Sveto in posvetno: Kubanci bežijo tudi že čez Slovenijo

Vse se zdi, da se kratko obdobje velikega optimizma po otoplitvi z Washingtonom bliža koncu.

Objavljeno
05. marec 2017 09.43
Tone Hočevar
Tone Hočevar
Ondan so med ilegalci, ki poskušajo vstopiti v namišljeno evropsko Indijo Koromandijo, v tovornjaku na slovenskih tleh med sirskimi in drugimi prebežniki z Jutrovega odkrili tudi Kubance. Namenjeni so bili v Italijo. Mediji so tudi iz Srbije v najbolj mrzlih dneh te zime poročali o Kubancih, ki so zmrzovali nekje v okolici Beograda in upali, da bodo od tam prišli v Evropo. Morda malo nenavadno tako daleč od Karibov, po drugi strani pa skoraj logično.

Poti na zanje naravni sever, v Združene države Amerike, so jim zaprli. Zaklenili. Tudi srednjeameriške in južnoameriške države izganjajo Kubance, ki so se namenili s trebuhom za kruhom po dolgi poti čez jug na sever, na Florido ali kamorkoli, samo da je v Severni Ameriki. Več tisoč revežev se je znašlo v praznini potem, ko je tedanji ameriški predsednik Obama pred koncem svojega mandata odpravil pravilo o »mokrih in suhih nogah«, pa tudi kubanskim zdravnikom je zaloputnil vrata, ki so jim bila vedno odprta vrata vseh ameriških ambasad po svetu.

Clintonove »suhe in mokre noge« so bile čudežna paličica do novega življenja. Če so Kubanca dobili z mokrimi nogami, se pravi na morju, so ga poslali nazaj, v Guantanamo, kjer je ameriška vojaška baza na kubanskem ozemlju, od tam pa na kubansko stran. Če je imel noge suhe, torej se je izkrcal, ne da bi ga odkrili na morju, ali pa je prišel po suhem s katere koli strani sveta, bil pa je Kubanec, so se odpirale neslutene možnosti, vsaj za prvo leto bivanja v ZDA. Nastanitev, delo, učenje angleščine, celo socialno zavarovanje, kakor ga Američani še zase nimajo. Vse to in še več je čakalo Kubanca, ki je prišel na sever. Po enem letu se je vsakdo že kako znašel, sorodnikov in prijateljev je imel tam veliko že od prej. Američani so 55 let nagajali kubanskemu režimu tudi tako, da so sprejemali prebežnike, glavna ost pa je bila ves čas trgovinska in gospodarska blokada otoka.

Blokada je bila kot kazen načelno namenjena vladi v Havani, ki pa si boljše politične podpore ni mogla niti zamisliti, vsak ameriški pritisk ji je dovolil zategovati pasove državljanov in jih prisiliti v poslušnost. Nastradali so ljudje, ki so trpeli pomanjkanje. Odhajali so množično ali pa v majhnih skupinah. Mediji po svetu so desetletja polnili zadnje strani s fotografijami Kubancev na traktorskih zračnicah, ki so bežali s havanskega Malecona. Še pomislil pa ni nihče, da veliko, zelo veliko ljudi na starih, stokrat zakrpanih traktorskih gumah, ki so jih ukradli v kmetijski zadrugi kje na otoku, nikoli ne pride na Florido. V vodah med Kubo in Miamijem je izginilo vsaj toliko ljudi, kakor jih zadnja leta umira v Sredozemlju, kjer nekakšen boljši svet iščejo Afričani in ljudje z Bližnjega vzhoda.

