Tiskane izdaje
Knjiga »Oče, odpuščam vam, posiljen, pa ne zlomljen«, ki jo je ob spodbudi papeža Frančiška in z njegovim uvodom napisal in objavil Švicar Daniel Pittet (o njej smo v Delu pisali v soboto), je po velikem šmarnu, ko je izšla v nemščini, razvnela, ponekod tudi razhudila javno mnenje. Predvsem v krščanskih krogih, še posebej pa v katoliških.
Veliko je jeznih, znesli bi se kar nad vsemi, ki jih vidijo hoditi naokrog v talarjih, med duhovniki in redovniki pa je veliko takih, ki so ob tem iskreno prizadeti, saj niso nič krivi za zločine, ki so jih zagrešili njihovi sobratje.
Razprave tečejo o tem, ali je bil nekdanji brat kapucin Joël Allaz, ki se je s posilstvi znesel nad Danielom in potem še nad nekaj ducati fantičev, primerno kaznovan. Ali so ga v njegovem redu in v njegovi instituciji začeli obravnavati pravi čas in zakaj ne?
Daniela Pitteta je njegova teta, redovnica prednica, rešila iz pedofilovih krempljev že v začetku sedemdesetih let, pa se institucija vendarle ni zganila še nekaj desetletij. Kako to, da so kapucina vrgli iz duhovniškega stanu šele pred nekaj meseci, pa še to brez velike publicitete? Koliko je bilo mogoče na tiho, saj so zamujali več desetletij.
Taka, najbrž zanje hudo neprijetna vprašanja seveda prizadenejo predvsem nič krive kapucine »na terenu«, po vsem svetu, tudi slovenske, ki jih mimogrede lahko kdo začne gledati postrani. Krivi za to njihovo morebitno zagato pa bržčas niso tisti, ki postavljajo neprijetna in nadležna vprašanja, ampak vodstvo kapucinskega reda, ki se nekaj let, pravzaprav kar desetletij, ni prav zganilo. Allaz, ki je razburil ves svet, sicer že ducat let res ni maševal, ker mu tega kapucini niso dovolili, še vedno pa je imel - do nedavnega - status duhovnika. Švicarsko pravosodje se ga nikoli ni lotilo, pogojno so ga obsodili v Franciji, v Grenoblu. V zapor ni šel nikoli.
Bergogliov J'accuse
K pravšnjemu ukrepanju, k izgonu iz duhovniškega stanu, ki v cerkvi velja za najhujšo kazen, je kapucinske brate na najvišji ravni spodbodel šele papež Frančišek, ki je knjigi Daniela Pitteta napisal uvod, ki zveni kot v nebo vpijoči »J'accuse«. Če ne bi posegel Frančišek, ki se je dvakrat srečal s Pittetom, bi Danielov tekst ostal zaprt v predalu, njegovi otroci bi ga dobili v branje, ko bi se avtorju zdeli dovolj odrasli za to. Bergoglio in Pittet sta se v Rimu, v Vatikanu, srečala dvakrat, ob drugem srečanju se je porodila zamisli o knjigi, Frančišek je predlagal, da ji uvod napiše sam.
Ko je knjiga izšla v nemščini ob letošnjem velikem šmarnu, je vzbudila več zanimanja kot spomladi ob originalni francoski izdaji. Novinarji, predvsem katoliški, so se zgrnili okrog Pitteta, spet so ga spraševali. Tokrat pa je tudi on, ki v cerkveni instituciji velja za model pobožnega človeka, ki pogumno razkrije, kar se mu je zgodilo in kar meče grozno dolge sence na ustanovo, spregovoril precej bolj sproščeno kot prej, po prvi francoski izdaji. Tudi to je povedal, da se je po izidu nemške izdaje knjige spet srečal s svojim krvnikom, ki mu je posiljeni fant oprostil že v otroških letih. Bilo je dan po velikem šmarnu, na praznik svetega Roka, pred samo nekaj dnevi torej. Tokrat se je pedofil tudi opravičil. Zares opravičil, ne tako kot prvič, ko je žrtvi napisal kratko, suho, neiskreno opravičilo po naročilu vodstva svojega reda, pravi Pittet.
