Tiskane izdaje
Ker je velika noč, se spodobi začeti z velikonočnimi novicami. Romarji so prišli gledat še en križev pot v Koloseju, tudi molili so tam. Velik dogodek je za vernike vsak Frančiškov nastop, vsaj tako priljubljen je med verniki, kakor je med tistimi, ki ne sodijo med Cerkvi predane ljudi. Politično srenjo doma in po svetu pa je papež že spet razdelil. Ene je razburil zato, ker je umil noge skesanim mafijskim botrom in kriminalcem, namesto da bi spet (kot se je dogajalo v preteklosti) izbral postarane duhovnike, druge zato, ker se je spet zavzel za reveže in preganjane, kar je za hude dušebrižnike posebne vrste jasen znak rdečkarske stranpoti in sodelovanja v zaroti proti Veliki Evropi.
Ne glede na politike in politikante, ki zmeraj izkoristijo (vsakega) papeža za svoje namene in za svojo malho, pa so se imeli pravi verniki prav lepo, podobno tudi vsi drugi občudovalci papeža Frančiška, ki se nimajo za prave romarje in vernike. Nekateri so se spomnili tudi tako imenovanega zaslužnega papeža Ratzingerja, ki je slavil devetdesetletnico.
Kar malo preveč odrinjen je morda Joseph Ratzinger, ki je bil papež Benedikt XVI., dokler ni odstopil in dosegel, da ima Rim dva papeža. Enkrat mu bo pač treba priznati, da je s svojim odstopom storil marsikaj zgodovinsko pomembnega. Če ne drugega, je poskrbel, da je brez velikih besed padlo kar nekaj hudih puhlic o papežih, ki so jim ljudje desetletja ali celo stoletja kar verjeli.
Papež se je začel približevati človeški podobi, njegovo delo vse bolj postaja služba, ki je pomembna in odgovorna, pa je vendarle služba kot katerakoli druga. Ko je mandata zaradi že kateregakoli razloga konec, naj delo prevzame kdo drug, ki to zmore. Umiranje nesmrtnih na obroke pred kamerami, kakor ga je uprizoril Poljak Wojtyla, v te čase najbrž res ne sodi več.
Ratzinger je sprožil hajko proti pedofiliji, tudi zapletenih in za sto zidovi skritih financ se je lotil. To ga je sicer stalo veliko in preveč, tudi umakniti se je moral zaradi za tisti trenutek preveč revolucionarnih posegov, odprl pa je novo obdobje. Brez njega in božjih krahov (tako imenovani mariborski, v resnici slovenski, je bil samo eden med njimi) na papeški prestol iz Argentine ne bi poklicali Frančiška, ki so mu zaupali čiščenje pročelja, on pa se je lotil še marsičesa zraven.
Jagenjčki v naročju ...
Tisti, ki znajo in vedo, kako se rečem streže, tudi veliko noč obrnejo sebi v prid. Pred prazniki, ki v Rim privabijo tisoče in tisoče romarjev, tudi povsod drugod po Italiji pa se začenja turistična sezona, se je na plakatih in v drugih reklamah pojavilo pet velikonočnih ovčic, nadvse prikupnih in prijetnih, ki jih je - tako so oznanjale reklame - pomilostil sam veliki vitez Silvio. Silvio Berlusconi, več desetletij prva figura italijanske politike, tudi najbogatejši državljan je bil, vsemogočen in skoraj nedotakljiv do trenutka, ko je postal dotakljiv.
