Tiskane izdaje
Od daleč sem spremljal obisk papeža Frančiška po jugu zemeljske poloble. Zelo od daleč, saj so tisti časi, ko smo lahko hodili s papežem na vsaj kakšen obisk, minili. Najbrž za zmeraj. Samo še bogati mediji si lahko privoščijo poslati svoje reporterje in fotoreporterje, da se po cel teden podijo po Šrilanki in Filipinih, da gredo lahko med žive ljudi, ki povedo še kaj drugega kot nekaj fraz, ki jih ponujajo agencije po spletu. Ne samo pred računalnik, torej, kakor večina sveta. Kolcalo se mi je po časih, ko sem dogajanje lahko spremljal od blizu, tako rekoč od znotraj. Pričarati sem si poskušal dogajanje na Šrilanki in na Filipinih, odmisliti tisoč komentarjev, ki mi jih je ponujal splet. Pa ne gre tako zlahka.
Ob njih, novinarjih bogatih medijev in velikih tiskovnih agencij, ki si bolj kot kdaj prej prilaščajo lastništvo nad resnico, si privoščijo pot s papežem lahko samo še tisti posebej usmerjeni mediji, ki so del propagandnega stroja. Papeškega, cerkvenega ali pa protipapeškega, pa naj bo iz cerkvenih logov ali pa z drugega brega. Tisti med njimi, ki premorejo dovolj denarja, se lahko vozijo s papeškim letalom in stanujejo v hotelih, kjer je nastanjeno papeško spremstvo. Drugi, manj premožni, se peljejo z navadnim letalom in gredo v navadne hotele, trikrat ceneje je.
V teh časih lahko samo še sanjaš, da boš od blizu videl papeža med množico. Razen če je na trgu svetega Petra ali pa kje v bližini, za mejo denimo, kakor je bilo lani v Redipulji. Ali pa na Slovenskem, če se bo kdaj zgodilo. Kdo ve, mogoče se pa bo! Navsezadnje se ne bi spodobilo, da bi papež kaznoval ves slovenski katoliški narod samo zato, ker so v škofijah izgubili ali že kako poneverili denar in zdaj odhajajo v tuje roke še zadnje tovarne in firme, ki so bile v cerkveni lasti. Slovenski verniki, o tem sem prepričan, bi z veseljem in radostjo pozdravili Frančiška, pa čeprav so od nekaterih svojih lokalnih pastirjev že velikokrat slišali, da Frančišek »ni čisto pravi«.
Vsak dan sem prejšnje dni prebiral novice, poročila, komentarje o papeževem popotovanju. In vsak dan bolj mi je bilo jasno, da ni lahko biti Frančišek. Tudi če ne bi bil na položaju ravno Frančišek iz Argentine, ne bi bilo lahko biti papež. Karkoli je storil, karkoli je rekel, kakorkoli se je nasmehnil, vedno je bilo tisoč razlag, komentarjev, enkrat prijaznih, drugič neprijetnih, tretjič že skoraj sovražnih.
Ko so ga eni hvalili, da je s šestimi ali sedmimi milijoni vernikov pri eni sami maši presegel vse rekorde Janeza Pavla II., ki je nekoč nosil zastavo največjega, najbolj vabljivega med vsemi papeži v zgodovini, so drugi planili pokonci, da Frančiškov proselitizem nima meja, da hoče zasekati v azijsko celino tudi zunaj tradicionalno najbolj katoliških Filipinov, Filipince pa so tako katoliške, kakor so, take naredili že Španci. Ker so tako predani katoliki, Filipince in Filipinke tako radi sprejemajo za delavce in gospodinjske pomočnice v katoliškem delu Rima, pravijo. Pošteni so, ker imajo papeža radi, razlagajo pobožne Rimljanke. Saj res, da so v manjšini, vpliv pa še vedno imajo pobožni Rimljani, daleč se jih sliši, ker imajo velike zvočnike.
