Sveto in posvetno: Prepirljiva dežela ne more rasti, pravi Frančišek
ned, 18.03.2018, 15:00
Sveto in posvetno: Prepirljiva dežela ne more rasti, pravi Frančišek
Kdo vlada v posvetnem Rimu, kdo v posvečenem Vatikanu?

Dežela, kjer se prepirajo, ne more rasti, je ta teden ugotavljal Jorge Mario Bergoglio, ki je obhajal pet let papeževanja. Pet let, ki jih v Rimu in po svetu ocenjujejo vsak po svoje. Eni kot veliko prelomnico v zgodovini ustanove, ki jo vodi, kot vračanje h koreninam krščanstva in kot povezovanje vsega sveta, tudi nekatoliškega. Slavili so ga kot najbolj pozitivno osebnost zadnjega desetletja na vsem svetu. Drugi so ga napadali, govorili so o peti obletnici usodnih delitev v cerkveni instituciji, ki je najstarejša med vsemi vladajočimi, vsemogočnimi in nadvse bogatimi na svetu, zraven pa je še država, ki vpliva na svetovno politiko.

Na čudne načine so se nekateri lotevali Frančiška po petih letih papeževanja. Iz pisma, ki ga je njemu v zagovor napisal zaslužni papež Ratzinger (tisti, ki je s svojim odstopom storil, da so šli v Argentino po Bergoglia), so izrezali tisti odstavek, ki je neposredno, z imeni in priimki, govoril o ljudeh, ki sedanjega papeža napadajo in mu očitajo, da - denimo - sploh nima pravšnje teološke izobrazbe. Na Poljskem so nadrejeni naposled javno s prstom pokazali na škofa, ki je svojemu šefu papežu zaželel čimprejšnjo smrt. Iz Argentine so Frančišku rojaki pisali nenavadno odkrito in ne čisto prijazno pismo, ki ga je podpisalo veliko osebnosti iz političnega, kulturnega, umetniškega sveta. Očitali so mu to in ono, tudi njim popolnoma nerazumljivo dejstvo, da v petih letih ni našel poti domov, v Argentino, drugod po svetu in tudi po Latinski Ameriki pa hodi. In kaj je storil Bergoglio? Pisal jim je nazaj, opravičil se je rojakom, če so morda narobe razumeli njegove besede, njegove poteze, njegovo papeško delo.

Frančišek prvih petih let na prestolu v Vatikanu ni praznoval z velikimi rimskimi proslavami. Odpeljali so ga v majhen kraj na italijanskem jugu, v Pietrelcino, kjer se je rodil Francesco Forgione. Tega imena in priimka se seveda ne spomni skoraj nihče. Francesco Forgione je bil skromen kapucinski menih, ki je vznemirjal Italijo in Vatikan v prejšnjem stoletju. Ljudje so kar drli k njemu, papeži pa so ga gledali postrani, nekaj časa celo ni smel maševati.

Kot Padre Pio, Oče Pij, je pri ljudeh, ki so ga obiskovali, Francesco Forgione veljal za najbolj prijaznega in prodornega pridigarja in spovednika. Največ ljudi po svetu ga je poznalo zaradi stigem. Častili so ga zaradi trpljenja, ki ga je skrival pod rokavicami in ga kazal na obrazu. Pozneje, ko so mu sneli rokavice, so odkrili, da Kristusovih ran čudežno ni bilo nikjer več. Polemik o stigmah, ki jih niso našli, ko so odprli njegov grob, še vedno niso sklenili, ne med laiki, ne med zdravniki in ne med katoliki.

Brada je nedotaknjena, roke brezhibne, kot da bi jih pravkar uredili pri manikerju, sledi stigem, ki so iz Francesca Forgioneja naredile svetega Pija iz Pietrelcine, pa ni več nikjer, čudežno so izginile po svetnikovi smrti. Tako so ugotovili člani komisije duhovnikov in zdravnikov, ki so odkopali posmrtne ostanke najbolj oboževanega italijanskega svetnika, da bi njegovo telo preselili v novo kripto.

Oče Pij je na lestvici najbolj čaščenih svetnikov, ki jo sestavljajo glede na število romarjev in z anketami, prehitel svetega Frančiška Asiškega in svetega Antona Padovanskega. Veliko novo cerkev je v kraju San Giovanni Rotondo, kjer je Pij umrl, zanj zgradil najslavnejši italijanski arhitekt Renzo Piano, z imenitnim mozaikom pa jo je okrasil slovenski slikar, jezuit Marko Rupnik s svojo ekipo iz rimskega Centra Aletti.

