Tiskane izdaje
Papež Frančišek je za marsikaterega vernika že svetnik, pa čeprav še vlada in si velika večina vernikov želi, da bi vladal še zelo zelo dolgo.
Ko se ustavi med množico romarjev in z njimi popije svoj argentinski mate, zaradi česar njegovi varnostniki kar omedlevajo od strahu, se z njim poistoveti vsa Latinska Amerika. Vsem drugim se njegovo dejanje zdi vsaj simpatično. Ko se nameni v furlansko nižino, v tudi slovenske kraje, v Bizjake, v kostnico Redipulja, to bo storil 13. septembra, bi to njegovo dejanje smela in morala vzeti za svoje vsa Evropa. Pa se bojim, da ne bo. Tudi Slovenci ga bržkone ne bi vzeli zares in za svojega, če bi nam hotel dopovedati, da se moramo spraviti, se nehati sovražiti.
Čez manj kot dva tedna se bo papež na mogočnem spomeniku padlim, ne samo italijanskim, tudi našim, tedaj avstroogrskim, poklonil žrtvam vseh vojn. Najprej pa se bo v krajih velikih bitk spomnil tistih, ki so padli v grozljivi klavnici velike vojne, tiste, ki so jo pozneje krstili za prvo svetovno vojno. Napisi v italijanščini, slovenščini in furlanščini so pripravljeni, v goriško škofijo, kjer bo papež ostal tri ure, bo prišlo veliko vernikov z vseh strani, iz vseh sedanjih držav, ki so na tem polju pustile svoje mrtve, ko so bile še del drugih, velikih, že pozabljenih velikank polpretekle zgodovine.
Znameniti italijanski dirigent Riccardo Muti je s koncertom italijanskih, slovenskih, hrvaških in številnih drugih umetnikov na tem spomeniku pred tedni poskrbel, da se je tudi širša javnost zavedla, da je od prve vojne minilo sto let. Redipulja, Slovenci v zamejstvu ji rečejo tudi Sredipolja, Italijani Redipuglia, s papeževim prihodom postaja središče spomina na soško fronto. Opomin, protest proti vsem vojnam, bratomornim, svetovnim, takoimenovanim pravičnim. Vsem vojnam tega sveta, preteklim, sedanjim in prihodnjim.
Frančišek, papež Bergoglio, vsakokrat posebej dokazuje, da svoje poslanstvo jemlje skrajno zares. Njegovo vračanje h koreninam krščanstva pa zmeraj bolj moti gospodo za obzidjem. Vsakokrat posebej razlagajo, kako novinarska srenja papeža ne razume prav dobro, narobe ga interpretira, poudarja tisto, kar ni najbolj pomembno, pozabi na druge, bolj usodne misli, besede in dejanja. Laže jim je za obzidjem seveda zanikati pisanje novinarjev, kakor priznati, da jim ni po volji, kar vesoljnemu občestvu pove njihov lastni vrhovni državni poglavar, njihov pontifeks, vrhovni svečenik, voditelj vsega katoliškega sveta.
Ker raje poudarijo kaj drugega kot grenke resnice, ki jih razodene papež, ko se vrača h krščanstvu, je takorekoč mimogrede skoraj spolzela mimo nas malo odrinjena novica, ki je povedala, kako zares gre pri Bergogliovem očiščenju institucije. V Vatikanu so pretekli teden po papeževi volji odvzeli diplomatsko imuniteto odstavljenemu in odpoklicanemu nunciju, papeškem veleposlaniku v Dominikanski republiki. Povedali so tudi, da nadškof Wesolowski nima več diplomatske imunitete, kar pomeni, da mu lahko sodijo tudi v državi, kjer je služboval in kjer si je nakopal hude obtožbe, ki so ga pripeljale tudi pred vatikansko sodišče.
Na videz obrobna novica je vse prej kot obrobna. Opozarja, da se je papež lotil boja proti mafiji, proti nesnagi tajkunov v talarjih in še posebej proti pedofilom tako skrajno resno, da tega tudi drobna občasna zanikanja uradnih glasnikov ne morejo odriniti na stran in v pozabo. Ko je pred nedavnim govoril o pedofiliji, o dveh odstotkih izmed 440.000 duhovnikov, ki so pedofili, je završalo, češ da gotovo ni rekel, sploh pa ne mislil, da so med njimi tudi visoki cerkveni dostojanstveniki. Pa je mislil in je rekel. Če se odloči, da bo prepustil nadškofa, ki ga je za duhovnika in za škofa posvetil bivši papež, zdaj svetnik Janez Pavel II., je prvi jezuit med papeži to prav gotovo dobro premislil. Tako strogo in neomajno se je odločil ne glede na to, da je Janeza Pavla za svetnika naredil sam.
Wesolowski je bil zaradi spolnih zločinov po kanonskem pravu v palači nekdanjega Svetega Oficija že izločen iz duhovniškega stanu. V primerjavi z dovoljenjem, da prestopniku lahko sodi civilno sodišče v tuji državi, kjer je služboval in kjer so odkrili njegova zla dejanja, je obsodba v kongregaciji za doktrino vere v resnici blaga. Izročitev civilnim oblastem je nov, pogumen korak, ki je v nasprotju z dosedanjo prakso. Podobna usoda zaradi pedofilije, pravijo, v prihodnjih dneh ali tednih čaka še dva škofa, njunih imen še niso objavili.
Za pedofile med duhovniki ne bo milosti, je to poletje več kot enkrat oznanil papež, ki si ne privošči počitnic. Samo kakšno slabo počutje mu lahko prepreči načrte, ampak res samo za trenutek.
Italijansko srenjo za obzidjem je pravzaprav bolj od odstranitve nadškofa poljskega rodu zbodlo dejstvo, da so prepovedali maševanje dolga leta spoštovanemu duhovniku iz Lombardije, enemu izmed najbolj vidnih aktivistov gibanja Comunione e liberazione. Duhovniku, ki se piše Mauro Inzoli, njegov vsem znani vzdevek »don Mercedes« pa o njegovem slogu življenja in dela menda pove skoraj vse. Bil je domač v političnih krogih, spovednik lombardskega guvernerja Formigonija je bil, družil se je tudi z drugimi politiki, bolj je bil doma na dvorih kot v cerkvah. Uspevalo mu je dolgo, vse do prihoda papeža Frančiška. Zdaj ne sme več maševati, tudi njega morda čaka sojenje na civilnih sodiščih, ne samo v nekdanji inkvizicijski palači. Pedofilije mu papež Frančišek odpusti.
