Tiskane izdaje
V Rimu, v krajih okrog cerkvene države ali pa onkraj Tibere, kjer je posvetna država, prej pa je bila tudi tam velika, močna, razkošna katoliška trdnjava, so leto začeli približno tako kot drugod. Tudi podobno kot pri nas. Malo negotovo torej. O popolnoma novem in lepem in nič obteženem s preteklim je mogoče govoriti kakšen dan pred božičem in kakšen dan pred novim letom. Ko prazniki minejo, pa pravzaprav nič več. Stiske se začnejo znova, pa čeprav se vsi in vsak po svoje trudijo, da bodo zakorakali na novo, z več energije in z manj težkim nahrbtnikom na plečih.
Osebnosti leta so tudi v Italiji izbirali vsepovsod, pa po nekaj dnevih pravzaprav nihče več ne ve, koga so izbrali. Niso imeli sreče, da bi se lahko odločili za gasilce, kakor pri nas. Gasilci so nesporni junaki, nič nimajo z nobeno politiko, samo pomagajo, kadar je najbolj potrebno. Italijanski gasilci so prav tako požrtvovalni kot naši, vendar tam, na Apeninskem polotoku, razen čisto na severu, kjer so zemljevide spreminjali pred stoletjem, prostovoljnih gasilcev ne poznajo, za njimi ni avstro-ogrske preteklosti. Gasilci v Italiji so poklicni, spadajo pod ministrstvo za obrambo. Prav tako priskočijo na pomoč kot naši, ko vse drugo odpove, vendar niso navzoči v vsaki vasi, ne morejo skočiti iz postelje in gasiti pri sosedih, redkokdaj poznajo svoje okolje, kakor ga naši gasilci, ki so doma v kraju svojega prostovoljnega društva.
V Rimu, kjer gasilce prav tako cenijo kot pri nas, imajo težave z mestnimi redarji. Nekateri jih imajo za policiste, drugi za navadne redarje, ljudje pa jih nimajo posebej radi, saj se pojavijo, kadar je najmanj treba, oglobijo te, ko se ti najbolj mudi. Še policisti jih ne marajo, ker se redarji radi obnašajo, kakor da so policisti. Rimski redarji so te dni v središču pozornosti, vsi govorijo o njih, vsi se sprašujejo, kaj bi z njimi. Tokrat ne nastopajo kot nasprotniki zatiranega ljudstva, ki mu prav redarji največkrat, večkrat kot policisti, zagrenijo življenje. Rimljani radi prečkajo cesto kjerkoli ali pri rdečem semaforju, parkirajo kjerkoli, če je le mogoče v dvojni ali trojni vrsti. V velikem mestu drugače skoraj ne gre. Pred dnevi, na silvestrovo, so si zaželeli, da bi redarji vendarle od kod prišli, pa so se v zemljo vdrli. Zato redarji zdaj nastopajo kot nasprotniki oblasti, ne ljudstva.
Kar 85 odstotkov redarjev je na silvestrovo manjkalo na delovnih mestih, ko bi morali skrbeti za red med bučnimi veseljaki, ki so noreli po mestu. Od nikoder jih ni bilo, ko bi morali usmerjati promet malce opitih avtomobilistov, ki so se proti jutru vračali iz središča mesta v svoje oddaljene mestne četrti. Zdaj oblastniki, mestni in državni, premišljujejo, kako bi jih kaznovali. Saj kaznovati so jih hoteli že pred prazniki, zagrozili so jim z znižanjem plač in slabšimi delovnimi pogoji. Večina redarjev, ki jih ni bilo na delo, je imela zdravniška potrdila, zato so grozili tudi zdravnikom, ki so ta potrdila podpisali. Potem so politiki ugotovili, da ne morejo v vojno še z zdravniško zbornico, sestavili so torej samo seznam tistih stavkajočih, ki zdravniških spričeval niso prinesli. Takih je malo, samo pri njih bo najbrž pela palica. Petdeset ali sto jih je že mogoče kaznovati, več tisoč, ki so manjkali na novoletno noč, bi jih težko.
