Tiskane izdaje
Potem ko je Sveti sedež bistveno pripomogel k novemu vetru na zahodni polobli, skoraj k dokončni ureditvi odnosov med Kubo in Združenimi državami Amerike, je zdaj napočil trenutek, ko mora kubanska država s še vedno vladajočo komunistično partijo na čelu za posredniško vlogo plačati davek. Vsaj za začetek menda ne bo previsok, vsekakor pa ga hoče cerkvena država izterjati, dokler v Havani vlada družina Castro, s katero se je o vsem dogovarjala.
Brata Castro so vzgajali in šolali jezuiti, predvsem s cerkveno pomočjo sta se začela tudi pogajati z Američani, zdaj pa oblast tudi nujno potrebuje dobre odnose s Cerkvijo, saj katoliški veri med drugimi pripadajo večinoma tisti Kubanci, ki živijo na Floridi in utegnejo pri reformiranju Kube odigrati pomembno vlogo.
Novice o spremembah in pogajanjih med kubansko in cerkveno državo so pricurljale v javnost v Vatikanu, na Kubi o tem za zdaj molčijo. V Rimu je bilo mogoče izvedeti, da se je v Havani tudi na formalni ravni že začel postopek, ki utegne biti še zelo dolg, končal pa naj bi se z novimi temelji odnosov med Cerkvijo in državo.
Katoliška cerkev naj bi dobila nov juridični status, okvir svobodnega delovanja. Katoliška cerkev, ki kubansko državo v teh časih rada sprejema takšno, kakršna je, torej socialistično (karkoli že to pomeni), si hoče zagotoviti svoboden prostor za svoje delovanje na Kubi. Brez vsakršnih birokratskih in drugih ovir, ki bi zavirale novo evangelizacijo, kakor si jo zamišljajo v Rimu, v svetovnem središču katolicizma.
Slišati je, da je med kubansko cerkvijo in državo Kubo že marsikaj urejenega, le napisati je še treba že dogovorjeno in spremeniti v zakone, ki bodo Cerkvi zagotavljale ne samo svobodno delovanje, ampak tudi gmotno osnovo.
Nekaj vprašanj pa vendarle ostaja nerešenih, na katerih bodo rimski zastopniki v Havani gotovo vztrajali, dokler imajo v ognju še vroča železa. Vatikan od Kube zahteva dostop do medijev, pa tudi vzpostavitev katoliških časnikov, radia in televizije. Vstopiti hočejo v izobraževalni sistem, kjer hočejo uveljaviti katoliško vzgojo. Navzoči hočejo biti na univerzah, pa tudi v zaporih in civilnih institucijah. Za zdaj še ni znano, ali je med vatikanskimi zahtevami tudi vstop v oborožene sile, kar Vatikan terja od nekaterih drugih držav, ki so bile nekoč – poenostavljeno rečeno – na socialistični strani železne zavese.
Cerkvena stran, na kateri na pogovorih ne sodeluje več kardinal Jaime Ortega, saj ga že to jesen ob 80-letnici čaka upokojitev, pogajanj ne pogojuje s konkordatom. Kuba česa takšnega ta čas ne bi sprejela, Svetemu sedežu pa bi tak okvir, pravijo, samo omejeval delovanje. Za začetek utegnejo skleniti kolikor je mogoče preprost sporazum, kakor jih je zadnja leta Vatikan sklenil z vrsto držav, zadnje čase tudi s Palestino, ki si je s tem zagotovila uradno priznanje cerkvene države.
V Vatikanu ocenjujejo, da se bodo morali na cerkveni strani prilagoditi specifičnim kubanskim razmeram, procesu tranzicije, v katerem partija vsaj za zdaj formalno ostaja nosilka oblasti, hkrati pa reforme, ki se že dogajajo, bistveno spreminjajo celoten sistem. Zasebna pobuda in tržna ekonomija sta sicer še v povojih, vendar se že spreminjata v pogonski motor vse države. Zasebnikov je že toliko kot katoličanov ali pa članov komunistične partije, ki po ustavi in ustroju oblasti formalno odločajo o vsem.
Na cerkveni strani in na strani »večne« družine Castro upajo, da bodo pogajanja sklenili, dokler je v Havani na oblasti Raúl Castro, ki se je nekako zavezal predati žezlo vlade čez dve leti, potem naj bi ostal samo še partijski voditelj. Do konca februarja 2018, ko se bo končal njegov drugi mandat, naj bi bili nared vsi sporazumi med vlado in kubansko Cerkvijo, ki bo že letos dobila nov vrh, s tem tudi s Svetim sedežem, ki ga v Havani zastopa apostolski nuncij Giorgio Lingua.
V Rimu so prepričani, da bi sporazum z Vatikanom kubanskim oblastem v marsičem olajšal izvedbo nekaterih drugih reform, zlasti družbeno-ekonomskih, fiskalnih in reform trga dela. Cerkev naj bi podprla reforme in jih propagirala med svojimi verniki, nekaj več kot pol milijona jih je zlasti med belim prebivalstvom.
Rimska centrala Katoliške cerkve je vsa desetletja po revoluciji bratov Castro skrbno pazila na svojo kubansko izpostavo. Kljub tradicionalno majhnemu številu vernikov (pred revolucijo ni bilo veliko drugače kot po njej, črnsko prebivalstvo se je vedno držalo svojih verovanj), ima Kuba kar trinajst škofov, poleg tega pa še kardinala. Kardinal Ortega je bistveno pripomogel k odnosom med Vatikanom in Havano, še več pa morda k otoplitvi odnosov med Kubo in Združenimi državami Amerike. Kdo ga bo zamenjal, še ni znano, proces tranzicije pa tudi v kubanski cerkvi že traja.
Pogajanja med Washingtonom in Havano so se s pomočjo Katoliške cerkve v najbolj strogi tajnosti začela na Haitiju že leta 2010. Dogajanje je ostalo skrito vse do trenutka, ko sta se o vsem odločila spregovoriti oba predsednika, Castro in Obama.
Brata Castro, najprej Fidel, potem še Raúl, sta že od devetdesetih let prejšnjega stoletja igrala na karto dobrih odnosov z Vatikanom in vatikanske podpore odpiranju Kube svetu in sveta Kubi. Začelo se je že z zgodovinskim obiskom Fidela Castra pri papežu Wojtyli leta 1996, in s še bolj zgodovinskim obiskom Janeza Pavla II. na Kubi dve leti pozneje. Pred štirimi leti je šel na Kubo tudi Benedikt XVI., sedanji papež Frančišek pa je bil na otoku v enem samem letu kar dvakrat. Enkrat je proslavil padec zidu na zahodni polobli, kar se je zgodilo večinoma prav po njegovi zaslugi, drugič pa se je v Havani (in ne pri nas, kakor bi bilo morda zaželeno) srečal z moskovskim patriarhom, skoraj tisoč let po razkolu med kristjani.
Papež Bergoglio osebno je pobudnik pogajanj za sporazum med Kubo in Svetim sedežem. Pogajanja morda ne bodo lahka in preprosta, večjih javnih zapletov pa verjetno tudi ni pričakovati. Kuba namreč še naprej nujno potrebuje vatikansko podporo, če hoče, da bo nekega dne res tudi formalno konec ameriškega embarga.