Srečala sta se v samostanu Wil v Švici, kjer živi menih, zdaj že bivši kapucin. Vabilo k srečanju je bilo Allazovo pismo, v katerem žrtev prosi za odpuščanje. Pittet pravi, da se mu zdi opravičilo tokrat iskreno. Ob prvem srečanju mu je Allaz govoril samo o sebi in svojih težavah, ki so ga vodile v pedofilijo, nič pa ga ni vprašal o počutju in o tem, kako živi.
Papež Frančišek je v svojem presunljivem uvodu k Pittetovi knjigi zapisal, da je veliko pedofilskih žrtev storilo samomor, veliko se jih nikoli ne opomore. Pittet zdaj pripoveduje, da je pri svojih skoraj tridesetih letih srečal fanta, ki je bil tudi žrtev Joëla Allaza. Bilo je pretresljivo, pravi. Takih fantov je bilo nekaj ducatov, pravi. Allaz je nehal posiljevati šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Njegova kariera je trajala skoraj štiri desetletja, nad njo se svet zgraža šele zdaj. Če ne bi bilo Pittetove knjige, se tudi zdaj ne bi.
Stara teta rešiteljica iz pedofilskih krempljev
Novinarji zadnje dni Pitteta veliko sprašujejo, precej je tudi povedal. »Rešila me je stara teta, nuna, prednica svojega reda, bila je precej vlivna. Ugotovila je, da je nekaj narobe. Spraševala me je, zakaj tako pogosto videvam tega duhovnika, jaz pa ji nisem znal odgovoriti. Sama je odkrila, za kaj gre, jaz ji nisem ničesar povedal. Ukazala mi je, naj ne hodim več k njemu, naj mu pa tudi povem, zakaj. Šel sem k njemu in mu povedal, da so mi prepovedali srečanja z njim. On pa me je še enkrat posilil«, pripoveduje Pittet. »Potem je rekel, naj odidem, ne potrebuje me več«. Posilil ga je več kot dvestokrat, enkrat na teden štiri leta. Allaz je menda priznal dolgoletna posiljevanja 24 fantov, ugibajo pa, da jih je bilo še precej več.
Zgodba o instituciji, ne o enem fantu
Zgodba o Danielu Pittetu in njegova knjiga, ki ji je pomagal v svet tudi papež, pa že dolgo ni več samo zgodba posiljenega fanta, ki so mu dve desetletji pomagali psihiatri, da je prišel k sebi, pozneje tudi družina. Šest otrok ima, dela pa kot knjižničar na univerzi. Je zgodba o tem, kako so v vesoljni katoliški cerkvi tako rekoč do prihoda papeža Frančiška ravnali z žrtvami in njihovimi krvniki.
Spomnim se, kako so mi v Rimu pred leti, ko se je te tematike za obzidjem prvi lotil papež Ratzinger, razlagali, da gre najprej za spremembo pristopa. Namesto z dušo storilca, ki da je hudo trpela zaradi storjenega, so se po Benediktovih napotkih začeli ukvarjati z žrtvijo, z njegovo (njeno) dušo, z njegovim (ali njenim) trpljenjem. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem vsaj malo dojel prej prevladujočo sprijenost.
Ugibam, da se tudi Jorge Mario Bergoglio ni prav zlahka odločil spodbuditi Daniela Pitteta, naj do konca oblikuje svoje zapiske in jih spremeni v knjigo. Njegova odločitev, da napiše uvod, pa je pravzaprav zgodovinski premik v odnosu dežele za vatikanskim obzidjem do zločinov, ki so najbrž večni, pa ne samo za cerkvenimi zidovi, v katoliških šolah, ne samo v zakristijah in spovednicah, tudi v navadnih civilnih šolah, pa v športnih društvih in še kje.
