Sveto in posvetno: O pet tisoč izginulih otrocih pa nihče nobene ne reče

Ko mine vojna za zakon o pravicah istospolnih parov, se bo s tem lahko ukvarjala tudi italijanska politika.

Objavljeno
01. februar 2016 16.09
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Italijani so konec tedna spet zborovali. Podobno kot pred dvema tednoma so se spet ukvarjali s porokami istospolnih parov in z njihovo možnostjo posvojitve otrok. Ne katerih koli otrok, samo otrok, ki so biološki potomci enega izmed članov ali članic istospolnega para. V rimskem senatu se tolčejo za sprejetje zakona o pravicah istospolnih parov, pri tem pa se na dvoje delijo ne samo levi in desni v parlamentarnih klopeh, ampak so razklani tudi na vladni strani, ki je zakon predlagala.

V rimskem Velikem cirkusu, antičnem prizorišču iger, je v soboto grmelo proti pravicam istospolnih parov. Podobno je dva tedna prej grmelo v več mestih za take pravice. Tudi tokrat pa so organizatorji natrosili podobno debele laži o številu udeležencev. Vsaj dva milijona nas je bilo, trdi neokatehumenec Massimo Gandolfini, ki nosi zastavo nasprotnikov zakona. Novinarji so se brž dokopali do policijskih podatkov, ti pa povedo, da se je na Circo Massimo zbralo približno 80.000 ljudi.

Dva tedna prej je bilo podobno. Monica Cirinnà iz vladne stranke Levih demokratov, ki je predlog zakona spisala, je trdila, da se je za njeno zamisel na trgih in ulicah večjih mest tolklo vsaj milijon ljudi. Njen nasprotnik Carlo Giovanardi jih je s pomočjo svojih informatorjev menda naštel dobrih 50.000. Policija se s skupinami v manjših mestih sploh ni ukvarjala, v velikih mestih pa je zagovornikov zakona naštela približno toliko, kot je zadnjo soboto nasprotnikov zakona na Circo Massimo. Zelo malo torej, glede na velikost Italije in na medijsko odmevnost zadeve »Family Day«.

Monica Cirinnà je bila svojčas znana kot velika, tudi uspešna zagovornica pravic živali. Takrat je bila še funkcionarka Zelenih, ki so medtem potonili. Po nekaj menjavah strankarske barve je pristala pri parlamentarcih Levih demokratov, ki so konglomerat potomcev stare levice in stare desnice, rajnkih komunistov in prav tako rajnkih demokristjanov.

Nekateri komentatorji njene sedanje politične barve ji očitajo, da je zaradi nekaj tisoč istospolnih parov (uradno je takih parov osem tisoč, petsto takih parov pa ima menda otroke) razklala svojo stranko, pa katoličane, ki v Italiji tudi niso istobarvni in enosmerni, pa laike, celo škofe.

V Rimu opažajo, da se zborovanju nasprotnikov zakona v soboto na prostranem Circo Massimo kljub na videz prepričljivi akciji neokatehumenca Gandolfinija niso pridružile nekatere katoliške organizacije, ki sicer seveda nasprotujejo enačenju tradicionalne družine z istospolnimi skupnostmi. Do Gandolfinija so ostale zadržane tradicionalne in politično vplivne katoliške organizacije, kot so Comunione e Liberazione, Focolari in Azione cattolica. Opazovalci se sprašujejo, ali jim z vrhov morda niso namignili, naj se ne izpostavljajo na trgih in ulicah.

Vojna za zakon Monice Cirinnà se bo nadaljevala v parlamentu. Matteo Renzi se ga je namenil zapisati med svoje dosežke predvsem zato, ker je Italija zadnja med velikimi evropskimi državami, ki zakonsko ni uredila razmer istospolnih parov.

Tudi po morebitnem sprejetju zakona se seveda lahko zgodi, da bodo nasprotniki sprožili zahtevo za referendum, ki pa v Italiji vendarle ni nekaj samoumevnega. Glasovanja se mora udeležiti najmanj polovica volilnih upravičencev, da je referendum sploh lahko veljaven. Kako grenko je na referendumu izgubiti, so spoznali že mnogi, tudi rimski papeži in kardinali, ki so kljub izjemno dobrim pripravam vseh cerkvenih organizacij izgubili dva zgodovinska referenduma, tistega o razvezi zakona in tistega o abortusu.

Veliko besed je bilo zadnje tedne zapisanih in izrečenih o istospolnih zvezah. Podpora zagovornikov njihovih pravic se navadno neha pri otrocih, posvojitev ne odobrava veliko Italijanov, ki bi pravice istospolnih sicer podprli.

Prav nič ali skoraj nič pa v medijih ni nihče povedal o drami, ki se dogaja v ozadju. Europol je kot uradne podatke objavil, da je v poldrugem letu v Evropi neznano kam izginilo deset tisoč otrok, ki so prišli s prebežniki, begunci in ilegalci iz Afrike in z Jutrovega, potem pa se je za njimi izgubila vsaka sled.

Vsaj polovica teh otrok, dobrih pet tisoč, je izpuhtela v Italiji, kjer so do lanskega leta vodile skoraj vse ilegalne poti. Čez otoček Lampedusa so hodili reveži po vsem italijanskem škornju do severa Evrope. Otroci, ki jih ni nikjer več, so bili domnevno brez staršev, nihče ni pazil nanje, morda jih je tudi kdo prodal. Tisoč otrok je izginilo na Švedskem.

Kje so izginuli otroci, če so sploh še živi, poročila ne dokazujejo. V Italiji ugibajo, da so jih tihotapci prodali pedofilom kot seksualne sužnje, da jih izkoriščajo kot berače na ulicah in trgih velikih mest, da so morda tragično končali v labirintih trgovine s človeškimi organi.

Pet tisoč izginulih otrok samo v Italiji je gromozanska številka, desetkrat večja od števila otrok, ki v Italiji domnevno živijo v istospolnih družinah. Ko mine vojna za zakon o pravicah istospolnih parov, se bo s tem lahko ukvarjala tudi italijanska politika.

Italijanske politike se je te dni lotil britanski časnik Financial Times, ki je bil nekoč hudo gorak Silviu Berlusconiju, zdaj pa je kritičen tudi do Mattea Renzija. Ob njem se sprašuje, ali je Italija sploh še lahko članica Evropske unije.

Gospodarstvo v Italiji stagnira že poldrugo desetletje, opozarja Financial Times. Javni dolg ne dovoli nobenih manevrov več, bančni sistem je sesut, 200 milijard evrov neizterljivih dolgov je pretrd oreh tudi za morebitno slabo banko. Še posebej, ker je ob teh 200 milijardah med problematične dolgove zapisanih še 150 milijard evrov drugih dolgov. Poleg tega, piše londonski časnik, najmočnejše opozicijske stranke, ki se nadejajo vzpona na oblast na prihodnjih volitvah, zahtevajo še izstop Italije iz območja evra. Kaj neki naj taka država še počne v EU, sprašuje časnik.