Tiskane izdaje
Res nisem mislil, da bom kdaj pisal o gospodu iz dvorca v Arcoru, ki so mu rekli Vitez, kakor če bi bil vzhajajoča zvezda nove politike, upanje novih generacij, ki njegovega vzpona in brezmejne moči sploh niso doživele. Ko je padal s prestola in kar naenkrat ni bil več najbližji zaveznik niti rimski kuriji za vatikanskim obzidjem, in se je že bližal obdobju, ko gredo celo kardinali v pokoj, se je pač zdelo, da je njegova zvezda zašla. Takrat je komaj kdo pomislil, da so se pri njem in tudi pri Italijanih v njihovi politični mlakuži učili obrti prihodnji, novi oblastniki v Evropi in v predvsem Ameriki.
Vitezov, kakor je bil Berlusconi v svojem slavnem dvajsetletju, danes po svetu jezdi kar nekaj. Na Berlusconijev stari način vladajo zlasti v severni Ameriki, ki je mislila, da je cepljena proti takim pojavom. Tako vladajo tudi ponekod v vzhodni in srednji Evropi, ki je bila prepričana, da se je pred četrt stoletja osvobodila in da koraka v svetle čase, pa je zabredla v blato do vratu. Skupaj z novimi tehnologijami, ki jih starejše in srednje generacije ne razumejo, se junaki viteških vrlin pripravljajo, da bodo zavladali svetu, pa se tega marsikdo med volivci še zavedal ne bo. Mladim, ki razumejo tehnologije, pa je zaenkrat vseeno, kdo se igra politiko in kdo misli, da je vsemogočen.
Zadnje čase o nedavno že pozabljenem Berlusconiju spet veliko pišejo in govorijo. Marsikdo ga občuduje, ker ima pri več kot osemdesetih letih toliko elana, toliko volje do moči in toliko idej za nov zagon. Primerjajo ga s tremi mladeniči, ki so se vzpenjali po italijanski politični in oblastni lestvici, se najprej kot vajenci kazali na Berlusconijevih televizijah v zabavnih in mladinskih oddajah, potem pa prevzemali vodenje strank, ki so se tolkle za oblast. Zdaj se spet zdijo kot vajenci, ki se trudijo razumeti realnost.
Tragično smešno je, da se zdi Vitez mlad ob pol mlajšem Matteu Renziju, ki je zavozil vlado in stranko, prav tako ob pol mlajšem Matteu Salviniju, ki je bil prepričan, da vse, kar je desno od sredine, drvi za njim. Mlad se zdi tudi ob še več kot pol mlajšem Luigiju Di Maiu, ki je bil prepričan, da se s Petimi zvezdami, stranko, ki jo druži samo nasprotovanje tradiciji in vsem starim formam, lahko zavihti na oblast.
Tragično je tudi, ker začenja prevladovati mnenje, da je Vitez tako zelo vitalen, da je sposoben novega vzpona na vrh in reševanja potapljajoče se barke. V resnici je Berlusconi bistveno prispeval, da so se mladi, ki so mislili, da so glavni, ker so nastopili v njegovih zabavnih oddajah in zato postali znani, že v rosnih letih znašli v neprehodnem močvirju.
Kriza je hujša, kakor se zdi, Rim ni zasmrajen samo zaradi odpadkov, ki se kopičijo, odkar mu vlada osvobajajočih Pet zvezd. Vzvratno sta usmerjeni obe državi, ki domujeta ob Tiberi, tudi cerkvena država, ki sicer kar uspešno drži na kratko marsikatero državo na svetu, italijanske, tiste na svojem prvotnem ozemlju, pa ne obvlada več, znajti se poskuša tako, da združuje župnije brez duhovnikov ali pa za duhovniško službo uvaža Filipince, Latinske Američane, Afričane.
Korupcija je vzela demokristjane, neumnost pa zdajšnje vladarje
Velikega Viteza iz Arcora smo na Slovenskem že pred njegovim političnim vzponom spoznali kot lastnika porajajočega televizijskega imperija. Svoj vzpon je začenjal v Kopru, oddajal je iz Slovenije, ko iz Italije še ni mogel. Tedanji Italiji in tedanjemu Washingtonu se je zdel aktualen in uporaben, ko se je pred četrt stoletja podrla hišica iz kart, kakor so jo Američani skupaj z Vatikanom zgradili po drugi vojni.
Krščanska demokracija je bila trdnjava, ki so jo konceptualno gradili za vatikanskim obzidjem, da so nekako poskrili tudi stare fašiste, zaupali so ji vladanje, kakor je bilo po volji Washingtonu, ki je v ta namen skrbel za denar in za razvoj. Korupcija je bila dovoljena, morda tudi dobrodošla, vse je šlo kot po maslu, dokler ni padel berlinski zid. Američani so dajali denar za demokristjane, za socialiste, ki so se sončili ob demokristjanih, pa tudi za komuniste, ki so bili zraven, da so dajali vtis demokratične ureditve. Denar iz Moskve jim je bil samo za slaščice.
