Sveto in posvetno: Rim čaka romarje vse leto!

Danes se je začelo sojenje odnašalcem vatikanskih skrivnosti, jutri se začenja jubilejno leto odpustkov.

Objavljeno
07. december 2015 15.45
VATICAN-POPE-ANGELUS-SECURITY
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Papež Frančišek bo jutri odprl jubilejna vrata v Petrovo baziliko, z njim bo tudi zaslužni papež Benedikt. Začenja se velik praznik, milijoni vernikov se bodo zvrstili v Rimu, eni bodo prihajali po odpustke, drugi gledat papeža, ki si upa spreminjati na videz nespremenljivo. Hkrati za vatikanskim obzidjem, prav blizu bazilike in krajev praznovanja, poteka sodni proces proti trem vatikanskim funkcionarjem, ki so domnevno odnašali skrbno zbrane ugotovitve papeške posebne komisije dvema skrbno izbranima novinarjema. Sodijo tudi novinarjema, ki sta objavila resnico o stanju stvari in duha, kakor jo je dal izbrskati in zbrati papež sam.

Po teološki plati − ta zna vedno prikriti konkretne stvari ter dogajanje pod preprogo in še kje − je vsekakor bolj zanimivo sveto leto, jubilej Katoliške cerkve, leto odpustkov in odpuščanja grehov, predvsem pa leto usmiljenja, kakor je svoje sveto leto imenoval Frančišek.

Osmi december je v Rimu pomemben dan. Osmega decembra leta 1854 je papež Pij IX. v buli Ineffabilis Deus razglasil dogmo brezmadežnega spočetja, osmega decembra pred natanko petdesetimi leti pa so za obzidjem slovesno sklenili drugi vatikanski ekumenski koncil, še dandanes strašansko odmevno srečanje škofov in kardinalov. O drugem koncilu še dandanes ni vsem enako jasno, kaj je Cerkvi prinesel in kaj odnesel.

Konservativni del klera, ki se močno okrepi vsakokrat, kadar tako imenovani liberalnejši del postane glasnejši, je prepričan, da je koncil odnesel trdnost in moč, enotnost in še marsikaj. Dogme, ki bi morale biti trdne in nespremenljive, pa naredil ohlapnejše.

Sodobnosti malo bolj prilagojeni del je v nasprotju s konservativci prepričan, da je Cerkev še zadnji trenutek ujela vlak v nove čase, ker bi jo nazadnjaštvo lahko odneslo v nepovrat.

Vsakdo razlaga po svoje sklepe drugega vatikanskega koncila. Tudi najbolj učeni teologi drug drugemu očitajo, da sklepov ne razumejo in jih napak razlagajo vernikom. Najbrž bo potrebnih vsaj še dvakrat ali trikrat po petdeset let, da se bodo poenotili. Tedaj ali pa tudi že veliko prej pa bo skrajni čas za naslednji, tretji koncil, ki se bo moral prilagoditi korenitim spremembam v svetu po drugem koncilu.

Poenotili se tisti z ene in oni z druge strani barikad za obzidjem najbrž ne bodo nikoli. V času, ko papež Frančišek drugi koncil nekako spreminja v stvarnost, pa sploh ne. Pa si znajo eni in drugi z vsemi teološkimi razlagami pomagati, da dokazujejo drugim, kako prav imajo. Pri tem pa eni in drugi tako rekoč v en glas navadnim smrtnikom spretno dopovedujejo, da razlik ni in da so vsi enotno pobožni in predani papežu.

Sedanji papež, domnevno nosilec najbolj naprednih zamisli, katoliško skupnost širi v Afriko, prav tam pa se krepi najbolj zadrto konservativni del škofovske bratovščine. Tako se je vsaj izkazalo med letošnjo sinodo, posvečeno družini in drugim vprašanjem, takim, ki bi jim lahko rekli referendumska.

Po čisto konkretni, otipljivi plati, ki s teologijo nima veliko skupnega, je sveto leto leto odpustkov, odpuščanja grehov in dolgov, kakor so si to zamislili v judovski veri, iz katere je zraslo krščanstvo, je jubilejno leto tudi zelo pomembno za rimsko posvetno in cerkveno občestvo. Še posebej, ker z milijoni vernikov prihaja na milijone in milijone evrov, z donacijami in z javnimi deli.

Javna dela prinašajo delovna mesta in gradbene podvige, ob javnih delih pa tako kot kjerkoli drugod po svetu vzcveti tudi korupcija. Ko je pred kratkim ob škandalu, ki mu pravijo škandal rimske mafije, odstopil rimski župan Ignazio Marino, se je začelo razčiščevanje samo enega dela kriminalnih poslov. Drugi del pride na vrsto, ko bo konec svetega leta. Takrat bo na vrsti čistka med civilnimi in cerkvenimi funkcionarji, ki so vodili priprave na jubilej. Tudi ob prejšnjem svetem letu je bilo tako. Milijoni in milijarde, ki so izpuhteli ob slovesnostih in ob gradnjah, pa kljub kadrovskim čistkam na eni in drugi strani niso nikoli prišli nazaj.

