Tiskane izdaje
Čisto kratko sporočilo sem dobil, SMS. Tvoj prijatelj Luis Báez je umrl, jutri bo pogreb. Zdaj tudi že iz Havane, čeprav še vedno raca daleč za svetom tega stoletja, pošiljajo taka sporočilca, svet se res vrti, sem pomislil samo za trenutek. Potem sem se vrnil k novici. Pretresla me je. Z Luisom sva bila dobra kolega, tako rekoč prijatelja, pa čeprav sva se komaj o čem strinjala. Več kot trideset let sem ga poznal, videvala sva se vsakokrat, ko sem šel v Havano. Ko je na prelomu stoletja za vatikanskim obzidjem za Fidela urejal vsebinske zadeve za papežev obisk na Kubi, sva se v Rimu dobila skoraj vsak dan, potem pa v Havani vsaj enkrat na leto. Pri osemdesetih se je kar dobro držal. Bil je goreč vernik, nekoč na cerkveni, katoliški strani, potem pri Fidelu, svojem vzorniku, voditelju, junaku svojih knjig, že veliko prej pa učencu cerkvenih šol, tam so formirali tudi Luisa.
Odhaja moja Havana, sem pomislil. Poslovil se je Chango, predlanskim je bilo, poslovil se je Carlos Manuel, bilo je lani, zdaj še Luis. Zmeraj manj je tistih, ki so mi nekoč, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, pomagali razumeti Kubo. V tistih časih še turistov ni bilo, vse je bilo hermetično zaprto, informacije si moral izbrskati, kakor se godi v vseh takih in podobnih do konca centraliziranih režimih. Na Kubi še zdaj, pa nekoč v Moskvi, ali pa še predlanskim v Vatikanu.
Vsi trije so bili zgodovina, Luis pa je zgodovino tudi pisal, ne samo delal. Chango je bil Argentinec, pripeljal si ga je rojak Che Guevara, najbolj proslavljeni Argentinec na otoku, da mu je pisal in urejal nova glasila. Che se je pozneje potepel po svetu in tragično končal v Boliviji, Chango pa je ostal, nehal je biti vernik. Spregledal je, da mu je kar škodilo, umrl je osamljen, sosedi so se bali govoriti z njim, ker je bil preveč kritičen do svojih nekdanjih malikov. Na koncu je Chango, Alfredo Muñoz Unsaín mu je bilo ime, nekoč je bil moj sosed, pisal in urejal škofijsko glasilo. Pomagal je Carlosu Manuelu, ki je bil na Kubi generalni vikar, prvi za kardinalom.
Carlos Manuel de Cespedes je bil pravnuk »očeta domovine« Carlosa Manuela de Cespedesa, tvorca vstaje proti Špancem, iz njegove družine je prišlo več predsednikov, celo himno so spisali pri Cespedesovih. Ker je nosil ime in priimek vélikega Cespedesa, je Carlos Manuel v prelomnih trenutkih hote ali nehote veliko prispeval k sedanji Kubi bratov Castro. Vsa njegova rodbina je po udaru odšla z otoka, on se je vrnil in prinesel Fidelu in njegovim veliki dar, svoje ime in priimek. Iz Rima je prišel, s papeških univerz, kjer so ga pripravljali za vlogo visokega prelata, ki jo je potem tudi imel do konca življenja. Tudi v obdobju najbolj napetih odnosov med Revolucijo in Cerkvijo je bil Carlos Manuel tisti, ki je ohranil stike s Fidelom. Iz istih aristokratskih krogov sta izhajala, v iste cerkvene šole sta hodila, enake vzgoje sta bila deležna.
Carlos Manuel je hodil v Havani k nam domov na nedeljska popoldanska srečanja ob ribi na žaru, dobrem vinu in še boljši družbi. Zadnja leta smo ga v Havani obiskovali vsi člani naše družine, vesel je bil, kadar smo prišli. Bolj kot kdorkoli drug mi je zadnja leta pomagal razumeti sedanjo Kubo, po Fidelovem odstopu, ko je postalo jasno, da gre za celo rodbino, ne samo za enega člana družine Castro, Fidela. Veš, tudi ta mali Castro, je rekel in mislil na Raúla, ki je zdaj predsednik, je prijazen fant, čeprav ni bil naš, ni hodil v cerkvene šole. Ker ve, da ne morem več hoditi, mi pošlje helikopter, da me peljejo kam daleč, v avtomobilu ne zdržim več dolgo, je pripovedoval. Si videl, kako so mi razširili cesto pred hišo, da lahko pristane helikopter, se je nasmehnil.
