Tiskane izdaje
Po Rimu neprijazni plakati zmerjajo papeža, češ da ni, kar ljudje mislijo, da je, da nima usmiljenja do vseh kristjanov, saj ne mara konservativcev, ki nasprotujejo papeževim idejam. Policija pravi, da ne ve, kdo lepi plakate in čečka po zidovih, že iz besedila plakatov pa je kar jasno, da je v ozadju tisti najbolj konservativni del malteškega reda, ki je vsaj ta trenutek izgubil spopad s papežem in se moral ukloniti prisilni upravi.
Pa plakati pravzaprav niso nič tako dramatičnega, kakor se zdi. Rim je podobne stvari poznal tudi v preteklosti, velikokrat v dolgih stoletjih so se že dogajali spopadi med enimi in drugimi, recimo jim - bolj pogojno kot zares - nazadnjaki in naprednjaki, povodov za spopade za obzidjem ni težko najti. Tokrat so bili v ozadju kondomi, lani in predlanskim pogledi na družino, prej kaj drugega, vmes škandali, ki so strmoglavili papeža Ratzingerja. Papež se zaradi napisov proti njemu ne razburja, njegovi reformisti iz vrst najbolj zaupnih kardinalov so pripravili že osemnajst reform, o katerih ne govorijo, bodo pa močno vplivale na prihodnji razvoj dogodkov, pravijo. Morda ne za vekomaj, prav gotovo pa za čas vladavine papeža Frančiška.
Ameriškega kardinala Burkeja so te dni nepričakovano in pomenljivo iz Vatikana poslali na daljni otok Guam v Južnih Marijanskih otokih v Pacifiku preiskovat domnevne pedofilske škandale tamkajšnjega nadškofa. Spomnimo se, Raymond Leo Burke je bil, še preden je postal kardinal, nekoč vplivni vatikanski financar, potem vrhovni sodnik, ki se je najbolj glasno od vseh uprl papežu Bergogliu. Zdaj je - po kazni - patron malteškega reda, pa je tudi tam zakuhal zagate in sprožil dogajanje, ki mu še ni videti konca. Prislužil si je tudi etikete, ki ga razglašajo za vrhovnega voditelja in glasnika najbolj trde konservativne struje v Katoliški cerkvi.
Ali je kardinal Burke res prvi med papeževimi nasprotniki, seveda ni jasno, v vseh političnih vrhovih katerega koli enoumja so lahko največji vplivneži skrbno skriti. Gotovo pa je ameriški kardinal udaren in odmeven, med vsemi, ki jim gre Bergoglio na živce, je najbolj pogumen in glasen.
Skoraj hkrati z novico, da je papež na Marijanske otoke, izgubljene v Tihem oceanu, poslal kot preiskovalca pedofilskih škandalov kardinala, ki mu že vodenje malteškega reda pomeni nekakšne vice, že skoraj pekel, so v Washingtonu objavili, da je umrl Michael Novak. Filozof in teolog, veliki glasnik sprege med katolicizmom in kapitalizmom, rekel ji je kar »sveta aliansa«. Mož, ki je tesno povezal Karola Wojtylo in Ronalda Reagana, predvsem pa je pred desetletji prepričal svet, da je teologija osvoboditve v vseh svojih oblikah komunistično, hudičevo delo.
Podobo latinskoameriških teologov, duhovnikov in škofov, ki so se v času največjih krivic borili za socialno pravičnost, je šele zadnja leta osvetlil papež Frančišek, tudi sam je bil del gibanja, ki - ob morda kakšni obrobni izjemi - nikakor ni bilo marksistično.
Novak je bil pomemben sodelavec Poljaka Wojtyle, sedanjega svetnika Janeza Pavla II. Skupaj sta snovala propad komunizma, skupaj sta pisala tudi papeške socialne in ekonomske okrožnice. Frančiška pa Michael Novak ni maral, do zadnjega se je žolčno odzival na papeške akcije, izjave, molitve. Sodeloval je s kardinalom Burkejem, skupaj sta se jezila na argentinskega papeža, po njunem mnenju tako rekoč prekucuha. Papež se sploh ne zaveda škode, ki jo povzroča Cerkvi in svetu, je ponavljal Novak še v zadnjih intervjujih. ZDA so potolkle nacizem, komunizem in prej tudi suženjstvo z orožjem, tudi Sovjetsko zvezo so spravile na kolena s hladno vojno, ki je bila v resnici velikorat vroča, je Novak še pred kratkim očital Bergogliu klice k miru in sožitju na svetu.
