Tiskane izdaje
Papež Frančišek je bil v Sarajevu. Ves dan. Toliko je opravil, da se komaj zdi mogoče, kako se toliko stvari naredi v enem samem dnevu. Zbral je te in one, navdušil je menda vse, svoje in nesvoje. Slednje še posebej, saj je spravljiv in govori preudarno. Ni pa navdušil tistih, ki so ga že vnaprej kritizirali. Potem je odšel. Eni so rekli, da je prinesel spravo, drugi, da je vse skupaj spet tako, kakor je bilo nekaj dni pred njegovim prihodom. Hercegovcem gre tudi po papeževem odhodu še v nos, da je šel v muslimansko Sarajevo, ne pa v zibelko balkanskega katolištva, v Mostar. Pa je bil v resnici papežev obisk velik in pomemben dogodek. Tudi za bosansko spravo. Za mir v Bosni, ki ga še nikoli ni bilo, zato se je preselil in skril v znani izrek - »pa mirna Bosna«.
O Međugorju in še nekaterih bistvenih stvareh je papež spregovoril na letalu ob vrnitvi v Rim. Nič določnega, vendar dovolj hladno, da so bile njegove besede kakor ledena prha za kovače milijonov v romarsko-turističnem središču. Za Međugorje v Rimu že precej let iščejo formulo, nekakšen izhod iz zagate izmišljenih čudežev in resničnih romarjev, ki verjamejo v čudež in ga gojijo naprej.
Tako zelo verjamejo, da vse skupaj postaja resnično. Še kardinal Ruini, v Wojtylovih časih vsemogočni papeški namestnik v rimski lokalni škofiji (zadnja leta so ga kar malo pozabili), je po nalogu svojih papeških šefov raziskoval ozadje prikazovanj, pa tudi goljufij, spremljal je usodo vpletenih, tudi tistih, ki so jih zaradi goljufij in poneverb zaprli. Ruini je izsledke izročil svojemu novemu šefu Ratzingerju, ta svojemu nasledniku, Frančišek pa novim šefom kongregacije za doktrino vere. In ti svojim podrejenim in posebnim komisijam ...
Delo so opravili kardinali in teologi, ki jim je bilo naloženo preiskati ozadja, je na letalu novinarjem povedal Bergoglio. Objavili jih bodo menda kmalu. Ne še zdaj, vsekakor pa ni bil pravi trenutek za objavo pred obiskom, od katerega so si vsi toliko obetali.
Kdo ve, koliko učenih glav tudi še ta čas sestavlja vatikansko međugorsko formulo. Tako se bo morala glasiti, da bo romarsko središče ostalo kraj upanja za vernike, rimsko središče katoliške institucije pa ne bo nič krivo, da so si podaniki na daljnem Balkanu pred desetletji, že pred zadnjo balkansko vojno, omislili zlato jamo. Verniki verjamejo v Međugorje, nič koliko čudežev so že doživeli tam. Neprimerno, nespametno, tako rekoč bogokletno bi jim bilo reči, da je bila vse skupaj samo potegavščina.
Pa papež v pogovoru z novinarji na svojem letalu ni bil kar malo neusmiljen samo z nosilci akcije v Međugorju, ki jim ni hotel priznati, da so tako rekoč sveti možje s svetniško misijo. Tudi za velike sile tega sveta, ki so tudi velike proizvajalke orožja, je povedal, kaj misli. Celo precej bolj odločno kakor o Međugorju.
Živimo v tretji svetovni vojni, na koščke ja razdeljena razdeljena in razdrobljena ta vojna, vendar se že dogaja, je - pa ne prvič - razmišljal Frančišek, ko je po starem običaju poklepetal z novinarji, vatikanisti, ki ga spremljajo na potovanjih.
Ozračje vojne vsak dan posebej spodbujajo zlasti tisti, ki so največji hinavci in največ govorijo o miru, pod mizo pa prodajajo orožje. Vsem in vsakomur ponujajo in prodajajo. Spodbujajo spopade med civilizacijami in religijami, potem pomirjajo in posredujejo, v resnici pa jim je samo do prodaje orožja, do velikanskih dobičkov.
Papež ni naštel držav, ki služijo največ denarja z orožjem, saj je seznam vsem znan. Na njegovem vrhu so zmeraj Američani, pa Francozi tudi, pobožni in Cerkvi predani Italijani pa vedno tudi prav pri vrhu. Kdor govori o miru in zraven prodaja orožje, je hinavec, je na letalu kar trikrat ponovil Bergoglio.
S Francozi namerava Frančišek, tako je povedal na letalu, urediti zaplet zaradi veleposlanika Stefaninija, ki so ga hoteli iz Pariza poslati v Rim, pa ga je Sveti sedež domnevno zavrnil samo zato, ker je deklarirani homoseksualec. Zadeva je sprožila ostre polemike, med rimsko srenjo vatikanistov je bila zadnje čase bolj odmevna od Bosne in Međugorja. Majhni problemi niso problemi, je na letalu odvrnil papež, ko so ga naravnost vprašali o tem. Obiskal bo Francijo in uredil stvari, tako je obljubil tudi francoskim škofom.
Nisem bil v Sarajevu med papeškim obiskom, samo od daleč sem spremljal, po televiziji in po zapisih kolega Dejana Vodovnika v Delu. Seveda, prebral sem tudi vse, kar so pisali nekdanji rimski kolegi, vatikanisti, ki še hodijo s papeži naokoli in precej dobro vedo, kaj vse se dogaja za obzidjem. Poskušal sem čutiti in doumeti dogajanje, zraven sem si poskušal predstavljati, kako bi bilo, če bi se papež odločil priti v Slovenijo.
Spodobilo bi se pravzaprav in čas bi bil, da bi ta papež, ki zna o zapletenih stvareh povedati naravnost, prišel tudi v Slovenijo. Navsezadnje je nedavno, pred obiskom na Balkanu, slovenskega premiera Cerarja toplo in prijazno sprejel v tistem nenavadnem paketu, o katerem nihče noče slišati, da je bil »balkanski paket«. Šefi balkanskih držav ali vlad so si podajali kljuko pri Svetem očetu, podarjali so mu nogometne drese, povabili so ga na obiske v svoje domovine.
Nič hudega seveda ni, če te povabijo v Vatikan v kakšnem paketu, pa četudi mu rečejo balkanski ali pa »bivša Jugoslavija«. Če to kaj pomaga in če čemu služi, vse pride prav. Navsezadnje se tudi Slovenci mlatimo med seboj na vse načine, samo streljamo se še ne, vsaj ta trenutek še ne. Papež, ta papež, ki govori naravnost in je del realnega sveta, bi bil še kako dobrodošel, da bi nam vsem kaj povedal o naši brezmejni neumnosti, zaplankanosti in še čem. Morda bi nam znal svetovati, naj opustimo urejanje in novo pisanje zgodovine za tisočletja nazaj. Od krsta pri Savici mimo reformacije in protireformacije, z vsemi našimi križarskimi vojnami vred, do konca druge vojne in naprej.
Seveda pa se tudi pri nas lahko zgodi, kakor se je v Bosni in v Hercegovini, da bodo eni navdušeni nad Svetim očetom, drugi pa mu bodo že vnaprej očitali, da nič ne ve, saj se ni dal prav informirati o resničnih stvareh.