Trpko vračanje

Zdaj, ko je Obama zaprl vrata, Trump pa grozi, da bo zelo zaostril odnose s Kubo, ki jih je Obama ravno malo omilil, se Kubanci, ki so hoteli na tuje, pod prisilo vračajo domov. Prvi sporazum o vračanju sta sprejeli kubanska in ameriška vlada, še Obamova, vseboval je tudi dogovor o vračanju tistih kubanskih najhujših kriminalcev, ki jih je Fidel Castro mimogrede dodal nezadovoljnim Kubancev leta 1980. Iz pristanišča Mariel na zahodni strani Havane je takrat odplulo kakšnih 120 tisoč ljudi, ki jim je »Amerika« ponudila zatočišče, od tedaj pa so prihajali vedno novi in novi. Pridružili so se prvi generaciji floridskih Kubancev, ki so odšli, ker jim je Fidel podržavil zemljo, tovarne, hiše in vse drugo. Med njimi je ta čas kar nekaj omembe vrednih bogatašev, med njihovimi sinovi tudi kar nekaj ameriških politikov in podjetnikov. Med Trumpovimi nasprotniki, kandidati za predsedniškega kandidata v republikanski stranki, sta bila dva Kubanca.

Premožneži iz Miamija so lastniki večine hiš in stanovanj na Kubi, Revolucija se z gradnjo novih bivališč skoraj ni utegnila spopadati. Tudi vsi drugi Kubanci iz Združenih držav, tisti bistveno manj premožni (celo tisti, ki so reveži), pa igrajo za kubansko stvarnost na otoku izjemno pomembno vlogo. Njihovi sorodniki doma živijo od denarja, ki jim ga pošiljajo iz Miamija. Če nimajo sorodnikov v Miamiju, pa tudi v sistemu korupcije, ki žene kubanski sistem, se niso znali zriniti dovolj visoko, se lahko zatečejo samo k turistični industriji, se pravi k prostituciji.

Izganjajo tudi Panama, Mehika, Kostarika, Honduras, Gvatemala ...

Potem so zadnje tedne kubanske oblasti začele podpisovati podobne sporazume o izgonu kubanskih prebežnikov z vsemi drugimi državami v regiji. Havana je pripravljena sprejeti vse svoje državljane, ki so odveč Američanom, Mehičanom, Panamcem, Kostaričanom in vsem drugim. Tam so se znašli, ko so potovali proti ameriški meji v Mehiki, pa jih je prehitel Obamov dekret o koncu mokrih in suhih nog.

Kubanska državna televizija, ki praviloma ne poroča o ničemer, kar se je res zgodilo in kar bi državljane zanimalo, je pred dnevi obvestila gledalce, da se jim je v nekaj tednih pridružilo tisoč rojakov, ki so jih izgnali iz ZDA, iz Mehike, Paname, Bahamov, domovina pa jim je na stežaj odprla vrata...

Ta trenutek je številka vrnjenih seveda že veliko višja, uradno pa je še niso objavili. Vlada v Hondurasu je sporočila, da so samo na njihovem ozemlju aretirali skoraj 400 Kubancev, ki jih bodo poslali na Kubo, ko bodo uredili vse potrebno z oblastmi v Havani. Panamski seznam Kubancev, ki so se jim podrle sanje, ko je Obama zaprl meje in ni dovolil na svoje ozemlje niti »suhim nogam«, je večji od 500. Ekvadorski tudi. Mehiški je še večji.

Spremembe se spet oddaljujejo, partijski »jastrebi« prevzemajo pobudo

Ko se je bližalo novo obdobje odnosov med Havano in Washingtonom in je padal berlinski zid tudi v Karibih, se je zdelo, da bodo Kubanci lahko zajeli sapo in začeli delati. Tega jim Revolucija desetletja ni dovolila, bala se je, da bo kdo obogatel in terjal tudi politični vpliv. Oddajanje sob turistom, odpiranje gostilnic, prvih trgovin, pa delavnic, čeprav skoraj brez orodja, je nakazovalo novo dobo. Ta čas se zdi, da se je vse skupaj malo ustavilo, kar pa za Kubo ni nič novega. Že v času sovjetskega in potem Fidelovega socializma so dvakrat poskusili z reformami, najprej s tržnicami za poljedelske pridelke. Pa so partijski sekretarji nemudoma otrpnili, ko so videli, da kmetje res delajo, če jim dovolijo prodajati, da tudi bogatijo in da bo partiji vse skupaj ušlo iz rok, če poskusa ne bodo ustavili. In so ga ustavili. Prvič v osemdesetih letih, drugič v začetku novega stoletja.

