Tiskane izdaje
Stotnijo Kubancev, ki so jih ustavili, ko so po mehiški zvezni državi Chiapas korakali proti Združenim državam Amerike, so včeraj mehiške oblasti naložile na letalo in jih odpeljale v Havano. Podobna usoda čaka še veliko njihovih rojakov, ki so korakali ali še korakajo po cestah Mehike, Salvadorja, Nikaragve, Kostarike, Paname, Kolumbije, Ekvadorja, katere koli izmed držav, kjer vodijo poti proti Indiji Koromandiji. Tisti, ki je ni več, če je sploh kdaj bila. Namesto odprtih vrat jih na meji z Združenimi državami čaka zid. Obravnavajo jih enako kot vse druge »južnjake« z zahodne poloble. Novi predsednik Trump jim obljublja še višji zid.
Zid, kakor že dolgo velja za druge ljudi iz Latinske Amerike, je Kubancem pred dnevi postavil Barack Obama, to je sodilo med sporazume, ki jih je sklenil z družino Castro, ko je navezal diplomatske stike s Havano. Ta zid je eden izmed največjih dosežkov kubanske vlade in partije, ki dokaj trdno vladata še kar naprej, čeprav sta dovolili rojevanje zasebne pobude in je razen s korupcijo mogoče živeti tudi že z delom. Zdaj jim nezadovoljneže vračajo tisti, ki so jih prej vabili k sebi, da bi nagajali.
Več kot pol stoletja (ameriška blokada Kube traja že 55 let) so z režimom nezadovoljni Kubanci v Miamiju videli nekakšno prestolnico »svobodne Kube«. Američani so jim na krožniku ponujali lepšo prihodnost, samo da bi nagajali svojim »smrtnim sovražnikom na Rdečem otoku«. Čakalo jih je stanovanje, dobili so delo, brezplačno so jih naučili angleščino, celo zavarovani so, kar Američani niso. Potem pa je čez noč vse izginilo.
Obama je tik pred odhodom iz Bele hiše, pred desetimi dnevi, podpisal dekret, ki odpravlja Clintonovo zakonodajo »mokrih in suhih nog«. Na letališču na Floridi se je še isti dan pojavila velika skupina Kubancev, ki jih je dekret ujel, preden so se prijavili kot prišleki »suhih stopal«. Bili so že v obljubljeni deželi, samo papirjev še niso uredili.
Suhe noge, mokre noge
Zgodba o suhih in mokrih stopalih zveni skoraj komično, pa ni. Po hudi krizi v devetdesetih letih, ko so Kubanci množično umirali v valovih med Havano in Miamijem, kakor Afričani umirajo v Sredozemlju, je Clinton uvedel pravilo, po katerem so ZDA sprejemale samo tiste, ki jih dobijo »suhih nog«, torej že na ameriškem ozemlju. Zavračali pa so vse, ki so jih prestregli na morju.
Kubanska skupnost v Miamiju je rasla, vrste pred uradom, ki je v Havani izdajal vizume, pa so postajale vse daljše. Celo marsikateremu partijskemu ali vladnemu funkcionarju je bilo zadnja leta že popolnoma vseeno, če so ga videli v vrsti za vizum, važno je bilo, da je lahko odšel »suhih nog«.
Ko so se z Obamo dogovorili, da bo politike odprtih rok za prebežnike konec, se je vlada v Havani zavezala, da bo vse, ki so prebegnili in jih Američani ne marajo več, vzela nazaj. Celo svoje najhujše kriminalce, več kot 2500 jih je, ki jih je Fidel Castro prebrisano dodal velikanskemu kontingentu kakšnih 125 tisoč ljudi, ki so se na čolnih peljali na sever leta 1980, ko je izbruhnila prva velika kriza Castrove revolucije.
V Havani zdaj sprejemajo tudi prebežnike, ki so se v nemilosti znašli kjerkoli drugod po svetu. Odkar jih ne mara Washington, tudi drugod izganjajo vse Kubance, ki so se namenili v severno Ameriko. Kubanci pač ne veljajo več za politično preganjane, saj ima njihova država dobre odnose z Washingtonom, zasebna pobuda je dovoljena in oblasti jim dovolijo potovati na tuje.
Konec sanj sredi ceste, ki vodi na sever
Nekateri od Kubancev, ki jih zdaj vračajo, so doma prodali vse, tudi hiše, od sorodnikov s Floride so si izposodili, da so plačali pot z letalom do Ekvadorja, edine države, ki jih je sprejemala brez vizumov, in potem naprej čez vso Srednjo Ameriko do prehodov na Rio Grande v severni Mehiki. Zdaj jih vozijo nazaj, kjer nimajo ničesar, vsekakor še manj kot prej. Natančne številke tistih, ki tavajo upanju, da bodo prišli do Miamija, pravzaprav ne pozna nihče, samo ugibajo o tem. Obama jim je z zaporo meja in odpravo posebnega režima za Kubance čez noč namenil usodo, kakor je niso pričakovali. Vsako leto več jih je bilo, ki so poskušali srečo.