Dogajanje ob svetem letu je vendarle slovesno, lepo, prijetno. Za romarje, pa tudi za druge obiskovalce, ki pridejo kot turisti, gledat pač, kaj počno papež in verniki. Tako je bilo tudi prejšnjikrat, leta 2000, ko je imel tedanji papež Janez Pavel II. svoj redni jubilej. Frančišek si je omislil izrednega, ker bi bil čez desetletje, ko bo na vrsti redni jubilej, najbrž že prestar.

Leto dni, do praznika brezmadežnega spočetja prihodnje leto, se bo v Rimu nenehno nekaj dogajalo, srečevali se bodo ti in oni, oznanjali bodo nove svetnike, verske slovesnosti bodo privabljale neverjetne množice od vsepovsod.

Jubilej usmiljenja in vse, kar spada zraven, tudi odpiranje vrat in navzočnost kar dveh papežev na veliki slovesnosti − kaj takega se v zgodovini še ni pripetilo − je za Cerkev velikega pomena. Zato se tudi tolikanj trudi, da njenega veselja in slovesnosti ne bi zmotile umazane podrobnosti iz realnega življenja, ki s teologijo in nauki za vernike nimajo nobene zveze.

Pa se vendar dogaja prav to. Umazane podrobnosti so vdrle v praznovanje z velikimi koraki in tako glasno, da si tega ne bi želel noben papež, kaj šele Frančišek, ki bi rad očistil božje kraljestvo za obzidjem.

Sojenje petim ljudem, obtoženim, da so odnašali v javnost skrivnosti božje institucije za vatikanskim obzidjem, se dogaja prav med najbolj slovesnimi dnevi svetega leta.

Sodi božje sodišče, tudi odvetniki so iz cerkvenih vrst oziroma jih imenuje cerkvena država, zakoni pa skladno s konkordatom med posvetnim Mussolinijevim in cerkvenim Pijevim Rimom leta 1929. Zakonik velja, kakor si ga je omislila fašistična Italija, ko je papežem spet dovolila vstopiti na posvetna tla. Pozneje so zakone med Italijo in Vatikanom nekaj posodobljali in prilagajali razmeram, ne pa bistveno.

Italijanski notranji minister Angelino Alfano, ki ni več pripadnik Mussolinijevih naslednikov, kakor je bil še pred nekaj leti, včeraj ni hotel napovedovati, kaj se bo zgodilo, če bo vatikansko sodišče obsodilo italijanska državljana, novinarja, ki sta samo objavila, kar so jima na krožniku prinesli ljudje izza obzidja.

Počakajmo, ne vemo, kaj se bo dogajalo, pravi Alfano. Skladno z zakonodajo, ki jo mora skladno konkordatom spoštovati tudi cerkvena država, imajo tudi v Vatikanu tri stopnje sojenja, po prvi stopnji še prizivno in vrhovno sodišče, do takrat se lahko še marsikaj zgodi.

Zdelo se je, da Alfano tudi pomislil ni, da bi lahko italijanska novinarja v Vatikanu obsodili pravnomočno. To bi namreč pomenilo tudi meddržavno usklajevanje, z drugimi besedami spor med dvema državama v enem mestu. Novinarja ne moreta pripeljati niti svojih italijanskih odvetnikov, saj je sojenje v tuji, v vatikanski državi. Tisti, ki toži, tudi sodi, pa tudi domnevne zagovornike obtožencev je določil tisti, ki je sestavil obtožnico.

Italijanska javnost je ob novici, da bodo sodili novinarjema, skočila pokonci. Zraven bodo sicer res tudi trije ljudje iz papeške komisije zaupnih kadrov, izurjenih v ekonomskih zadevah, nikakor pa na procesu ne sedijo pred tožilci in sodniki resnični avtorji zamisli o objavi strogo tajnih dokumentov, ki jih je dal zbrati papež sam in so samo posnetek stanja za obzidjem. Novinarja sta samo objavila dokumente, ki jih je videl tudi papež, papeška komisija jih je skrbno zbirala. Nihče še ni dvignil glasu o neresničnosti dokumentov in dokazov, potem ko je papež sam rekel, da je videl, kar so pripravili po njegovem nalogu in zanj. In dodal, je odnašanje dokumentov kaznivo dejanje.

Novice o začetku sojenja so pospremila ugibanja, da bi se v proces lahko v vsakem trenutku vmešal tudi papež Frančišek. Če komu, potem sojenje novinarjema škoduje njemu, koristi pa brigadi krokarjev in jastrebov v rimski kuriji.