Tiskane izdaje
Papež Frančišek je nekaj zelo posebnega v tem norem svetu sovraštva in razprtij, so včeraj ugotavljali ljudje, ki so od blizu spremljali dogajanje ob Tiberi. Na obeh straneh reke, ki loči zgodovinsko, simbolno sveti del mesta Rima od posvetnega. Na eni strani je Frančišek, ki velja za nosilca idej, iz katerih se je rodilo krščanstvo, sprejel nekaj sto migrantov in beguncev iz vseh škofij dežele Lacij. Na drugi strani je obiskal najstarejšo rimsko še delujočo skupnost, judovsko sinagogo v rimskem getu.
Judovska skupnost v Rimu je dve stoletji starejša od krščanstva. Za Jude so dali papeži že v srednjem veku ob Tiberi zgraditi in ograditi poseben del mesta, ki so ga imenovali geto, ghetto. Šele veliko pozneje so papeško navado prevzeli na Hitlerjevih in Mussolinijevih dvorih. Tudi migranti in begunci so od nekdaj, tudi Jezusova mati Marija je bežala, migracije so starejše od vseh doslej znanih verstev, ljudje so pred vojnami in revščino bežali, odkar stoji svet.
Resnice o Judih, ki so svetu pravzaprav dali krščanstvo, so tako rekoč vsem znane. Od začetka, ko se je judovstvo porajalo prav med Judi, pa do holokavsta, ki je do konca zaostril poglede ene in druge strani. Skoraj dve tisočletji nasprotij je bilo, sovraštva, tudi teoloških razlag, da so Judi ubili boga. Vsak največji lopov se je lahko izgovarjal na verske razlage, ko je preganjal Jude.
Šele poljski papež Wojtyla, ki so ga medtem že razglasili za svetnika, je naredil korak čez Tibero, stopil je na tla rimskega geta, vstopil je v sinagogo, ki je največja na stari celini, zgodovinsko, simbolno in konkretno tudi najpomembnejša. Za Janezom Pavlom II. je sinagogo obiskal še Benedikt XVI., zdajšnji zaslužni papež, mož, ki mu bo verjetno šele zgodovina priznala zasluge za marsikateri odločilni korak za vatikanskim obzidjem.
Preveč skromen je bil in kar malo plašen papež Ratzinger, da bi mu pravo priznanje dali še za življenja, na koncu pa je pod pritiski še odstopil. Saj − mogoče pa mu bodo pripisali največje zasluge in mu bodo nasledniki nekoč podelili svetniški sij prav zato, ker je odstopil in tako odločitev prepustil tudi komu od prihodnjih vrhovnih cerkvenih poglavarjev! Pomembno je, da ima papež, ki je tudi samo človek in nič več ne trdi neumnosti, da je nezmotljiv, pravico oditi, ko čuti, da ne zmore več prenašati odgovornosti ali pa je preveč star in bolan, da bi sploh lahko še vodil Cerkev. Prehudo je bilo za javnost spremljati umiranje na obroke poljskega papeža Wojtyle, ves čas je nastopal pred televizijskimi kamerami.
Janez Pavel II. in Benedikt XVI., sta vsekakor zaslužna, da je Frančišek ta konec tedna lahko prišel v sinagogo že v povsem drugačnem ozračju, kakor sta predhodnika, ki sta orala ledino. Če bi Wojtyla ali Ratzinger priznala palestinsko državo, kakor jo je pred kratkim priznal Bergoglio, bi bili odnosi z judovsko skupnostjo, ki vendarle zastopa vse Jude in tudi Izrael, nemudoma hudo ohlajeni. Papeža rimski rabin gotovo ne bi povabil in sprejel. Zdaj pa je drugače. Bergoglio se je vedno rad družil z argentinskimi Judi, po drugi plati pa si ni dal nikoli narekovati, kaj sme in česa ne sme samo zaradi tega, ker to nekomu na nekem dvoru ne bo po godu. Nobenim pritiskom ni podlegel Frančišek, ne iz belega sveta, ne iz večinoma zelo konservativne rimske kurije, po svoji vesti in skladno z dve tisočletji starimi krščanskimi načeli, ki jih poskuša spet vpeljati v Katoliški cerkvi, je pač sklenil priznati Palestino. Slovenija si kaj takega, denimo, doslej ni upala.