Luis Báez je tudi hodil k nam na vrt, srečeval sem ga na vseh pomembnejših dogodkih, na vseh sprejemih, kamor smo od časa do časa smeli tudi tuji dopisniki, prav malo nas je bilo. Čudili smo se, ker se je Fidel pred srečanji s tem ali onim pomembnim tujim državnikom na samem v kotu zaupno pomenil z Luisom in ne morda s svojim zunanjim ministrom ali katerim od članov cekaja ali politbiroja. Luis ni imel nobene uradne funkcije, za Fidelovega kronista je veljal in knjige o komandantu je pisal. Spremljal ga je na vseh poteh po svetu, poznala pa sta se od prej, iz časov pred udarom, ki so mu potem rekli Revolucija in pisali z veliko začetnico, tako nekako kot pri nas Cerkev. Luis je študiral novinarstvo pred udarom, iz starih šol je bil.
Pozneje smo doumeli, da je fante iz jezuitskih šol povezovalo marsikaj, pa čeprav so zamenjali religiozna znamenja in svetnike in tudi boga čisto po svoje naslikali, Fidel je zanje in njihove somišljenike, predvsem pa za prisklednike postal bog in profet. Ostali so zaupni med seboj, pomagali so si. Luis je veroval v Fidela, pa naj se je zgodilo karkoli. O njem je napisal vsaj dvajset knjig, večino za domačo rabo, za dviganje revolucionarne morale revnih množic, nekatere tudi za propagandne namene na tujem. Fidel ga je vodil s seboj, kamorkoli je potoval, Luis je sedel zraven med pogovori z državniki. Fidel mu je zaupal, pošiljal ga je preverjat stanje duha v tuje države. Največkrat v Venezuelo, ko se je tam rojeval Chávezov režim.
Od Luisa sem pravzaprav neposredno izvedel najmanj. Vernik kot vsi drugi verniki v politične malike je nenehno ponavljal evangelije in litanije, šele zadnja leta je kdaj pa kdaj priznal kakšno vnebovpijočo resnico. Če bi toliko vlagali v gospodarstvo kakor v obveščevalno in protiobveščevalno dejavnost, je rekel, bi bila danes Kuba visoko razvita država, v svetovnem vrhu bi bili.
Kot strogo katoliško vzgojenega moža ga je motilo, da toliko sodržavljanov pravzaprav živi od »jahaštva«, po domače od prostitucije. Ko je Fidel nekega dne razložil, da se Kuba tudi s tem lahko ponaša, da ima vsaka prostitutka fakultetno izobrazbo, pa se je pomiril tudi Luis.
Luisu smo v slovenskih pogovorih pri nas doma v Havani v osemdesetih letih rekli Bajčev Lojze, da prisluškovalci (hiši so prisluškovali kot vsemu drugemu) niso takoj razbrali, o kom je beseda. Če si mu zelo skrbno prisluhnil, si od časa do časa razkril, da ti hoče povedati tudi kaj pomembnega, pa tega ne zmore izreči neposredno. Me lahko povabiš na večerjo, lačen sem, je poklical v Rimu. Tako smo na psu, je rekel pozneje med večerjo, ki se je ponavljala več tednov, da mi še dnevnic ne dajo, ko me pošljejo po svetu. Še eno knjigo o Fidelu pišem, je potarnal enkrat pozneje, zdajle bom pa tebe prosil, če mi daš kaj denarja, ambasadorju ne morem reči, čeprav stanujem v njegovi rezidenci.
Dolgo sem mislil, da je Luis tisti, ki me v Havani nadzoruje v imenu castrističnega režima. Zelo redno je prihajal, dolgo ostajal, poslušal, kaj smo se pogovarjali, povedal pa ne vedno veliko. Včasih se je pojavil tudi nenapovedano. Pa ni bil on moj angel varuh. Drug kolega je bil, tudi eden izmed tistih, ki so s Changom, Carlosom Manuelom in Luisom hodili k nam na pivo in jedi na žaru. Tuji dopisniki smo lahko kupovali meso v trgovinah za zahodne diplomate, tega niti kubanski funkcionarji niso mogli. Vzhodni dopisniki so imeli skupaj z vzhodnimi diplomati cenejše trgovine s ceneno robo, mi smo sodili k zahodu, za nas je bilo vse dražje, ampak dobili smo, česar vzhodnjaki niso mogli.
Zdaj sem bom po dolgem času spet lotil Luisovih knjig, pa še tisto knjigo bom naročil, ki jo je spisal tik pred smrtjo, kap ga je, ko je opravljal zadnje korekture. Mogoče bom zdaj iz njegovega religioznega pisanja o profetu Fidelu laže izluščil kakšno resnico. Fantje, ki so bili vzgojeni pri jezuitih, znajo veliko skriti med vrstice.
