odgovarjajo.

Ni bilo vse težko in slabo, kar je doživel papež Frančišek na svoji celini, kjer se je še enkrat iz neznanih razlogov izognil svoji argentinski domovini. Na letalu je, denimo, poročil stevarda in stevardeso, ponekod so ga toplo pozdravljali in molili z njim. Prikupil se je tudi, ko je ustavil papamobil, da bi priskočil na pomoč policistki, ki ga je čuvala in pri tem padla s konja ...