Papež je hodil po azijskem delu sveta v času, ko se je sicer svet ukvarjal s pariškimi dogodki in preganjanjem muslimanskih teroristov. Ko so vsi vsepovsod vpili, da so Charli Hebdo. Takoj potem so se že začele polemike, nič več enoglasne, ali je prav, da si satirični časnik privošči pljuvanje po nekem preroku, bogu ali svetniku, saj je vseeno na kateri strani in čigavem. Ali ni morda prenevarno, saj provokacija lahko ogroža veliko ljudi, ki nimajo nič opraviti ne s svobodo tiska, ne z enim ali drugim ali tretjim edinim bogom. Komaj kdo pa se je v dneh zavzetega branjenja pariškega satiričnega lista spomnil, da bi vpil kaj podobnega ob terorističnih masakrih na severovzhodu Nigerije. Nič nismo hiteli na trge in ulice, nobenega državnika ni bilo, ki bi se postavil v vrsto s kolegi z vsega sveta in vpil, da je Nigerija.
Tudi Frančiška so nekateri poskusili stlačiti v vrečo, v kateri se pretepajo ti in oni, za in proti temu in proti onemu, vsak dan so se pojavljali komentarji, ki so ga lepili na ta ali na oni zid, poln plakatov. Ko je povedal, da bi, če bi kdo opsoval njegovo mater, s pestjo udaril naravnost v obraz, so mu mimogrede pripisali vsaj milijon grehov. Eni med analitiki, pravimi filozofi in navadnimi filozofičiči so ugotavljali, kako zelo nekrščansko je izjaviti kaj takega. Drugi so ugotavljali, da se je s tem naravnost in nerodno izrekel o pariških dogodkih in o spopadih religij. Preveč prostora bi zavzelo, če bi poskušal našteti argumente, ki so jih prejšnje dni prodajali učenjaki, komentatorji in tudi čisto navadni fičfiriči, ki se jim zdi, da morajo na spletnih straneh kaj hudo modrega povedati o papežu. Nikomur ni prišlo na misel, da bi se spomnil hokejskih tekem v Ljubljani in znamenitega vzklika »Daj ga na gobec«, ki dvigne na noge vso dvorano, pa se zaradi tega nikomur nič zlega ne zgodi.
Prelistal sem malo komentarje enih in drugih, ko so vzeli v roke to ali ono papeževo izjavo, tabori pač obstajajo tudi za vatikanskim obzidjem in kjerkoli po svetu, ne samo na Slovenskem. Zasledil sem analitike, ki so opazili samo tiste papeževe poudarke, ki niso bili ravno liberalni in nasprotujejo istospolnim porokam ali kontracepciji. Koliko prahu je nenadoma dvignilo papeževo srečanje s predsednikom Aquinom, ki je dovolil kontracepcijo! Nekateri škofi so menda kar v tla gledali, saj so se spomnili, kako je bilo, ko so hoteli taistega predsednika pred letom ekskomunicirati, izločiti iz katoliškega občestva. In drugi spet so protestirali, ker je bila med šestmilijonsko množico vernikov pri papeževi maši bivša predsednica Imelda Marcos, tista s tisoči parov čevljev. Kakor da je papeži ne bi sprejemali, ko je bila še na oblasti in se je držala prav tako pobožno kakor zdaj, ko je stara gospa brez oblasti.
Veliko jih je bilo navdušenih, ko je papež na pamet govoril v španščini, vnaprej pripravljeni govor v angleščini pa odrinil na rob mize. Vsaj toliko je bilo ogorčenih, ker se je tako zgodilo. Ko je na Šrilanki ljudem, ki so bili desetletja v vojni med seboj, govoril o spravi, miru, enotnosti, so ga eni hvalili, ker se je zavzel za mir, vendar je bilo mimogrede slišati tudi opazke, da so to prav tiste besede, ki jih je v volilni kampanji izrekel novi predsednik otoške države. In ko je obiskal budiste, so ga spet eni hvalili, da gradi mostove med religijami, drugi pa kritizirali, da se hoče prikupiti ali da se gre v resnici prikriti prozelitizem ...
Res ni lahko biti papež v teh časih. Ne samo v Sloveniji, tudi drugod, pa tudi v Vatikanu, ni več, kakor je bilo ... Ni več absolutnih resnic, ni več absolutnih avtoritet, vse postaja relativno, tudi boj proti relativizmu ...
