Sveto in posvetno: Mit, ki terja pisanje evangelijev?

Svet se je temeljito spremenil od tedaj, ko so bolivijski vojaki in ameriški agenti v Boliviji ujeli in pokončali Ernesta Guevaro. Fotografije njegovega mrtvega telesa, razstavljenega v mestecu Vallegrande v Boliviji, so bile pred pol stoletja in so še danes nadvse podobne podobam slikarjev, ki so si veliko prej, ko so delali v kapelah in katedralah, nekako tako predstavljali Jezusa iz Nazareta. Niso vedeli, kakšen je bil v resnici Jezus, tudi danes tega še ne vemo, vsekakor pa je bil Jezus na freskah podoben fotografijam, ki predstavljajo Ernesta Cheja Guevaro.

Ko so slikarji upodabljali Jezusa, stoletja prej, niso mogli vedeti, da za prihodnost slikajo tudi Cheja. Šele, ko je ves svet preplavila fotografija, ki jo je leta 1960 v Havani posnel Alberto Díaz Gutiérrez, znan kot Alberto Korda, so ljudje uvideli, da je bil na starih podobah Jezusa iz Nazareta že upodobljen tudi Ernesto Guevara.

Najprej Američani, pozneje še marsikdo drug, naposled tudi Kubanci, so iz Kordove fotografije naredili velik posel. Korda od tega ni imel nič, Kubanci pa tudi šele veliko pozneje, ko so odkrili, da so podobice in majice vendar lahko tudi velik posel, ne samo izraz in dokaz vere v svetnika ali odrešenika.

Ernestov brat Martin Guevara še danes, ob proslavah petdesetletnice smrti v bolivijski deželi Santa Cruz de la Sierra na jugovzhodu države, trdi in ima najbrž kar prav, da sta podobi Kristusa in Cheja najbolj razpoznavni podobi sodobnega sveta. Nista zgolj portreta nekoč resničnih ljudi, čeprav so Chejeve fotografije v resnici portreti. Mitski in mitološki podobi sta, ikoni, ki ju politiki, ideologi, teologi, kdo bi vedel, kdo vse, uporabljajo in izrabljajo vsak po svoje. Postavljajo ju v metafizično sfero, tudi Cheja, ki se ga nekateri ljudje še spominjajo, saj so ga poznali.

O Cheju kot živem in konkretnem človeku sem se davno nekoč pogovarjal z njegovim očetom, ki je bil naš sosed v Havani, pa z nekaterimi preživelimi iz gvatemalskih in bolivijskih časov, bil sem zraven tudi na srečanju enega izmed njih s francoskim sociologom in nekaj časa pričo dogajanja v Boliviji Régisom Debrayem. Pa po Santa Cruzu sem se tudi klatil komaj nekaj let po dogodkih, ljudje so sem in tja kaj pripovedovali o njem, pa mi je že takrat ni bilo jasno, ali je res ali je samo še pripoved. Ñancahuazú, Chejeva gverila, je bila že takrat začetek mita.

Che je bil nekoč človek kot vsi drugi

Jezusovo podobo in usodo je spremenil rimski cesar Konstantin, ko je vero Jezusovih naslednikov naredil za državno vero cesarstva in ji za vekomaj spremenil smernice. Che vsaj doslej tega ni dočakal. Ostali pa so verniki, ki verujejo vanj, tudi v njegovo vstajenje. Ker ne vladajo, kakor so Kristusovi ljudje zadnja dolga stoletja, skoraj dve tisočletji, ostajajo skromni verniki, verjamejo v svojega apostola, mučenca. Tisti pravi verniki ne nosijo majic z njegovo podobo, tudi čepic ne, njihova vera je globoka in trdna. Tako, kakor je vera skromnih, pobožnih kristjanov, ki nimajo nič opraviti s politiko vatikanskega središča krščanstva, skoraj imperija. Samo verniki so.


In vendar je bil Ernesto Che Guevara nekoč človek kot vsi drugi, imel je mater in očeta, pa štiri otroke, ki živijo še danes. Kdo ve, kako bi bilo, če ga Američani ne bi dali ubiti in če se bolivijska vlada ne bi ustrašila, da jim bo argentinski zdravnik in sanjač, ki je na Kubi že pokazal, kakšni so njegovi nameni, razdejal državo in zanetil požar na vsej celini. Če bi ostal na Kubi, ali pa, če bi ostal v Afriki, kamor je šel najprej organizirat vstajo proti sistemu, ne bi bil Che, kakor ga na podobicah in v predstavah ljudi, ki jim še kaj pomeni. Ne bi bil ikona, ne bi bil mit. Nikomur najbrž ne bi prišlo na misel, da bi ga imeli za mučenca, apostola, skoraj boga. Obravnavali bi ga kot vse druge, ki so po prevzemu oblasti na Kubi vladali, se bili prisiljeni prodati veliki politiki na dva pola razbitega sveta, povzročali tudi lakoto, ne samo gradili šolskih in zdravstvenih sistemov, ki so tudi postali mit in imajo s stvarnostjo komaj še kaj opraviti.

