Sveto in posvetno: Renzija so vendarle poslali domov

Vlado bo poskusil sestaviti Paolo Gentiloni, Matteo Renzi je izpraznil stanovanje v palači Chigi.

Objavljeno
11. december 2016 15.26
Italy Referendum
Tone Hočevar
Tone Hočevar

V Rimu, svetem in posvetnem hkrati, se vedno kaj dogaja. Ko utihnejo novice o spletkah na papeškem dvoru in tam ne vedo več, kaj naj še slabega povedo o papežu, ki ga konzervativno jedro ustanove nikakor ne sprejema za svojega, se pojavijo novice z druge strani Tibere, iz posvetne Italije. Navsezadnje so palače posvetnih oblasti prav tiste, v katerih so prej vladali ali pa stanovali papeški mogotci, kardinali, nadškofi, škofi ... Kjer je zdaj poslanska zbornica, je bil do osvoboditve in združitve Italije sedež rimske kurije. Kjer je sedež vlade, je bila palača družine Chigi, pripravili so jo za tistega izmed sinov, ki je bil namenjen papeževanju, pa se je prej izgubil v posvetnih blodnjakih.

Zdaj, vsaj še nekaj dni, se vse vrti okrog primerno katoliško vzgojenega fanta, ki so ga politično pripravljali v preizkušeni valilnici kadrov, pri katoliških skavtih. Piše se Matteo Renzi, do včeraj je bil predsednik italijanska vlade, najmlajši med vsemi doslej, eden redkih, ki so vladali neobičajno dolgo, celih tisoč dni.

Kar hitro velja kaj napisati o Matteu Renziju! Če se ne zgodi kaj nepričakovanega, ga bo javnost prav kmalu pozabila. Ukvarjali se bodo s Paolom Gentilonijem, ki si ga je Renzi izbral za svojega zunanjega ministra, predsednik republike Sergio Mattarella pa danes opoldne imenoval za mandatarja. Novo vlado naj sestavi, štiriinšestdeseto v sedmih desetletjih.

Renzijev čas je mimo. Nič več ne bo pomembno in zanimivo, ali se obnaša, kakor se je nekoč duce Mussolini, ali je po iskanju političnih ovinkov, stranpoti in bližnjic nadvse podoben Silviu Berlusconiju. Kdo ve, ali bo čez nekaj časa še veljalo, da je imela Italija tri velike politike, najprej Mussolinija, njegovih dvajset let na oblasti je neizbrisnih, potem Silvia Berlusconija, ki je tudi pustil pečat na celem dvajsetletju politike, naposled pa še Mattea Renzija, ki je bil mlad, držal se je kot Mussolini in klatil puhlice o prihodnosti kot Berlusconi. Dvajset let na vrhu pa vsaj zaenkrat ni dočakal.

»Vračam se v Pontassieve, vsak konec tedna sem se vračal sem,« je sinoči zapisal Renzi na facebooku. »Vstopim v hišo, samodejno pokrijem otroke, s pogledom ošinem kup pošte, ki je prišla med tednom, samo položnice so, v resnici uporabljam samo še splet. Družina spi, hiša je tiha.« »Vse je kot zmeraj, ampak tokrat je vendarle drugače. Tokrat sem domov pripeljal škatle, knjige, obleke, vse svoje beležke in zapiske. Stanovanje v tretjem nadstropju palače Chigi sem zaprl, zares se vračam domov.«

Spletne strani in razni facebooki spreminjajo način komuniciranja med politiki in »ljudstvom«. Renzi v samoti pred računalnikom pozno zvečer v domači Toskani prizna, da mu ni bilo lahko oditi iz vladne palače. Prepričan je, da ni izgubil, navsezadnje je na zadnjem glasovanju v parlamentu zmagal. Potem pa odstopil in odkorakal.

Prav zanimivo je brati razmišljanje mladega politika, ki je priplezal na vrh, ne da bi se kdaj pomeril z nasprotniki na volitvah. Vsa njegova politična šola so bili katoliški skavti, z njimi in sošolci se je pozneje zapodil v naskok na županstvo v Firencah. Firence, znane po vsem svetu, ne sodijo med gospodarsko, politično in še kako posebej pomembna italijanska mesta, turistični in kulturni center so.

Pri osemintridesetih letih se je Renzi odločil za novo ofenzivo, takrat za naskok na Rim. V levosredinski Demokratski stranki se je tako spretno spopadel s starimi izkušenimi kadri iz bivše komunistične in bivše ljudske stranke, da so vsi skupaj komaj verjeli, ko so za šefa stranke dobili fanta, ki nikoli ni sedel v nobenem parlamentu in ni imel v prestolnici nobene izkušnje. Tedanji šef stranke Pierluigi Bersani se še prav zavedel ni, pa ga že ni bilo več. Saj, kriv je bil sam, ker ni bil sposoben sestaviti vlade in vladati, zapravil je prednost, kakor je ni imelo veliko politikov pred njim.