Od leta 2013, ko so v Havani spremenili režim dovoljenj za potovanja, je s Kube odšlo 631 tisoč ljudi, vrnilo se jih je nekaj več kot tretjina. Kdor je ostal v tujini več kot dve leti, je izgubil vse, kar je imel doma.
Kubanska vlada je potovanja v tujino brez posebnih dovoljenj in velikih dajatev pred skoraj štirimi leti dovolila vsem, razen kadrom, katerih odhod bi pomenil beg možganov. Dovoljenja so morali poiskati zdravniki, znanstveniki, profesorji in učitelji, vodstveni kadri in športniki. Američani so imeli zanje poseben tretman. Kjerkoli po svetu so vstopili v ameriška veleposlaništva ali konzulate, jih je čakal vizum, z njim vse druge ugodnosti, pripravljene za nagajanje havanskemu režimu. Odpeljali so jih v Miami ali kam drugam v ZDA. To je najbolj prizadelo kubansko zdravstvo, ki je bilo pred desetletji na zavidljivi ravni, potem pa je zaradi pomankanja denarja in odliva kadrov tonilo v povprečje in naposled na vse nižjo raven.
Režim je zdravnike, učitelje, inštruktorje, svetovalce, posebne kadre, tudi agente, pošiljal v Venezuelo, Bolivijo, Ekvador, Nikaragvo, Salvador in druge države. Izvozni artikel so, skrbijo za dotok deviz, ki jih ni, odkar so pred četrt stoletja odšli Rusi. Marsikdo med visoko izobraženimi »internacionalisti« se ne vrne, čeprav mu je jasno, da bo zaradi tega izgubil vse. Med tistimi, ki so zadnje mesece vztrajno korakali proti severu, v ZDA, je precej »internacionalistov« iz Venezuele, kamor so Kubanci izvozili svoj model in prispevali k propadu venezuelskega gospodarstva. Skupaj z Američani, ki so to počeli čisto na drugačen način, pa prav tako uspešno kot Kubanci.
S Trumpom še bolj negotovo
Nikjer nikomur po svetu ni čisto jasno, kaj ga čaka potem, ko se je v Belo hišo vselil Donald Trump, še bolj kot drugi pa so ta trenutek vznemirjeni Kubanci. Tisti na Floridi in tisti v Havani. Oblastniki v Havani si želijo podaljšanja obdobja, ki ga je komaj dobro začel Barack Obama, šele z njim se je začela nekakšna normalizacija. Kubanci v Miamiju pa upajo, da bo novi ameriški predsednik zavrgel, kar je storil predhodnik in da se bo do Kubancev obnašal, kakor so se vsi predsedniki od začetka šestdesetih let naprej. Trdo do havanskih oblasti, prijazno do prebežnikov, ki so na sever prišli »suhih nog«. Obama je vse obrnil na glavo, hladna vojna se je s četrtstoletno zamudo bližala koncu tudi v Karibih, to pa izseljencem v Miamiju ne gre v glavo.
Vsi so odšli
Deset let bo minilo čez nekaj tednov, odkar smo šli v Havano snemat dokumentarno oddajo za TV Slovenija in pripravljat reportaže za Delo o takrat prelomnem trenutku. Fidel Castro je izginil s prizorišča, ker je bil hudo bolan. Njegov brat Raúl je tedaj samo začasno prevzel oblast, šele čez leto se je zamenjava zgodila tudi uradno in za zmeraj. Ljudje so govorili, da Fidela ni več, pa se je čez čas popolnoma spremenjen spet pojavil.
Takrat smo posneli celo vrsto pogovorov z ljudmi, cela vrsta jih je bila, ki so si upali kaj povedati o stanju in o morebitnih spremembah. O njih in njihovi usodi sem imel namen pisati za današnji blog, pa sta Obamov odlok o zidu, ki velja tudi za Kubance, potem pa še Trumpov prihod v belo hišo ta trenutek pomembnejša dogodka. Prihodnjič se lotim njihovih zgodb. Za danes samo čisto na kratko. Od vseh mladih, izobraženih Kubancev, ki sem jih takrat intervjuval, na Kubi živi samo eno dekle. Druge sem po telefonu lahko našel v Miamiju, v Madridu, Lisboni, kjerkoli, samo v Havani ne. Eden izmed visokih funkcionarjev, ki ga takrat nisem posnel, ker bi mu to škodilo, se mi je zdaj pohvalil, da mu je naposled uspel veliki met. Vse štiri sinove je spravil na varno. Dva v Miami, dva pa v Evropo.