Lani ali predlanskim je bilo, ko so se oblastniki lotili redarskega glavnega poveljnika, ki je imel sicer visok policijski čin. Ker je bil redar, je bil prepričan, da je nedotakljiv, da si lahko privošči vse in še malo zraven. Parkiral je − s svojim zasebnim avtomobilom, ne s službenim − kjerkoli, dolgo se ga ni upal nihče dotakniti. Naposled je že komu stopil na žulj. Morda pa je bilo tudi samo njegovi ženi dovolj tega, da so njegov avto videvali pred hišami vseh njegovih ljubic, na krajih, kjer je bilo parkiranje strogo prepovedano, ali pa je njegov avto zapiral promet. Od nekod do se pojavili paparaci, naročeni, kakor so naročeni v večini primerov, ki se pozneje zdijo kot iznajdljivo in junaško fotografsko dejanje. Generala so morali odstaviti ...
Ker ne more biti dosti drugače, kakor je bilo lani, pred nekaj dnevi, rimski politiki tudi ta teden trosijo prav take puhlice, kakor so jih vse lansko leto. Predsednik vlade Renzi je v neposrednem javljanju s smučišča, kamor so ga zasebno peljali s službenim letalom in oboroženim spremstvom, obljubil državljanom, da jih bo vsak mesec obdaril s po eno temeljito reformo. Vse bo drugače, ko bo čez nekaj let konec njegovega mandata, hvaležni mu bodo, ker je poskrbel za vse, predvsem pa tiste, ki so najbolj potrebni vsega. Po ena reforma na mesec je velikanski dosežek, trdi mladi premier, ki bo letos dopolnil štirideseto leto, nabira pa si tudi izkušnje, ki jih pred prihodom v vladno palačo sploh ni imel. Skavt je bil, potem pa firenški župan. Ker mu ne manjka samozavesti, ga morda čaka še velika prihodnost. Morda pa tudi predčasne volitve.
Ena izmed reform, objavljena že pred prazniki, je bila tista, ki je nižala plače redarjem. Z njimi je lažje pomesti kot z izvoljenci ljudstva, ki zaslužijo najmanj desetkrat več kot najbolje plačani redar na zemeljski obli, se pravi v Rimu. V Italiji je že od časov prve republike, ki so jo postavili na noge krščanski demokrati, z njimi pa so se strinjali vsi, tudi v drugih stvareh tako glasno nasprotni komunisti, svet postavljen na trdne temelje, oblast je sila slastna, njeni podaniki pa dobro plačani.
Celo v Bruslju so se evropski birokrati srečali z zapleti, ko so pred leti ugotavljali, da italijanski poslanci za občasne izlete na sever zaslužijo dvakrat ali trikrat toliko kot njihovi kolegi iz drugih držav. Proti visokim plačam poslancev in senatorjev so zelo glasno grmeli novopečeni politiki gibanja Petih zvezd, ki si jih je pred zadnjimi volitvami omislil komik Beppe Grillo. Ko so bili izvoljeni, večina ni imela nič več proti plačam, samo malo so jih zmanjšali, na borih dvanajst tisoč evrov. Gibanje, ki se je zdelo nova sila in je pomenilo tisti trenutek največjo posamično stranko, je v dveh letih že hudo oskubljeno. Malo tudi zaradi tega, ker baza še vedno misli, da se ne spodobi jemati toliko denarja za dva ali tri dni dela v parlamentu na teden, izvoljenci pa nočejo ubogati muhastega voditelja, ki je bil veliko bolj uspešen kot komik.
Vse je torej bolj ali manj po starem v teh nekaj dneh, ki ločijo staro leto od novega začetka. Le predsednik republike je odstopil, kakor so vsi pričakovali, saj je star in naveličan bojev za stole in prestole. Njegov državniški kolega, papež v sosednji cerkveni državi, pa je sestavil seznam novih kardinalov, na katerem skoraj ni kurijskih škricev, škofje s terena so zapisani na njem. Taki od daleč, ki vedo, da se je kurija prav malo menila zanje, kadar so kaj potrebovali.