Morda bi Cheja, če ne bi padel v Boliviji, obravnavali celo bolj neusmiljeno kot so druge, ki po skoraj šestih desetletjih vladanja pač ne morejo ostati svetniki, iz revolucionarjev so se morali spremeniti v politike in vladarje.
Ernestu Guevari so morali naložiti bolj neprijetne, zoprne, nepriljudne naloge. Ker ni bil Kubanec in ga ni nič vezalo na otok, kjer je po vstopu v Havano vladal skupaj z drugimi bradači, je on zasliševal ljudi iz prejšnjega režima, njemu so zaupali procese, tudi eksekucije so bile posledica procesov. Niso bili njegovi sorodniki, nekdanji prijatelji ali znanci, samo nasprotniki, po zmagi sovražniki Revolucije.

Ker je prihajal iz bolj razvite in bogatejše Argentine in je vsaj domnevno več vedel o gospodarstvu in o svetovnih smernicah, so mu zaupali gospodarstvo in reforme, ostali so brez sadovnjakov, dobili so kavne plantaže, ki jih pobralo, preden so obrodile. Vso deželo je spremenil v eno samo plantažo sladkornega trsa, vse se je ustavilo, ko je bila na vrsti sečnja trsa. Načrti, ki jih je pripravil Che, so bili tako zelo veliki in obetavni, da so vsi hiteli z mačetami v rokah na polja, od katerih so dandanes ostale samo neizmerljive površine grmovja, plevela, neobdelane zemlje.

Verjeli so mu in se ga bali

Ljudje so Cheju menda verjeli, pravijo pa, da so se ga tudi bali. Končalo pa se je vsekakor tako, da so ga njegovi kubanski prijatelji, soborci, raje poslali na tuje, naj gre spremembe raje sprožat še kam drugam, kakor da ostane na Kubi in vodi njeno gospodarstvo, ki ga je prav na hitro uspešno zavozil.

Ugibanj o vzrokih takih odločitev Fidela Castra je cela vrsta, nekoč v prihodnje bo morda vendarle kaj več znanega o resničnih vzgibih in vzrokih za Chejevo slovo od Havane. Fidel je svojega idola Cheja postavil za mučenca in svetnika, apostola Revolucije, šele po njegovi smrti. V času bolivijske avanture je Ernesto Che Guevara ostal sam, peščica njegovih soborcev se je reševala iz Bolivije, kakor so vedeli in znali. Zanimivo je, da nekateri preživeli še dandanes nočejo povedati, kako so se rešili.

Tudi o ozadju vsega drugega dogajanja pred Chejevo smrtjo v neprijaznih krajih okrog Santa Cruza bo morda nekoč več znanega. Rusi, tedaj pod sovjetskim režimom, so mu pokazali hrbet, bolivijski komunisti se mu zaradi tega niso pridružili. Bolivija je imela v tistih časih najbolj organizirano delavstvo na visoki planot, kjer so rudarji lahko ustavili vse, če so se tako odločili. Pa s Chejem skoraj niso imeli stikov, tudi s kmeti ni našel pravega skupnega utripa, čeprav bi lahko vedel, da so imeli v tistih krajih zemljiško reformo že v začetku petdesetih let. Tedanji predsednik Victor Paz Estensoro je zaradi zemljiške reforme doživel državni udar že leta 1952.

Che si je v Bolivijo pripeljal nekaj Kubancev, tam je dobil nekaj Bolivijcev, njegova manj kot leto dolga bolivijska dogodivščina je bila v resnici eno samo trpljenje bolnega človeka, astmatika, ki je težko prenašal subtropsko klimo Santa Cruza. Cia in vlada iz la Paza sta se z njegovo smrtjo hvalila, kakor so se Američani desetletja pozneje, ko so ubili Osamo Bin Ladna.

Cheja in njegovih levičarskih, za tiste čase dokaj samostojnih, tudi trmastih idej, so se Američani s severa bali še bolj kot pozneje islamskih skrajnežev. Guevara je znal svoje ideje prodati kubanskim vstajnikom v petdesetih letih, raznašal jih je po Latinski Ameriki, ki je bila tedaj ameriško notranje dvorišče in središče sveta, kamor naj tuja noga in tuja ideja nikoli ne stopita.

Čas za evangelije?

Ker je danes že čisto drug in drugačen čas, je po pol stoletja morda že napočil čas, da bi začeli pisati evangelije o Cheju, mučencu in svetem možu, katerega realno življenje se umika in se spreminja samo še v mit. Levica, ki izginja vsakokrat bolj po vsakih volitvah v zahodnem svetu, in Revolucija, ki se je preselila v muzeje, bosta težko našli bolj primerno ikono, ki bi lahko zasijala nekoč v prihodnje, ko se na svetu ob kakšni hudi stiski morda spet kaj premakne.

Chejev Motoristov dnevnik in njegov popis dogajanja v pokrajini Santa Cruz, Bolivijski dnevnik, sta lahko primerna osnova, vse drugo lahko doda novodobna misel, ki se rojeva v kavarniških debatah, kavarniški revolucionarji je namreč tudi Che sam rekel tistim »revolucionarjem«, ki so raje debatirali na varnem, kakor da bi se pridružili peščici njegovih soborcev.

Ernesto Che Guevara je vsekakor edini mit, ki je preživel obdobje, ki so ga zaznamovali Lenin, Stalin, navsezadnje tudi Fidel Castro. Edini, ki je vstal od mrtvih, ko se je leninizem sesul v prah, svetu pa zavladal neoliberalizem, ki za nekoč v prihodnje morda spet kliče, kdo bi vedel, po novih mitih.