Tiskane izdaje
Postavila sta se pred kamere in spregovorila. Američan in Kubanec. Prvi, Barak Obama, je prvi temnopolti predsednik Združenih držav, ki se poskuša zapisati v zgodovino vsaj z enim večjim mednarodnim uspehom, ko se že z drugimi podvigi ne bo mogel hvaliti. Drugi, Raúl Castro, je mlajši brat velikega poveljnika revolucije, ki mu je zvesto služil vse življenje. Do trenutka, ko ni šlo več drugače, kakor da zaradi bratove bolezni prevzame vajeti družinskega podjetja, ki je v tem primeru cela država. Ne prvi ne drugi, ne Obama in ne Raúl Castro, nista zgodovinska fenomena, prav lahko pa se zgodi, da bosta zapisana kot tista politika, ki sta odgnala hladno vojno tudi z zahodne poloble, dve desetletji in pol potem, ko je v Evropi, kjer je vzniknila, ni bilo več. Samo Kubanci so se igrali socializem po sovjetskem vzorcu še precej dolgo potem, ko modela že zdavnaj ni bilo več. Fidel jih je po odhodu Sovjetov raje nekaj let stradal, kakor da bi dovolil kakršno koli spremembo. Po poti nekdanjih zaveznikov iz vzhodne Evrope ni hotel, dovolj je bil pameten, da je predvidel, kako bo veliki kapital zavojeval vse, druge rešitve pa tudi ni videl na obzorju.
Ko sta se predstavila v Panami na ameriškem vrhu, kjer Kubancev tako dolgo ni bilo zraven, je prvi, Američan, govoril svoji publiki doma. Svojim volivcem in volivcem svoje morebitne naslednice Hillary Clinton, ki se je prav tedaj pojavila na prvih straneh z napovedjo kandidature. Ni se ukvarjal z mnenji navzočih latinskoameriških voditeljev, še manj z mnenjem kubanskega ljudstva, ki sanja o ražnjih z obilo mesa na havanskem Maleconu, pa o potokih piva in o velikih poslih, ki se bodo kar sami pripeljali iz severne Amerike. Od Malecona do prvih otočkov pred Florido ni dlje kot od Ljubljane do Trsta. Drugi, Kubanec, Raúl, velikemu Fidelu ne prav podobni polbrat, je govoril svoji publiki, svojim Kubancem, ki sanjajo. Nič se ni zdelo, da bi bile njegove besede namenjene sogovorniku iz Washingtona ali poslušalcem in gledalcem onkraj morja, tistim, od katerih Kubanci v domovini pričakujejo denar in investicije in nove čase, čeravno ne vedo, kakšne.
Prvi, Američan, je bil razmeroma zadržan, saj ne more veliko obljubljati, dokler mu poslanci in senatorji ne potrdijo načrtov, ki jih je stkal s kubanskimi voditelji, ki Ameriko s severa ta čas rabijo vsaj toliko, kolikor so doslej rabili njeno blokado, ki je držala pokonci režim bratov Castro. Drugi, Kubanec, je bil bolj prijazen do svojih državljanov, obljubil jim je lahko tudi tisto, česar mu sogovornik še ni mogel zagotoviti. Z vrabcem še ne čisto v roki je obljubljal goloba, ki še na streho ni sedel.
Čudna mešanica med velikimi, zgodovinskimi političnimi koraki in cenenim populizmom je zgodba, ki jo pišeta Obama in mlajši Castro, ki je v resnici tudi že v letih. Pol stoletja in več kaj takega niso zmogli vsi ameriški predsedniki skupaj, še manj pa Raúlov brat Fidel, ki je svoj mit gradil na upiranju velikemu severnemu sosedu. Blokada je nadvse koristila oblastnim palačam na obeh straneh, enim in drugim politikom, ki so lahko ohranjali napetost tudi tedaj, ko je bila čisto odveč, hkrati so eni in drugi uprizarjali napade in spopade. Drug drugemu so pošiljali agente, ki so pri sebi doma vedno izpadli kot junaki. Ameriški agenti kot simbol boja za nekakšno demokracijo in svobodo, kubanski pa kot simbol boja za obrambo revolucije in svobode in kdo ve česa vse. Potem so specialce, ki so jih pošiljali eden drugemu, oboji razglašali za junake ... V imenu velikih ciljev vlad in njihovih tajnih služb so reveži, zavezani idealom, gnili po ječah. Američani so nič kolikokrat poskusili ubiti vrhovnega poveljnika Fidela, Kubanci so kot sovjetski oprode vodili gverilske vojne povsod, kjer so imeli na drugi strani za nasprotnike ameriške oprode. To se je dogajalo v Srednji Ameriki, pa bolj na jugu celine, pa v Afriki, kjerkoli so lahko prodajali svoje usluge. Ko niso pošiljali vojakov, so odhajali - denimo v Venezuelo - kadri, ki so skrbeli za izobraževanje policijskih in drugih podobnih kadrov, pa zdravniki; na tisoče specialistov, ki so jih zaradi tega izgubili Kubanci doma, raven kubanskih bolnišnic strmo pada. Pa učitelji, na tisoče učiteljev in profesorjev, ki so zadnja leta precej dvignili raven izobraževanja v marsikateri latinskoameriški državi, njihov odhod pa je pomenil siromašenje kubanskega šolstva. Kakor po zmagi bradačev pred petimi desetletji in pol otroke v osnovnih šolah na Kubi zdaj spet poučujejo natakarice in podobni kadri, ki jih pripravljajo na hitrih tečajih. Visoko izobraženi kadri v številnih državah pa dokazujejo, kako visoka je bila raven revolucionarnega šolstva celega pol stoletja.
