Sveto in posvetno: Padanci nikakor niso Katalonci

Ko so Katalonci, ki so narod in imajo tudi svoj jezik, svojo težko zgodovino in uspešna zadnja desetletja, na referendumu glasovali o neodvisnosti in se je začelo hudo negotovo obdobje v Španiji, morda tudi v Evropi, so se na referendumu zbrali tudi italijanski severnjaki. V dveh najbolj razvitih, najbogatejših deželah, Lombardiji in Venetu, so se večinsko izrekli za več avtonomije. Denar od davkov naj ostane doma in naj ne odteka v Rim in potem naprej proti jugu, zdravstvo na severu naj bo v zdravih severnjaških rokah, profesorji na severu naj bodo severnjaki z zdravimi pogledi na svet, pa obvezna naročnina na radio in televizijo naj seveda tudi ostane doma, na severu.

Zlasti Benečani so množično prišli na volišča, večinsko so se izrekli za več odločanja o samih sebi. Niso pa se borili za Padanijo, ki so jo pred dvema desetletjem in več razglašali za čisto svojo državo, samostojno, v evropskih, ne pa tudi italijanskih mejah. Takrat je bila Evropa precej vznemirjena, marsikdo se je bal razkroja Italije, kar bi morda potegnilo za seboj avtonomistične sile tudi drugod v Evropi. Pa vse skupaj ni bilo niti podobno Kataloniji. Nekaj politikov izrazito kričaške narave in populistične barve je pač izkoristilo nezadovoljstvo ljudi, ki so opazovali, kako na jugu škornja zapravljajo denar, ki je lahko prišel samo s severa. Tako so bili prepričani.

Na referendumih v Lombardiji in Venetu pred dnevi nihče več ni omenjal samostojnosti in neodvisnosti Padanije. Samo več denarja hočejo zadržati zase, da ga ne bi zapravljali na zaostalem in revnem jugu, kjer je brezposelnosti kljub evropskemu in italijanskemu denarju vsak dan več, nič se ne premakne, pa naj tja pošljejo še toliko milijard.

Italijanski severnjaki, ki so si v devetdesetih letih izbrali skupno ime Padanija, pač niso poseben narod, vsaka dežela pač ima svojo zgodovino, svojo pot razvoja v preteklosti, razvili na današnjo raven pa so se v času povojne Italije. Tisti, ki so se pred dvema desetletjema in še nekaj časa potem najglasneje razglašali za Padance, so bili povečini potomci južnjakov, ki so jih, siromašne in brez prihodnosti na domači grudi, pripeljali na sever. Od Piemonta do Veneta so jih naselili v času, ko se je začenjal italijanski gospodarski čudež. Z ameriškim denarjem, skladno z ameriškimi načrti, bilo je pač v času hladne vojne, ko je bila Italija na meji ameriškega sveta. Na meji z nami pa je kraljeval in nam grozil Gladio, organizacija, ki je »svobodni svet« branila s fašističnimi koncepti, prikritimi pod posodobljenimi gesli in s povojnimi barvami krščanske demokracije. Američani so skrbeli za italijanski red in za ravnotežje, njihov je bil denar za vsaj navidezno politično ravnotežje, tudi za opozicijo so skrbeli, ki so ji nekaj malega dodajali še Rusi, tedaj še Sovjeti.

Rim podpira Madrid, ne Barcelone

V Rimu so ta konec tedna razložili, da v katalonskem primeru Italijani, ki jim ta čas vlada nekakšna leva sredina, sestavljena iz potomcev rajnke komunistične partije in potomcev manj trdega dela demokristjanov, vsekakor podpirajo Španijo, se pravi Madrid, ne pa Katalonije. Precej podobno se je pravzaprav izrekla vsa Evropa, o kateri se je nekaj časa zdelo, da je vseevropska, demokratična, da ji je do Evropejcev, ne samo do politikov, ki trobijo v isti rog in ki skrbijo, da ne bi izgubili privilegijev, da bi ostali elita še dolgo časa. Pa četudi vmes Evropo po njihovi meri že hudič jemlje.

Špansko krščansko demokracijo podpirajo, ki vlada v Madridu, podobno kot ranjka italijanska demokrščanska stranka (vzela jo je korupcija) pa je naslednica starih struktur, frankizma, ki je zaradi dolgega življenja svojega vrhovnega šefa generalisima preživel fašizem in nacizem, še malo, pa bi lahko tudi komunizem, če ne bi umrl Franco. Frankizem je načelno in simbolno umrl s Francom. Vsaj zdelo se je tako, dokler niso imeli v Kataloniji referenduma in je Madrid posredoval zelo podobno, kakor je nekoč in bi najbrž tudi zdaj generalisimo Franco. Navsezadnje tudi socialisti v Španiji na Katalonijo ne gledajo dosti drugače kot demokristjani.

Rima referendumi ne vznemirjajo

Rim pa se ne zdi posebej vznemirjen, ker so v Lombardiji in v Venetu ljudje glasovali za več avtonomije. Pripravljen se je pogajati. Nič takega se ni zgodilo na referendumih, kar bi načelo ustavno ureditev. Ko se je lani ustave z reformami lotil Matteo Renzi, so ga vrgli. Referendum, ki ga je sam razpisal, ga je odpihnil.

Bolj vznemirjeni so po lombardskem in benečanskem referendumu tisti stari kadri čisto in iskreno populistične, razbijaške Severne lige, ki jim je sedanji poglavar severnjakov Matteo Salvini, ki pomeni čisto novo generacijo lombardske desnice, iz proslavljenega grba in imena Severne lige odvzel besedo severna, Nord. Nič več Lega Nord. Samo še Lega, se pravi Liga, Zveza.

Salvini bi rad segel do juga polotoka, do Sicilije in Kalabrije, rad bi vladal v Rimu, ne samo v Milanu in Benetkah. Severnjaki naj prevzamejo vso Italijo. Pozabil je, da so v njegovi Legi Nord Rimu dolgo rekli »Roma ladrona«, tatica padanskega denarja, izkoriščevalka poštenih in delovnih Padancev, ki so garali. V Milanu in Padaniji ljudje delajo, se razglašali v najboljših časih bojev za neodvisnost Padanije, v Rimu dobro jedo, v Neaplju pa lepo pojejo.

Italija po novih stopinjah do starih časov

Sodobna (ne več severna) Liga Mattea Salvinija kot naslednica nekdanje, nikoli uresničene Padanije, ki je niti na zemljevidu ni bilo mogoče narisati, računa na novi volilni zakon, ki so ga tudi v senatu potrdili ta teden. Sestavili so ga tako, da spodbuja volilne koalicije in se z njo stara garda nadeja, da bo državo vrnila v trdne okvire dvopolne ureditve. Leva sredina na levi, desna na desni, vsi drugi pa lahko iščejo drobtinice zase, če hočejo.

Novi volilni zakon poskuša porezati reže krila novodobnim populistom Petih zvezd, ki so ta čas najmočnejša posamična stranka v rimskem parlamentu, ne vstopajo pa v nobeno koalicijo, ker bi to pomenilo njihov konec. Pred leti so ujeli v svoja jadra veter nezadovoljstva Italijanov nad staro politiko, nad levimi in desnimi in vsemi zraven, ki so pristavljali skledo ali vsaj pobirali drobtine. Pa tudi njihov vrhovni voditelj, komik Beppe Grillo ni prinesel veliko novega. Zdaj mora Italija počakati pomladanske volitve, potem bo morda jasno, kaj je ostalo od nje po razmeroma dolgih letih negotovega iskanja nove identitete.