Namesto zakola, kakor je v navadi v Italiji za velikonočni čas, jim je Vitez, ki ni več vitez, namenil lepo življenje. Na slikah jih hrani iz stekleničke, objema jih in boža, kar malo osladno je vse skupaj. Zamisel je ukradel ameriškim predsednikom, ki za zahvalni dan pomilostijo purana ali dva, z njimi se kažejo pred kamerami, medtem ko vsi drugi Američani tekmujejo, kdo bo spekel večjega purana, rejci in mesarji pa se na tistih nekaj dni pripravljajo vse leto. Milijone in milijone prinašajo v blagajne lastnikov farm in trgovcev purani na mizah vseh, ki si purana lahko privoščijo. Berlusconi se ja za trenutek prelevil v imaginarnega ameriškega predsednika, pomilostil je jagnjeta, medtem ko so rojaki stali v vrstah pred mesnicami in se pripravljali na velikonočne pojedine.
Mesarski lobi je medijskemu mogotcu hudo zameril zavajanje potrošnikov. Očitajo mu, da hodi na zrezke brez kamer, vegetarijanstvo pa oznanja na plakatih. Za vse je menda kriva njegova sedanja ljubica, približno pol stoletja mlajša Francesca Pascale. Drugi pa mislijo, da je jagenjčke na osladnih fotografijah ponudil samo zato, da ljudje ne bi govorili o njegovem velikem in grenkem slovesu od nogometnega kluba Milan, morda simbolno največjem porazu v njegovi nadvse uspešni politični in poslovni karieri.
... žogobrci pa na računu
Za velikonočne praznike se je namreč po dobrih treh desetletjih prvič zgodilo, da na milanskem stadionu med tekmo svojega Milana ni kraljeval Silvio Berlusconi. Tudi njegovega nogometnega namestnika, direktorja kluba Adriana Gallianija ni bilo, celo Silvijeva hči Barbara je raje peljala otroke nekam na morje. Tekme bodo poslej gledali po televiziji, pravijo, samo Barbaro bodo še nekaj časa pustili v odboru nogometnega kluba, ki ga je formalno vodila namesto očeta.
Na stadionu Giuseppe Meazza, ki si ga delita dva milanska kluba, Milan in Inter (oba nekoč v svetovnih vrhovih), sta se za praznike srečala dva kitajska kluba. Milan in Inter. Izid tekme je bil neodločen, ne Milan in ne Inter pa ne doma in ne na svetu ne posegata več po vrhu lestvice, ki prinaša tudi več dobička.
Ko je šlo Italiji, Lombardiji in mestu Milano dobro, so imeli milanska kluba v rokah domači mogotci, ko je začelo drseti po klancu navzdol, se je najprej vse podiralo, potem so prišli Kitajci. Nič takega, pravzaprav, tudi drugi veliki klubi po svetu imajo arabske, kitajske ali druge lastnike, ampak v Milanu so imeli nogomet za dokaz svoje moči in uspešnosti, stadion pa za svetišče.
Silvio Berlusconi je nogometni klub dokončno prodal tik pred velikonočnimi prazniki, prav takrat, ko je pred fotografi objemal jagenjčke je začel pozivati k vegetarijanskim praznikom. Kitajci so za njegovo ekipo in vse, kar sodi zraven, odšteli 740 milijonov evrov. Njegovih pet otrok je menda nemudoma dobilo sto milijonov evrov za tolažbo ob izgubi, vse drugo gre v veliko skupno vrečo, služilo bo pri obrambi družinskega televizijskega imperija Mediaset, ki ga že nekaj časa ogrožajo jastrebi.
Kitajci napovedujejo, da bodo iz Milana spet naredili klub za svetovni vrh. V Berlusconijevem času je bil nogometni klub Milan petkrat evropski prvak, osemkrat prvak Italije, petkrat je osvojil italijanski pokal, sedemkrat italijanski super pokal in petkrat evropski super pokal. V Milanu naj bi pod kitajsko taktirko dobili tudi nov stadion, Kitajci naj ne bi več delili stadiona z drugimi Kitajci, ki imajo v lasti klub Inter. Morda si nove stadione lahko obetajo v še katerem italijanskem mestu. Še nekaj klubov je, ki komaj čakajo, da pride kakšen kitajski mogotec in jih kupi. Domačim nekoč mogotcem zmanjkuje sape.
