Sveto in posvetno: Papeški revizor pobegnil

Po dveh letih je nepreklicno odstopil prvi nadzornik božjih financ Libero Milone. Na oprijemljivi strani svetega spet črni oblaki.

Objavljeno
25. junij 2017 16.02
APTOPIX Vatican Pope Palm Sunday
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Vsi smo prejšnje dni lahko opazili kratke notice, da je vesoljna Katoliška cerkev v prejšnjem fiskalnem letu vendarle bolje gospodarila kot zadnja leta in pridelala celo dobiček namesto tradicionalne izgube. Ko si hotel videti podatke malo bolj podrobno, je hitro postalo jasno, da je vse popolnoma zamegljeno, tako kot vedno. Nikjer ne piše, koliko denarja je v resnici prišlo v božje blagajne, vse skupaj je kot po navadi prikazano malo sem in malo tja, nekaj so številke posvetne države Vatikan, nekaj vesoljne Cerkve, nekaj apostolske palače, vmes je omenjena razvpita božja banka, in na koncu je zapisan milijon čistega dobička.

Pa to, da so številke vržene v javnost kar tako, zaradi lepšega in za ustvarjanje meglene zavese, pravzaprav ni tako zelo pomembno. Vedno je bilo namreč tako, da nikomur zunaj najožjih krogov najbolj posvečenih prelatov ni bilo jasno, kaj je kaj in kdo je kdo, tudi za obzidjem nihče ni vedel, kdo pije in kdo plača, kaj je vredno objave, kam pa se je skrilo vse drugo. Navsezadnje je struktura cerkvenih financ od začetka in do zadnje kapilare nepregledna, načelno ne sledljiva, od nabirke naprej je vse v megli. Podobno nepregledno je vodenje denarja takih in drugačnih bratovščin, ki zlasti v Rimu skrbijo za imetje vesoljne cerkve in poskrbijo, da se denar oplemeniti, ne pa tudi zapiše, kje je in kako se obrača.

Huje od nepreglednosti je, kar se je med objavljanjem zelenih številk o bilancah zgodilo v vrhovih, pa tega zunaj obzidij, ki sredi Rima ščitijo božje kraljestvo Svetega sedeža, skoraj nismo opazili. Verjetno bi lahko, saj je bilo navsezadnje objavljeno, pa tega ravno vsak dan ne preberemo. Novice izza obzidja pač ne sodijo več med tiste, ki bi jih evropski človek jemal skrajno resno, obvezujoče in usodno.

Čisto kratka notica je v resnici pomenila pravi mali potres. Bila je dokaz, da papežu Frančišku nikakor ne gre od rok, kar se je zdelo že skoraj urejeno. Podobno kot predhodniku Benediktu tudi njemu ne dovolijo vtikanja v svoje državniške in vladarske posle. Ratzinger je zaradi svoje nemoči odstopil. Prvi med papeži moderne dobe.
Novica se je glasila: Po dveh letih je nepreklicno odstopil prvi revizor božjih financ Libero Milone, papež Frančišek pa je njegov odstop sprejel. Nobene razlage, niti besede o tem, zakaj bi si lahko spoštovani finančni strokovnjak, izkušen mednarodni finančnik iz revizorske hiše Deloitte čez noč premislil in odpeketal.

Še pred nekaj meseci je Milone oznanil, da bo šel do konca, da bo prišel do dna vsem malverzacijam in tako prispeval k papeževi reformi cerkvenih financ. Njegovi izsledki so bili temelj papeških reform. Preživel je težke prve mesece nove službe, ki mu je zaupal papež Bergoglio. Prenesel je prve udarce, ko so mu, oktobra leta 2015, vdrli v računalnik, tudi v njegove delovne prostore in se dokopali do stanja cerkvenih financ in do papeževih načrtov o reformi.
Takrat je tudi zaradi tega izbruhnil škandal Vatileaks II., padale so glave v papeški komisiji za pregled financ, potem pa se je vendarle vse umirilo in uredilo. Vsaj na videz. Pravzaprav zgolj na videz. Kot skoraj vse, kar se dogaja za obzidjem.