Zdaj, v času vsaj navidezne liberalizacije, se reforme ustavljajo tako, da lastniki gostilnic, ki jim gre posebej dobro, kar naenkrat ne dobijo več novega dovoljenja za obratovanje, obrtniki ne dobijo surovin in orodja. Kdor je preglasen, ne dobi več internetne linije, namenjene samo elitam, brez tega pa poslov ni. Kmetje, ki so dobili prej dolga leta zapuščeno zemljo, težko pridejo do strojev, opreme in semen. Ker je po otoplitvi s severno Ameriko prihajalo preveč turistov, zmanjkuje hrane za običajne državljane.

Ameriške letalske družbe, ki so se po obnovi diplomatskih odnosov med Havano in Washingtonom zagnale v nove posle in odpirale linije s kubanskimi letališči, so že ugotovile, da je zanimanja za Kubo manj, kakor so pričakovali, najprej so odpovedovale posamezne lete, zdaj črtajo napovedane redne linije.

Morda bo bolje, ko prideta pomlad in poletje in bodo spet vozile velikanske turistične križarke, se nadejajo v Havani. Skrbi pa jih, ker Američani ne dajejo več toliko vizumov kubanskim državljanom, kolikor so jih dajali še predlanskim. Že lani se je število vizumov prepolovilo, vsega skupaj jih je bilo komaj dvanajst tisoč, za letos kaže še precej slabše. Še leta 2014, pred otoplitvijo, so Kubanci dobili več kot štirideset tisoč ameriških vizumov za poslovne potrebe in za obiske sorodnikov.

Ugibanja

Na političnem odru se je začelo zadnje leto oblasti Raúla Castra, ki bo odstopil in s prihodnjim letom ostal samo še šef komunistične partije, kolikor je pač od nje ostalo. Marsikdo od notranjih virov informacij mimogrede namigne, da Raul že zdaj opazno izgublja moč, njegov vpliv ni več brezmejen, kakor je bil Fidelov ali pa Raúlov v začetku obdobja po Fidelu. Po Fidelovi smrti opažajo tendenco vračanja k virom Revolucije, mlada garda bi bila rada stara garda s trdo roko.

Zaviranje procesa sprememb pripisujejo predvsem šefu vlade, že pred časom napovedovanemu Castrovemu nasledniku na predsedniškem prestolu. Miguel Díaz-Canel, 56-letni politik iz notranjosti otoka, nima izkušenj v »visoki politiki«, predvsem pa nima podpore v oboroženih silah. Zato ni prav nič gotovo, da bo čez leto res prevzel žezlo.

Slišati je vse bolj glasna ugibanja, da ga bodo v zadnjem trenutku zamenjali ljudje, ki so bistveno bliže družini Castro in so ji tudi bolj zvesti. Krožita predvsem dve imeni, zunanji minister, 59-letni Bruno Rodríguez, v oboroženih silah pa se navdušujejo nad »svojim« kandidatom. To je 51-letni Alejandro Castro Espin, Raúlov sin.

Kdorkoli že bo prevzel oblast, pa bo moral bržkone poskrbeti, da kubanski gospodarski podatki ne bodo tako zelo zlagani in neresnični, kakor so zadnjega pol stoletja in več. Kubanci namreč svetu (in tudi domači javnosti) pošiljajo gospodarske rezultate, ki temeljijo na lažnih izračunih. Dohodek izračunavajo tako, da domači peso, ki je plačilno sredstvo in valuta, v katerem Kubanci dobivajo plače, je prikazan, kakor če bi Kubanec konec meseca dobil plačo v konvertibilnem denarju. To pa je konvertibilni peso, se pravi dolar. Ubožnih 250 pesov plače, kar je deset dolarjev, prikažejo kot 250 dolarjev. Vsi drugi izračuni temeljijo na tej temeljni laži.