Tiskane izdaje
Gledam v sivo ljubljansko nebo in sanjam o modrem nebu nad Havano. Tako se mi zgodi na jesen skoraj vsako leto. Ko se naposled napotim na Kubo, najlepše je tam pozimi, pač ne gledam modrega neba, saj mi vrag ne da miru. Turista sem se igral samo enkrat, pa še takrat komaj nekaj dni, ker me je zanimalo, kako neki se imajo turisti in kaj vidijo, kaj slišijo, kaj jim Kubanci ponujajo in kaj v resnici dobijo za svoj denar.
Skoraj vsak dan se zadnje čase pogovarjam s kubanskimi prijatelji. Veliko berem o dogajanju. Še več pa mi za razumevanje razmer na Otoku pomeni, kadar gre v svojo staro domovino kdo od kubanskih prijateljev, ki začasno živijo v Evropi. Več vidijo kot turisti, več kot običajni obiskovalci, tudi več kot reporterji, ki največji in najlepši otok v Karibih obiščejo samo občasno. Običajno tudi več kot rojaki, ki so vedno doma.
Tisti, ki gredo na Kubo zato, ker gredo domov, k svojcem, k resničnim ljudem, kakor jih turisti ne vidijo, seveda opazijo, kaj se dogaja za zidovi, kako dihajo njihovi domači, kaj pričakujejo njihovi starši ali pa njihovi otroci. Vidijo, da se v njihovi ulici, kjer so hiše pol stoletja samo razpadale, skoraj porušene so že bile, ko so bili lani zadnjikrat tam, na vsakih nekaj deset metrov pojavi nova gostilna, po pet jih je v vsaki malo daljši ulici. Opazijo, da hiše obnavljajo kot po tekočem traku. Ljudje, navadni smrtniki, ki niso bili pri koritu pol stoletja in tudi nimajo bogate žlahte v Miamiju, pa vseeno še kar naprej stojijo v vrstah za zelenjavo, sadje in vse drugo. Še več pa je tistih, ki bi jo radi po hitrem postopku pobrisali na sever, na Florido, v obljubljeno deželo, v Indijo Koromandijo, v Miami.
Svet se je začel vrteti hitreje, odkar so Američani na havanskem Maleconu po 54 letih spet odprli svoje veleposlaništvo, malo tudi že prej, ko so Kubanci lahko začeli med seboj menjati stanovanja in jih tudi prodajati. Če prav pomislimo, se je revolucija v Revoluciji začela, ko so vsemogočni vladarji ugotovili, da se jim je svet naposled podrl na glavo in da je potrebno reševati dobro ime, pa tudi svojo glavo.
Če kaj takega kot v zgornjih vrsticah omenim kolegom, prijateljem in znancem v domačem, ljubljanskem okolju, predvsem tistim, ki so Fidela občudovali tudi še potem, ko je bilo že jasno, da je kljub ameriški tihi podpori zavozil, me pogledajo grozno izpod čela. Revolucijo je treba na Slovenskem vsaj ponekod očitno še naprej pisati z veliko začetnico. Tako kot Cerkev, ki je drugod povečini prav tako kot revolucija zapisana z malo začetnico. Slovenci pač iz ideologij delamo religije in iz religij ideologije. V tem primeru je kubansko stvarnost malo teže razumeti.
Prijatelj iz Havane mi je ondan pripovedoval, kako je dolgo, naposled tudi zaman čakal na tistem slavnem vogalu svoje četrti, kjer od nekdaj prodajajo zelenjavo in sadje, kadar država pač nekako poskrbi za to, da pripelje kaj užitnega. Kako za vraga si moral čakati, saj zdaj kmetje vendar smejo delati in prodajati, sem poskočil. Seveda smejo, tudi prodajajo oboji, država in kmetje, pa kaj ko vse pokupijo zasebni lastniki restavracij, ki imajo lokale polne turistov in domačinov z denarjem. Nič užitnega in uporabnega ne ostane revežem z domačo valuto. Kar je dobrega, pokupijo ljudje z denarjem, ki znajo svoje dolarje vsaj trikrat obrniti, mi pojasni.