Marsikateri poznavalec razmer na zahodni polobli je pred tedni za te aprilske dni že napovedoval panamski zgodovinski trenutek znova vzpostavljenih diplomatskih in gospodarskih in vseh drugih odnosov med Havano in Washingtonom. To se ni moglo zgoditi, ker Obama tega pač ne more zgolj ukazati, kakor lahko stori Raúl Castro, z dekretom. Véliki starejši brat mu ne more več porušiti vsega, kakor je storil že nekajkrat prej, ko si je sedanji predsednik kot drugi človek v državi prizadeval izpeljati vsaj kakšno reformo. Celo kmečke tržnice mu je dvakrat ali trikrat dovolil postaviti, potem pa jih je spet prepovedal, ker se je bal, da bodo kmetje kaj zaslužili in s tem postali tudi politično vplivni. Zdaj se Fidel lahko pride pokazat venezuelskim gostom, da vsemu svetu pokaže, kako lažne so novice o njegovi smrti, ne zmore pa več ustavljati zgodovine, ki jo je nekoč krojil. Ne glede na resnico, da se je vedno našel kdo, ki je plačeval njegove račune, mu velja priznati, da se je znal junaško upirati velikanu na severu.
Kakšna štiri desetletja poskušam kolikor je mogoče od blizu spremljati kubanska dogajanja, nekaj let sem tam tudi živel. Skoraj vsako leto obiščem otok, ki je najlepši med karibskimi. Že Španci so mu dajali poseben pomen. Drugod v Latinski Ameriki so ropali in plenili, na Kubo so nosili, tam so radi lepo in razkošno živeli. V sedemdesetih letih je bilo Kubancem težko, vendar vsem enako težko. Pokonci jih je držal nekakšen Fidelov revolucionarni duh, neskončna demagoška sposobnost voditelja, ki so ga izšolali jezuiti, Ruse pa je vzel za svoje podpornike, ko je to koristilo Moskvi in Havani. Kubanske komuniste je izgnal, potem je - v trenutku, ko so mu denar in podporo ponudili Rusi - svoje gibanje preimenoval v komunistično. V osemdesetih letih je dosegel, da so Rusi tako dobro plačevali usluge kubanskih vojakov, da so Kubanci, še posebej družine vojakov, ki so imele privilegije, že skoraj dobro živeli. Uhajali so sicer čez morje, ampak to so počeli vso svojo zgodovino. V devetdesetih letih so doživljali pekel, ugotavljali so, kako zastarela je bila ruska tehnologija, od katere so bili odvisni. Venezuela jim je ponudila pomoč, v zamenjavo so ji Kubanci pomagali ohraniti pri življenju Chávezov režim in hkrati zrušiti vse, kar je Venezuela pomenila prej. Vse drugo so z udarom po naftnih cenah dodali Američani.
V začetku novega tisočletja so Kubanci, ki jim je Fidel dovolil pripeljati turiste, da bi imeli kaj jesti, precej hitro ugotovili, da so se znašli v razmerah, ki so več kot samo malo podobne tistim, zaradi katerih je Fidel v petdesetih sprožil revolucijo. Zemlja je bila sicer državna, vendar tudi zapuščena in zaraščena z grmovjem in plevelom. Dvojna valuta, ena za reveže in druga za tiste, ki dobivajo denar od sorodnikov v Miamiju, je sprožila ustvarjanje dveh plasti prebivalstva. Revolucionarne enakosti iz Fidelove jezuitske šole, ki enakost in hkrati strog nadzor ustvarja z dobrim šolstvom in učinkovitim zdravstvom, ni bilo več. Odpiranje pipic za majhne obrtnike in gostilničarje je neenakost še povečevalo. Zdaj je napočil čas za popolnoma nov veter, sicer se res lahko kje znajde kdo, ki bi razmišljal po Fidelovo, to pa bi pomenilo prevrat, ki si ga režim res ne želi.
Hladna vojna na zahodni polobli se s srečanjem v Panami verjetno res enkrat za vselej končuje. Dokler se ne bo pojavila nova, seveda. Zbliževanje med vlado v Washingtonu, ki bi rada izvozila svoj sistem vrednot in kapitala, s tem pa spet prevzela vse, kar je izgubila z udarom bratov Castro leta 1959, in režimom v Havani, ki bi rad preživel, pa čeprav tako, da se odpove prvotnim vrednotam tako imenovane revolucije, na največjem otoku v Karibih sproža vroče želje po boljšem življenju, pa čeprav nihče ne ve, kaj jih res čaka, ko bodo prišli trgovci z novci in nekdanji lastniki, ki že pol stoletja čakajo v Miamiju.
Američani seštevajo pluse svojega odpiranja družini Castro, prav veliko pa nanje, na njihov vsakdan, konec hladne vojne ne bo vplival. Samo Američani kubanskega porekla s Floride na spremembe gledajo kot na čudež vrnitve, obetajo si tudi vrnitev hiš, ki so se morda tudi že podrle, dobrin, ki jih ni več, zemlje, ki je potrebna novega začetka, saj je že dolgo ni nihče obdeloval, pa tovarn, ki jih že zdavnaj ni več.
Verjetno je največji dosežek srečanja v Panami dejstvo, da se ni vse premaknilo, obrnilo na glavo z enim samim stiskom rok. Proces bo moral biti dolg in naporen, sicer lahko vsaka majhna neumnost sproži nemire, ki bi tokrat hudo škodovali Američanom. V Havani je bil nekoč sedež ameriške mafije, zato so Američani podprli Fidelov udar, še preden se je prelevil in preimenoval v revolucijo. Da bi se vrnili stari časi, predvsem Američanom s severa ne bi bilo pogodu.
