Sveto in posvetno: Hladna vojna se vrača v Karibe

Več kot polovica ameriških diplomatov v Havani se mora nemudoma vrniti domov, je ukazal ameriški predsednik Trump, ki hoče kaznovati karibske sosede zaradi težav s sluhom, ki so se pojavile to pomlad in prizadele več kot dvajset ameriških in nekaj kanadskih diplomatov. V Havani po skoraj četrt stoletja ne bodo več izdajali vizumov za Kubance, ki bi radi obiskali svojce v Miamiju. Američane, ki so s turističnimi obiski na Kubi zadnji dve leti reševali kubansko ekonomijo, pa v Washingtonu pozivajo, naj ne potujejo več na otok. Kubanski zunanji minister Rodriguez je bil v torek v Washingtonu. Tudi neposredni pogovori, o katerih je zelo malo znanega, pa očitno niso premaknili Trumpove odločitve, da je potrebno razmere v Karibih vrniti v čase pred Obamovo otoplitvijo odnosov. Nekaj jih je preklical ali spremenil že v začetku poletja, zdaj svoje tedanje sklepe samo še dopolnjuje.

Toliko pomembnejših stvari se dogaja po svetu, da se za Kubo in Kubance komaj še kdo zmeni, zato je novica o vračanju hladne vojne v karibski prostor ostala zapisana nekje ob robu. Katalonija in Španija, kjer je kubanskih iskalcev lepšega življenja vsako leto največ med vsemi prišleki, veliko več kot vseh drugih, ki prihajajo po morju iz Afrike, sta ta čas veliko bolj odmevna in tudi bolj usodna tema. Pa Severna Koreja, ki se edina še drži kubanskim podobnih smernic razvoja, tudi. S Kubanci lahko severni sosedi hitro in poceni opravijo. Kubanci nimajo jedrskega orožja, slabo živijo, komaj se prebijajo, turizem je njihova moč, od turizma je pretežno odvisen tudi zasebni sektor, ki ga Američani načelno vneto podpirajo, konkretno pa z ukrepi zadnjih dni tudi uničujejo.

Ukrepi, ki jih je ukazal Trump, seveda ne prizadenejo samo Kubancev. Tudi ameriški organizatorji turističnih potovanj protestirajo, pa ameriški podjetniki, ki so se nadejali dobrih poslov na Kubi, kjer so že v začetku šestdesetih let ostali odrezani od tehnološkega razvoja, bolj kot tehnologije pa si želijo nedosegljivih potrošniških dobrin. Samo ameriškim politikom kubanskih korenin, ki ta čas vsi po vrsti pripadajo Trumpovi liniji v republikanski stranki, je po volji, kar si je omislil Trump. Po njihovem mnenju se samo po tej trdi, sovražni poti lahko na Kubo vrne nekakšna demokracija, kakor je na otoku v resnici sploh nikoli niso poznali.

Nikomur jasno brnenje in zvonjenje v glavah

Nerazložljivi napadi na diplomate Združenih držav Amerike in Kanade, ki so se začeli to pomlad, prizadeli pa so vsaj dvajset ameriških diplomatov in uslužbencev veleposlaništva, veljajo za temeljni razlog ameriškega kaznovanja Kubancev. Diplomati so nekateri oglušeli, drugim je bilo slabo, imeli so težave z ravnotežjem, nekatere so lahko zdravili na Kubi, druge so poslali domov v ZDA. Preiskovalci, ameriški in kubanski, menda doslej niso našli pravih vzrokov. Domnevni poznavalci ugibajo, da se take stvari lahko zgodijo agentom-prisluškovalcem, drugi poznavalci to zanikajo, saj bi v tem primeru po svetu hodilo preveč gluhih ljudi. Pošte, telekomi, tajne službe in diplomacije ne bi našle kadrov, ki bi se še hoteli zaposliti pri njih.

Podobno kot z Američani je bilo na veleposlaništvu in konzulatu v Havani s Kanadčani, tudi pri njih se je več diplomatskih uslužbencev pritoževalo, da jim je slabo, da omedlevajo in da ne slišijo. Vendar Kanadčani na uradnih straneh svojega ministrstva za zunanje zadeve objavljajo, da se ne bodo maščevali Kubancem, zadeve hočejo urediti s havansko vlado. Raziskati hočejo razloge, pravijo pa tudi, da so jim kubanske oblasti pri tem doslej pomagale.

Kanadčani so že od devetdesetih let reševali kubanski turizem, vlagali so v hotele, ki so potem ostali v lasti in pod nadzorom kubanskih oboroženih sil, polnili so zlasti hotele na otočkih ob severni obali Kube, ki jih zelo prizadejal, nekatere celo odpihnil zadnji orkan. Večkrat so se Kanadčani tudi opekli, ko so se zapletli v poslovne načrte s kubanskim režimom, tudi pri tistih za iskanje in morebitno črpanje nafte v Mehiškem zalivu. Nikoli pa niso obrnili hrbta Kubancem, ki so bili desetletja žrtve ameriških pritiskov.

Prav ameriška blokada in drugi pritiski so bili edina stalna in trdna podpora havanskega režima. Težko je verjeti, da se v Washingtonu tega niso zavedali že pred predsednikom Obamo, ki je presekal staro prakso, vzpostavil diplomatske stike in odprl prve turistične poti, predvsem zaradi republikanske večine v senatu in kongresu pa ni še preklical embarga, ki traja že od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Nova podpora havanski partijski eliti

Kubanske oblasti so bile - sodeč po prvih uradnih odmevih - nadvse presenečene in pretresene zaradi ameriških ukrepov, zdijo se jim pretirani in preuranjeni. Analitiki pa menijo, da si ta trenutek kaj boljšega od washingtonskega zaostrovanja oblastniki v Havani sploh ne bi mogle želeti. Svojim podanikom, ki so zadnji dve leti poskušali zadihati malo bolj svobodno, bodo spet lahko razložili, kako hud zlodej so Američani in kako jih hoče kapitalizem do konca uničiti. Predsednik Raúl Castro se pripravlja, da bo (že čez nekaj mesecev) predal predsedniški položaj komu drugemu, morda lastnemu sinu, morda komu drugemu iz širše partijske družine, sam pa bo ostal partijski šef, torej oblastnik nad oblastniki in človek, ki bo še naprej odločal tem, kako smejo misliti državljani. Partijski eliti v Havani je torej kot naročena prišla Trumpova nesmiselna politika zaostrovanja, ki pomeni vračanje v čas hladne vojne.

Če bodo Trumpovi ukrepi obveljali in bo ameriško veleposlaništvo v Havani res ostalo samo nekakšna pisarna za zastopanje ameriških interesov, kakor je bilo desetletja, ko ambasade sploh ni bilo, interese pa so zastopali Švicarji, bodo najprej nastradali tisti Kubanci, ki bi radi obiskali svojce v Miamiju in drugod v ZDA.

Približno petina vseh Kubancev živi v Miamiju in okolici, od njihovega denarja živita dve tretjini kubanskih državljanov. Po krizi množičnih prebegov Kubancev čez morje v devetdesetih letih so v ameriški ambasadni palači na Malecónu, od koder se skoraj vidi na Florido, vsako leto izdajali po dvajset tisoč vizumov za obiske svojcev, oziroma tudi za selitev svojcev k domačim na severu, kar naj bi pripomoglo k združevanju družin. Trumpov pritisk na kubanski turizem pa grozi, da bo strmoglavil vse razvojne načrte, zgodi se lahko tudi klavrn konec zasebnega sektorja, ki ga ni bilo več kot pol stoletja in se zdaj nekako pobira.