Na teološki ravni je zadnja desetletja med kristjani in judi marsikaj pojasnjeno. Ni več omembe hudih in groznih Judov, ki da so ubili boga. Nekaj zgodovinskih stvari je vendarle še nejasnih. Med osebnostmi je še vedno sporen Eugenio Pacelli, ki bi ga kot Pija XII. v Vatikanu nadvse radi naredili za svetnika, v Jeruzalemu pa še naprej velja za »Hitlerjevega papeža«. Tudi o lastništvu cerkvenih nepremičnin in posesti ter o davkih na lastnino Cerkve v Sveti deželi, ta pa seveda leži v sedanjem Izraelu, se še niso do konca pogodili, sprejo se, še preden se zares pogovarjajo. Državi Izrael in Sveti sedež imata diplomatske odnose in kolikor toliko skrbita za redne stike, zelo iskreni in prisrčni pa ti odnosi še niso.
Sedanji papež zmore kot vsi njegovi predhodniki primerno zaviti vsako kočljivo temo v teološki besednjak, ki zna od nekdaj prikriti marsikatero resnico in pravi namen. Zna pa se pogovarjati tudi neposredno, tako rekoč naravnost, kar za obzidjem ni navada, ko gre za komunikacije z ljudmi zunaj obzidja. To pomeni, pravijo optimisti med poznavalci, da se bo sposoben tudi z Judi pogovoriti o konkretnih stvareh.
Če je judovska tema z obiskom v sinagogi lahko ostala zavita v celofan in okrašena s cvetjem, je različna čustva vzbudila druga papeževa poteza zadnjega konca tedna. Ob svojem jubilejnem letu je pripravil jubilej za migrante in begunce, s tem pa se je dotaknil tematike, ki v Evropi odpira mnogotera vprašanja. Prav trdi del krščanske desnice, ki je doma zlasti na nekdanjem vzhodu zdaj združene Evrope, si nasprotovanje migrantom in beguncem jemlje za svojo zastavo, vsako sovražno geslo prinaša nove podpornike, na plan prihajajo vedno novi, doslej prikriti simpatizerji starih ideologij, željni bralci spet dovoljene knjige Mein Kampf.
Frančišek je na Trgu sv. Petra ob svojem jubileju sprejel kakšnih sedem tisoč ljudi iz tridesetih držav, ki so v deželo Lacij pribežali večinoma čez otoček Lampedusa, ki leži v Sredozemlju bliže tunizijski kot italijanski obali. V vseh škofijah Lacija živijo, tudi v rimski, papež je storil, da jim škofije in škofijske karitas pomagajo, kolikor le zmorejo.
Na trgu je bil z begunci in migranti tudi tisti slavni križ z Lampeduse, ki ga je blagoslovil Frančišek, ko je obiskal otoček. Naredili so ga iz lesa potopljenih bark, s kakršnimi se reveži vozijo iz Afrike v obljubljeni novi zahodni svet izobilja. Posvečen pa je ta križ vsem, ki so izginili med valovi, ko so pluli v obljubljeni raj. Samo lani je na poti proti Lampedusi utonilo več kot štiri tisoč migrantov in beguncev, med njimi neizmerno veliko, preveč otrok, več kot 750.
Papež, ki ve, kaj pomenijo migracije, saj je tudi sam otrok Italijanov, ki so šli za boljšim življenjem čez lužo v Argentino, je migrante bodril, naj ne obupajo, nihče jih nima pravice oropati veselja do življenja, nihče jim tudi ne sme odvzeti pravice do boljšega življenja. Ko je to govoril, so na sodobnih evropskih dvorih govorili o zapiranju meja in o novih ogradah. Ker ne morejo v gete zapreti prišlekov, bodo raje ogradili sami sebe. Vsak v svojem getu bomo čakali, da minejo časi.
