Tiskane izdaje
V obeh državah, ki imata sedež v Rimu, so v letu, ki gre h koncu, preživljali težke čase. Dogajanje v cerkveni državi, ki so si jo davno nekoč omislili prav v Rimu, spremlja skoraj ves svet. Papežu Frančišku gre zasluga, da si institucija lahko tudi v sedanjih časih jemlje pomen, ki ga v resnici v mednarodnih odnosih in v stanju duha na svetu bržkone nima več. Italijansko državo, ki je stara komaj poldrugo stoletje, pa komaj še kdo spremlja. Novic, ki bi vzbujale zanimanje svetovne javnosti, je v posvetnem Rimu vedno manj. Vpliv Italije v Evropi je veliko manjši kot pred desetletjem, celo na zemljevidu domnevnega pomanjšanega Schengna, ki tako razburja tudi slovensko politiko, Italije ni. Pa je še pred desetletjem sodila med evropske »velike«.
Čeprav so škandali, ki nenehno pretresajo cerkveno državo, precej hujši od italijanskih, si Cerkev zmeraj znova opomore. Ne pranje denarja, ne podkupljivost in podkupovanje, ne pedofilija in vse drugo, kar je prilezlo izpod preporg, ji ne pridejo do živega. Osredotočijo se na vero, ki ljudi priklene na religijo, od tam do politične odvisnosti od klera je samo korak, do klerikalizma pa tudi ni več daleč.
Papež, kakor je Argentinec Bergoglio, je notranjim strukturam sicer hudo odveč, najraje bi se ga znebili, sprašujejo se, kdaj neki se bo odločil in odšel, kakor je njegov predhodnik Ratzinger. Dobrodošel pa je taisti Frančišek za podobo ustanove, ki je zadnja leta veliko izgubila po finančni in moralni plati. Seveda je odločilen tudi za privabljanje vernikov z drugih celin v času, ko se Evropa od cerkvenega Rima vse bolj oddaljuje.
V italijanski civilni državi, ki jo ta čas med drugim bremenijo tudi stroški cerkvenega svetega leta, pa še varnost milijonov romarjev pada na njena pleča, se nimajo na kaj izgovarjati, ne na vero, ne na zgodovino, ne na vrednote.
Stare vrednote izginjajo, stare stranke, ki so po drugi vojni postavile na noge republiko, so iztrošene in idejno prazne, krize tudi noče biti konec. Nihče nikomur ne verjame. Gredice za sajenje populističnih idej in puhlic so polne humusa. Pomagajo pa še migracije, ki so v resnici za Italijo star pojav, Evropa jim pač šele zdaj daje pravi pomen in težo.
Ko so tisoči potovali v čolnih z afriške na italijanske obale, se Evropa za to ni zmenila. Skrbi so bile italijanske, stroški v pretežni meri tudi. Zdaj, ko vsi govorijo o obrambi stare celine, se jezijo nad bodečimi žicami, je napočil tudi čas za italijanski najbolj puhli populizem. Še hujši je od tistega, ki so ga zmogle tradicionalne stranke, ki so vendarle znale tudi vladati. V drugačnih časih so bile na vrhu, Italijo je svet jemal zares, ko so vladali demokristjani in so stroške plačevali Američani, pa ne samo za krščansko demokracijo, celo za njene nasprotnike so kaj pristavili, da je vse skupaj izgledalo kakor prava demokracija. Ko je bila pipica popadcu berlinskega zidu zaprta, so se pojavile podobe realnega sveta, izpuhteli so demokristjani in tudi komunisti, ki so prej skupaj skrbeli za vsaj navidezno ravnotežje.
Sedanjim vladarjem, ki se morajo prilagajati vedno novim razmeram, ni lahko. Ljudi, ki so utrujeni in obubožani od krize, ni lahko prepričevati o svojih pravilnih odločitvah, ko pa se vse obljube mimogrede sfižijo. Plače padajo, stroški rastejo, vsi stari grehi prejšnjih garnitur pa tudi ne izginejo, v vsakem trenutku so del današnje stvarnosti.
Premier Matteo Renzi, najmlajši med vladarji italijanske republike, zna biti prepričljiv, ko spregovori množicam. Ko se potrudi za aplavze, ga po govorniških sposobnostih primerjajo s predhodnikoma Mussolinijem in Berlusconijem, čudežev pa vendarle ne spravi skupaj.Med tradicionalnimi nasprotniki nima pravih tekmecev, svojih se je znebil sam, Berlusconija pa so prizemljili njegovi tekmeci doma in na tujem, pa tudi donedavni somišljeniki, ki vidijo priložnost za svoj vzpon, pa četudi bo kratkega diha.
Naslednikom demokristjanov in naslednikom komunistov, oboji so že zdavnaj pokojni, so se na sceni v tem desetletju pridružili domnevno levi populisti, Gibanje Pet zvezd, ki jih namesto idej in načrtov združilo medmrežje, na drugi strani še njim podobni desni populisti, ki jih je prinesel čas po padcu krščanske demokracije, ko bi se sever najraje ločil od zaostalega juga. Severna liga, ki je ob Berlusconijevem padcu in korupcijskih škandalih Umberta Bossija preživljala hude čase, si je opomogla, močnejša je in vplivnejša od Berlusconijev pajdašev, kolikor jih je sploh še ostalo. Vsak problem z migranti ji prinaša nove točke.
Ankete kažejo, da se Gibanje 5 zvezd, ki ga je ustanovil komik Beppe Grillo, zdaj pa ga prevzemajo mlajše sile, že enakopravno meri z Renzijevimi levosredinskimi, vladanja kolikor toliko vajenimi politiki, domnevno nasledniki zmernih komunistov in zmernih demokristjanov. Samo dve odstotni točki še ločita Leve demokrate in njihove zaveznike iz nekdanje Berlusconijeve stranke, od Gibanja Petih zvezd, medtem ko na desni strani Severna liga tekmece že prehiteva.
Če bi bile volitve danes ali jutri, bi se Italiji spet zgodilo, da nihče ne bi zbrali dovolj glasov za vladanje.
Silvio Berlusconi, ki mu ni mogoče očitati, da nima občutka za politično odločanje, je že ugotovil, da tudi njemu pravzaprav bolj grozijo navidezni levi populisti Petih zvezd, kakor pa Severna liga, ki vendarle zbira najbolj zadrte, ne vedno prav umsko široke potomce južnjakov, ki so se priselili na sever, ko se je začel industrijski bum v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Španske volitve, katerih izide so objavili danes, so Italijane spomnile, kakor je tudi pri njih ne tako davno tega izdihnil sistem, ki je temeljil na dveh polih, levem in desnem. Zdaj rimske muke, začele so se s strmoglavljenjem Silvia Berlusconija, podoživljajo v Madridu, pa se še ne zavedajo, kaj jih čaka, komentirajo italijanski analitiki.
Italijani so imeli svoje zgodovinsko dvajsetletje v prejšnjem stoletju, ki ga je obvladoval Mussolini, potem Berlusconijevo dvajsetletje, ki ga je presekala Angel Merkel. Mladi Matteo Renzi se nadeja svojih zgodovinskih dvajsetih let na oblasti.
Od migracij in od bruseljskih pritiskov na Rim bo v marsičem odvisno, kako hitro bo na sceno stopil razmeroma ceneni populizem te ali one barve, morda kar oba skupaj. Birokratska Evropa, ki ji prej ni bilo mar, kako se Italija otepa s tisoče ilegalnih pribežnikov, zdaj odločno kritizira Rim, da ni jemal prstnih odtisov prišlekom.