Čutim, da je razočaran. Najprej je skoraj pol stoletja verjel v Revolucijo, potem je skoraj desetletje upal v spremembe, zdaj je že spet ostal nekje na robu. Najbolj nam gre v nos, je rekel tako rekoč v imenu nekdanjih revolucionarnih zanesenjakov, ko odkrijemo, da so največje in najbolj elegantne restavracije, ki nosijo največ denarja, v rokah sinov in hčera večnih partijskih funkcionarjev, pravi. Druge so se spet naredili tisti, ki imajo v Miamiju svoje starše, brate, strice, tete. Ali pa prijatelje, ki hočejo vlagati v stari domovini in jim prav pridejo posojevalci imen.
Tudi pri obnovi stanovanj se dogajajo podobne stvari, pripoveduje kolega, ki je dolgo delal kot novinar v partijskem glasilu, zdaj pa opazuje, kako se mu pred očmi podira svet. Gradbeni material sme uvažati samo država. Kdor ima denar, ga od države kupi pod roko. Sistem korupcije se je v pol stoletja tako izpopolnil, da je težko ujeti funkcionarja, ki trenutno vodi nitke preprodaje, še teže pa tistega, ki vodi funkcionarja, ki je navidezni šef. Za navadne smrtnike, ki bi radi prebarvali stanovanje ali kaj malega popravili, ostane tisti gradbeni material, ki so ga bogatini zavrgli kot odpadnega... Če te ni zraven, kjer država kaj popravlja, in ne moreš ponoči odpeljati na svoj dom, kar si podnevi tja pripeljal, ne boš ne gradil in ne obnavljal.
Res bo treba, pomislim, čimprej na Kubo pogledat, kaj se tam v resnici dogaja med sosedi iz let, ko smo tam še živeli, med vrstniki naših otrok, ki so zdaj zrela generacija. Iz kubanskih glasil ni mogoče izvedeti ničesar. Še vedno so vsebinsko in slogovno podobna starim partijskim glasilom, kakor so jih poznali v vseh državah po sovjetskem vzoru ali pa v vatikanskih glasilih. Kaj je rekel ta ali oni funkcionar, kako kubansko Revolucijo še vedno opevajo na tujem. Ljudje si seveda tudi na Kubi že pripovedujejo zgodbe iz resničnega življenja, zaradi tega ne gredo več v zapor, prav veliko dokazov za svoja ugibanja pa še vedno težko najdejo.
Ker vedo, kakšen je utrip v deželi, seveda vsi vedo, da so neizmerno dolge vrste tistih državljanov, ki bi radi odšli v Združene države Amerike še preden bo za zmeraj konec blokade, ki je sicer tistim, ki so ostali doma, pomenila pekel, onim, ki so odšli, pa skoraj Indijo Koromandijo, vsaj v prvih letih po prihodu v Miami. Kubanec, po definiciji protirevolucionar, antikastrist, saj je vendar pobegnil z Rdečega otoka, je bil in je ta čas še vedno deležen posebnega obravnavanja. Omogočili so mu stanovanje, zastonj so ga naučili angleščine, poiskali so mu delo, deležen je osnovnega socialnega zavarovanja, pred seboj je videl pokojnino, ki jo bo dobil na stara leta. Noben Američan ni imel in še vedno nima privilegijev, ki so jih deležni Kubanci, ki se že kako prebijejo na sever.
Tega bo seveda kmalu konec. Več milijonov je Kubancev, ki jim ameriški davkoplačevalci zagotavljajo privilegije, kakor jih sami niso deležni. Denar bi tudi Američani raje zapravili kot turisti v havanskih lokalih, kakor pa, da ga dajejo neznanim prišlekom.
Veš česa pa se se zdajle najbolj bojim, mi je ondan omenil tretji kolega, ki v pokoju opazuje dogajanje okrog sebe. Naša revolucija nam je razdelila stanovanja, lastniške papirje imamo, ne vemo pa, ali bo to kaj pomenilo, ko bodo prišli domov pravi lastniki hiš, v katerih so naša stanovanja. V Miami so odšli v začetku šestdesetih, zdaj so povečini sicer pomrli, njihovi potomci pa še imajo papirje o lastništvu.
Zmerja bolj zanimivo postaja za nas, ki spremljamo dogajanje od daleč. Zmeraj bolj napeto je za tiste, ki se jim svet vrti prehitro in v drugo smer kot doslej.