Še bolj je vsem vzelo sapo, ko se je Renzi znebil tudi premiera Enrica Lette. Nečak Berlusconijeve desne roke Giannija Lette je šele prav zastavil vladne programe, hvalili so ga ...

Pri devetintridesetih letih je Renzi sestavil vlado pretežno mladih, po mnenju opazovalcev sposobnih ljudi, svoje sošolce je pripeljal in prijatelje iz Firenc, kolege z univerze in sodelavce z županstva. Eno izmed sošolk, Federico Mogherini je znal spraviti na tako pomembno mesto kot je evropska zunanja ministrica. V Italiji so protestirali, da imata premier in Mogherinijeva približno enako malo izkušenj, v Bruslju pa so dvignili roke za mlado ministrico.

Tisoč fantastičnih dni

Na facebooku je na Renzijevi strani danes mogoče prebrati, da je bivši premier svojih tisoč dni na oblasti ocenil za fantastično obdobje. Videti je in čutiti, da je ta del zapisa pripravil že preden je odstopil in ga je predsednik Mattarella sinoči poslal domov.

»Nekateri komentatorji tega sicer ne priznajo ali pa niso sposobni videti, da smo opravili velikansko delo. Reforme so velikanske, vzpostavljali smo pravno državo, davčne in socialne reforme smo izvedli, obnavljali smo infrastrukturo. Grenkoba pa ostane v ustih zaradi ustavne reforme. Nekega dne bo sicer postalo jasno, da so bile prav ustavne reforme fantastične, vredne tisoč dni naporov. Ampak, ko spregovori ljudstvo, ni več kaj dodati. Prisluhniti mu je treba in pika. Italijani so se določili in me zavrnili. Živela Italija!«

»Odstopil sem, resno sem odstopil. Nisem se pretvarjal. Kar sem rekel, sem storil.« Tako grenko ugotavlja Renzi. Potem se nemudoma vrne k političnim puhlicah, saj najbrž računa, da se bo lahko vrnil še kdaj. Če ne na vrh, pa vsaj v parlament, tam se veliko zasluži.

»Doslej se je dogajalo, da so vlade odhajale iz palače Chigi, ker so v parlamentu izgubile zaupanje. Jaz sem v sredo dobil zaupnico, v senatu sem dobil več kot 170 glasov. Dostojanstvo, doslednost in čist obraz pomenijo več od tega. V Italiji je v navadi, da politiki odstope napovedujejo, jaz sem storil drugače, odstopil sem.«

»Spet sem običajen državljan,« razglaša Matteo Renzi. »Nimam padala, ki bi me zadržalo v zraku, nimam parlamentarnega sedeža, nimam plače, nimam dosmrtne rente, nimam imunitete.«

Vse to, česar nima Renzi, ima večina italijanskih politikov. Samo Renzi ne, ker je na vrh »priplaval po juhi«, brez izkušenj, preveč naiven, da bi mislil na dan, ko ga bodo poslali domov ... Predvsem nima petnajst tisoč evrov mesečnih dohodkov za nekaj dni dela na teden v parlamentu, kakor jih imajo običajni premieri in ministri, poslanci, senatorji. Tudi vse stroške si bo moral plačevati sam. Izkušeni politiki poskrbijo za vse, preden jih kdo pošlje domov.

Še vedno mladi politik, ki pravzaprav noče biti več politik, naposled prizna, da je hudo trpel, ko je v soboto zvečer v palači Chigi pospravljal stvari in zlagal v škatle. »Navsezadnje nisem robot. Kot dober skavt pa vem, da se ob koncu neke poti vedno pogumno začenja znova. Izplačalo se je!«

Za Renzijem prihaja njegov dosedanji zunanji minister Paolo Gentiloni. Precej bolj izkušen je, če ne drugega, je hodil na slavno rimsko gimnazijo Tasso. Njegovi sošolci so bili Lucio Caracciolo, direktor revije Limes, iz slavne in bogate družine Caracciolo, pa Marco Muller, direktor beneškega festivala, pa trije voditelj z današnje desnice, Antonio Tajani, Marco Follini, Maurizio Gasparri. V mladih letih je otroke v vrtcu učil verouk, potem je bil novinar, pa politik, najprej pri borcih za ohranitev narave, potem Rutelliju v časih Oljke. Splačalo se mu pridružiti se Renziju, ko je prišel v Rim. Renzi ga je potegnil na vrh. Tam se je izkazal. Če mu bo uspelo sestaviti vlado in vladati do novih volitev, prej pa spremeniti volilno zakonodajo, bodo mediji o njem še veliko pisali. Če ne ...