Papež Frančišek je te dni poslal posebnega zaupnika v Medjugorje, pogledat, kaj se dogaja in uredit razmere, da bo vsem prav, predvsem romarjem, katoliškim vernikom.
Monsinjor Henryk Hoser bo moral poiskati novo ravnotežje v krajih, kjer je zaradi dokaj hladnega vatikanskega odnosa do medjugorskih čudežev pol manj romarjev, kakor jih je bilo prej. Zlasti Italijani že ostajajo doma, ko pa še papež ne verjame v Marijino čudežno prikazovanje, pravijo. Veliki posli, od katerih je imela velik priliv tudi Cerkev, usihajo.
Hoser bo moral najti čudežno formulo. Ustreči bo moral romarjem, ki še prihajajo, poštenim pobožnjakom, ki jim je popolnoma vseeno, kaj misli Vatikan o svetosti jasnovidcev in o prikazovanju Brezmadežne, oni pač verjamejo in verujejo. Pa tudi uradni cerkveni postavi bo moral prilagoditi razmere, Cerkev pač ne more dovoliti izmišljotin in malikovanja, ki je marsikdaj samo velik posel trgovcev z novci. Cerkev nima nič proti veri verujočih, bo moral nekako pojasniti. Čeravno se romarjem zgodi, da verjamejo tudi zmotnim trditvam.
Papeška posebna zaupna skupina devetih kardinalov je sporočila, da resno dela, le govoric noče širiti, ker jih je bilo že doslej veliko in preveč. Osemnajst reform rimske kurije je pripravila in sprejela, veliko se dogaja, čeprav ne vsem na očeh. Ljudje pač bolj vidijo plakate, ki po Rimu zmerjajo Svetega očeta in mu očitajo vse po vrsti, predvsem pa obračun z nazadnjaškim krilom v instituciji. Policija plakate proti papežu skrbno odstranjuje, več sto jih je že bilo na najbolj opaznih točkah v Rimu, neprijazne napise na zidovih v središču mesta pa prepleska, še preden se posušijo.
Kardinali, ki jim je poverjena naloga reformirati vrh Katoliške cerkve, so se ob pojavljanju plakatov in gesel proti papežu glasno in jasno postavili na Bergogliovo stran. S prstom so pokazali na nazadnjaštvo skupine, ki stoji za napadi. Bolj neposredni so bili od policije.
Na Slovenskem vatikansko na trenutke neprijetno dogajanje zadnjih tednov ni posebej odmevno. Novice o napisih proti papežu res niso prijazne. Tudi reforme, ki jih pripravlja papeževa skupina zaupnikov, ne bodo prav nežno vplivale na stanje duha za obzidjem. Papež bo z njimi spremenil vsaj podobo institucije pred svetom, če že bistva morda ne bo mogel.
Slovenija je prijazna, komaj opazna oaza sredi razburkanega sveta, slovenska izpostava rimskokatoliške Cerkve pa se tudi - že spet! - zdi idilična, pa čeprav je bila deležna najhujših pretresov, kar jih pomni katera izmed katoliških skupnosti na našem koncu sveta. Šele čez leta se bomo najbrž glasneje in bolj jasno spraševali, kdo ve, morda celo našli kakšen odgovor, kaj se je v resnici dogajalo in naposled zgodilo, ko je slovenska Cerkev ostala brez glave. Kako je potem vendarle lahko spet prišlo do nove idilične podobe. Do takrat se bomo delali, da se ni zgodilo nič, kakšna zmota morda in kakšna prestroga presoja mogočnikov za obzidjem sredi Rima. Razlogov za obračun pa gotovo ni bilo ...