Ko se je vse skupaj podrlo, je desnico, ki verjetno prevladuje med volivci še dandanes, lahko rešil in povezal mož, ki je združeval vrline medijskega mogotca, milijonarja, pravzaprav milijarderja, pa še sposobnega komunikatorja, človeka, ki zna prepričati množice, pa naj jim natrosi še toliko puhlic. Silvio Berlusconi je privabil krščanske demokrate, pa socialiste, pa nekaj trdih naslednikov prepovedanih, vendar aktivnih fašistov. V njegove roke so položili strukturo, ki so jo po vojni za Italijane zgradili Američani. Populiste nižjih kast na severu države so povabili v Severno ligo, tam so končali potomci skoraj vseh južnjakov, ki so prišli s Sicilije, Kalabrije in Sardinije gradit povojno Italijo in njen gospodarski bum.
Na drugi strani so po padcu berlinskega zidu, ko Američanom ni bilo več do tega, da bodo plačevali stroške zastarele največje letalonosilke na svetu, plačevali pokvarjenim politikom in zmeraj sproti barvali rimska pročelja, se je po propadu demokrščanskega cesarstva zgradil nekakšen konglomerat drugih bivših. Tistega dela bivših komunistov, ki so se zavedli, da je zid v Berlinu porušen, pa tistega dela krščanskih demokratov, ki so veljali za zmerne, na desni pa so jim rekli »katokomunisti«. Morda še koga, ki se mu je zdelo, da je bilo tokrat videti kaj prostora tudi za ne-fašiste, ne-komuniste, ne-klerikalce.
Nekdaj demokrščanski politik Romano Prodi je bil moder mož, zdel se je dober politik, v močvirju pa se ni znašel. Na videz spreobrnjeni komunisti, ki so ves svoj vek prebili v subvencioniranem kapitalizmu s plačami italijanskih parlamentarcev, so ga spodnesli, enkrat, potem še enkrat in naposled še enkrat. Na koncu so končali na obrobju smetišča zgodovine, ampak tega se vsi še ne zavedajo.
Od levice, ki se je v svojem najsvetlejšem trenutku z Berlinguerjem na čelu že skoraj merila z demokristjani, je do danes ostalo bore malo, če sploh kaj. Kopica zagrenjenih sanjačev, ki so jih spremenjeni časi izvrgli, pa nekaj najmočnejših politikov, ki še naprej dobivajo poslanske plače, v Italiji še vedno najvišje v Evropi.
Predberlusconijevske Italije ni več nikjer
Model, ki so si ga v Rimu in Washingtonu izmislili po padcu berlinskega zidu, je z Berlusconijem padel po dveh desetletjih. Toliko je pred Berlusconijem na vrhu zdržal tudi drugi največji Italijan dvajsetega stoletja, Benito Mussolini.
Berlusconija so spodnesli predvsem iz Berlina, italijansko gospodarstvo, celo avtomobilska industrija, je bili v tistem času še v marsičem tekmec nemškemu, tudi italijanske banke so se zdele še močne. Angela Merkel kolegu Berlusconiju ni oprostila, da se je do nje obnašal nesramno in vzvišeno. Francoz Nicolas Sarkozy je takrat mislil, da bo poslej on glavni in bo veliki Angeli najbližji. Skupaj z Merklovo se je posmehoval Vitezu, ko se je zapletal v zgodbe z mladimi dekleti. Pa Sarkozyja že zdavnaj ni več nikjer, Vitez pa se spet pobira.
Italije, kakor jo je v devetdesetih dobil v roke Berlusconi, že nekaj časa ni več. Gospodarsko ni več kompetitivna. Ko se je svet odpiral na vhod, so tja selili proizvodnjo, da bi bila cenejša in bi prinesla več denarja. Nazaj je ni bilo več, denarja pa tudi ne. Družinski kapitalizem, ki je proslavil povojno Italijo, je odmrl, sodobni svet je šel v druge smeri, digitalizacija in druge nove tehnologije so zavdale hude udarce. Nič več ni, kakor je bilo. Sindikati, ki so nekoč uravnavali stanje duha in stvari, so usahnili.
Ko so se na sceni pojavili na prvi pogled brezbarvni populisti komika Beppeja Grilla, imenovani Pet zvezd, se je zamajal politični ustroj. Konec je bilo dvopolnosti, kakor sta si jo ustvarila desnica in levica po padcu demokrščanskega, na videz demokratičnega cesarstva. Dva sta si pogačo lahko delila, tretji je bil odveč, terjal pa je največji kos. Zato so nedavno skovali nov volilni sistem, ki nagrajuje koalicije in kaznuje močne soliste, v tem primeru Pet zvezd, ki je ta čas najmočnejša posamezna stranka v parlamentu.
Zdaj, pred novimi volitvami, se je na desni zbudil občutek za realnost, na katerega so na levi že skoraj pozabili. Spet se je pojavil Berlusconi, ki ga potrebujejo, pa čeprav morda samo do volitev in do morebitnega prevzema oblasti. Da bi res prevzel in vodil vlado, je težko pričakovati, preveč ima preteklosti za seboj, preveč sodnih postopkov mu še visi nad glavo. Najtežji utegne biti pričakovani proces zaradi obtožbe, da je v devetdesetih letih stal za atentati v Rimu, Firencah in Milanu, ki so se zvrstili po umorih profimafijskih tožilcev Borselina in Falconeja.
V političnem močvirju, kakršno vlada na Apeninskem polotoku, se torej zdi Silvio Berlusconi, ki ga je znani nogometni komentator nekoč krstil za Viteza, ker je od predsednika republike res dobil naziv viteza dela (naziv vitez dela so mu pozneje odvzeli), prav imenitna rešitev. Močvirje pa bo ostalo močvirje, blatno in zasmrajeno.