Tudi kardinalu Pellu so polomili krila

Papež Bergoglio se je urejanja financ lotil tako odločno in pogumno kot čiščenja hleva in čistke med v talarje in kute oblečene pedofile. Ustanovil je gospodarski sekretariat in na vrh postavil odločnega kardinala Georga Pella, najmočnejša opora kardinalu pa je bil glavni revizor. Na to mesto je prišel Cerkvi zaupni kader Libero Milone. Zagotovili so mu, da bo do konca mandata, predvidenega leta 2020, popolnoma samostojen, nihče naj se ne bi vtikal v njegove odločitve.

Pravijo, da sta kardinal in finančni nadzornik, ki je imel ducat visoko profesionalnih sodelavcev, trdo delala, se občasno tudi lahko pohvalila z velikimi koraki, uspehi, o katerih ni bilo javnosti nič znanega, napovedovala sta čistko do konca. Potem pa je te dni padla noč. Birokracija, ki ji pravijo tudi kurija, je rekla ne. Pa naj papež Frančišek reče, kar hoče in naj kardinal Pell pripravi še tako jasne dokaze o malverzacijah in pranju denarja.

Pred nekaj tedni je bilo čisto neuradno in med vrsticami slišati novice, da sta se Pell in Milone zelo resno, tako rekoč na smrt sprla z instanco, ki je imela navado odločati o imetju mož za obzidjem in o vsem, kar ima v rokah, denarnicah in blagajnah po vsem svetu razvejana mreža župnij, škofij, nadškofij, škofovskih konferenc in vsega drugega otipljivega, kar posvetnega premore Katoliška cerkev.

Instituciji, ki ni prenesla vmešavanja v svoje posle, ne glede na papeževo voljo, pravijo Apsa, Administracija imetja apostolskega sedeža. To je centrala, ki tradicionalno zbira denar in ga potem deli, tudi plače zaposlenim prihajajo od tam. Njeno ime ne razkriva nobenih čudnih denarnih povezav. Podobno tudi ime druge institucije za obzidjem, IOR (Inštitut za religiozna dela) ne pove, da gre za »božjo banko«, ki jo že dolgo preiskujejo kot velikansko skrivalnico in pralnico denarja.

Samo ugibajo lahko, kaj vse je lahko botrovalo Milonejevemu odhodu, pravijo da kar pobegu iz apostolskih palač. Med ugibanji je tudi namigovanje na te dni objavljeno napoved, da za obzidjem papeževi najbližji sodelavci pripravljajo dokument, ki bo v Cerkvi uzakonil ekskomunikacijo vseh, ki so se umazali s korupcijo in z mafijskimi posli. Na posvetovanju s sodniki, ki preganjajo mafijske združbe in lovijo korumpirane politike in funkcionarje, je papež poudaril, da ilegalni posli mafijcev in pokvarjencev uničuje sveto dostojanstvo vsakega človeka. Na posvetovanju so sodniki in drugi strokovnjaki ugotavljali, da je vse teže odkrivati pranje denarja in podkupovanje politikov.

Italijansko podzemlje, tudi tisti del, ki se morda skriva za obzidjem, je hudo zmotilo še nekaj. Papež se je spomnil pogumnega duhovnika Milanija s Sicilije, ki ga je grozljivo ubila mafija, ker ji je hotel odvzeti, tako rekoč iz krempljev iztrgati mlade ljudi, pri tem pa je z imeni in priimki naznanil mafijske zločince, ki so pobijali v njegovem delu Palerma.

Dober duhovnik zna in zmore naznaniti zločince z imeni in priimki, je na posvetovanju rekel papež Frančišek. Don Milani je vedno govoril »Mar mi je«, nikoli ni rekel »Ni mi mar«. Nobene prizanesljivosti do zločincev, je svojim duhovnikom odločno ukazal papež Frančišek, ko se je spomnil pogumnega sicilskega duhovnika.