Časi čudnega nemira

Papež je ob svoji peti obletnici spregovoril ljudem v Pijevem rojstnem kraju Pietrelcini, na zahodni strani Apeninskega polotoka, šele potem je šel obiskat tudi San Giovanni Rotondo, kjer je svetnik iz Pietrelcine pokopan.

Papež je prekršil je vse protokole in napotke varnostnikov, peš je šel med ljudi. Ko jim je spregovoril o tem, da v kraju, v deželi, kjer se prepirajo, nikakor ne more biti napredka, pa so vsi razumeli, da ne govori samo o vasi, kjer se je rodil čudežni svetnik, ampak tudi o vsej italijanski državi.

Za Italijane namreč te dni v središču pozornosti ni ravno papež Frančišek, pa naj ga imajo pobožni katoliki še tako radi in naj gre mogočnim prelatom še tako na živce. Njihovo tuzemsko življenje vznemirjajo stvari, ki so jih vsaj delno tudi sami sprožili, ko so nedavno na parlamentarnih volitvah izbrali politike, ki ne sodijo k stari gardi preizkušenih sil, ampak so se odločili za nekakšne nove obraze, ki obljubljajo nove rešitve. Takih pa celo v vsemogočnem evropskem Bruslju ne marajo. Vladarjem v Berlinu in Parizu, kjer odločajo o Evropi, pa sploh ni po volji, da bi in morda tudi bodo v Rimu vladali ljudje, ki jim smrdi berlinsko-pariška mineštra v Bruslju in se nočejo prilagajati starim igram. Italija je od velike mize, kjer se dogovarjajo o prihodnosti, odrinjena že precej let, k temu je veliko prispeval tudi Silvio Berlusconi.

Nihče si na italijanskih volitvah ni pridobil večine, s katero bi suvereno vladal. Ena sama stranka izstopa, v imenu te, ki se ji reče Pet zvezd, pa se pogaja 31-letni mladenič Luigi Di Maio, ki nasprotuje vsem starim silam. Tudi tistim ki so se pojavile po propadu tako rekoč enopartijskega demokrščanskega sistema, kar se je zgodilo po padcu berlinskega zidu, ko Washingtonu ni bilo več do financiranja italijanskega družbenega miru in gospodarskega razcveta. Pet zvezd je gibanje, ki je z zamahom roke zavzelo ves jug, na katerega so po drugi vojni ves čas in zmeraj sproti pozabljali demokristjani, komunisti, socialisti, demokrati, berlusconijevci in vsi drugi.

Po drugi strani ima največ sedežev v novem parlamentu koalicija, s katero je nameraval še enkrat naskočiti prestol nekdanji Vitez Silvio Berlusconi, tisti, ki je zajahal val po razpadu prve republike. Tudi njega pa je - podobno kot krščansko demokracijo, ki jo je nasledil - potem odnesla korupcija. Pa so Berlusconija v lastni koaliciji preskočili še eni novinci na sceni, Liga, ki ni več Severna liga zaradi korupcije odstreljenega Umberta Bossija, ampak stranka, ki jo vodi drugi samozavestni mladec Matteo Salvini. Moder bo moral biti predsednik republike Sergio Mattarella, ko se bo odločal, komu zaupati sestavo vlade in iskanje zaupnice v parlamentu.

Kdo bo vladal, ta trenutek ne ve nihče, najbolj verjetno nihče, nov volilni zakon bo potreben in potem nove volitve. Pa so zadnji volilni zakon v prejšnjem parlamentu umetelno sestavili prav zato, da bi zmagovalec lahko vladal z močno večino, iz kombinacij pa naj bi odletelo gibanje Pet zvezd. Odleteli so samo avtorji zakona, dosedanji vladarji iz Demokratske stranke.

V Rimu kot v Vatikanu, čudna zmeda

V posvetnem Rimu se te dni nenehno sklepajo politični posli, hudič v sili tudi muhe žre, zlasti tedaj, ko išče pot do vladne palače. Vse je mogoče, tudi zveze med predvolilnimi nasprotniki, tudi take zveze, ki se jih celo v Evropski uniji skoraj bojijo, denimo med Ligo in Petimi zvezdami. Med Salvinijevimi skrajno desnimi populisti, ki jih primerjajo s stranko Marie Le Pen v Franciji, in neoprijemljivo pisanimi populisti Petih zvezd, ki nasprotujejo vsemu in vsakomur. Nekaterim v Evropi spomin še seže v čas, ko je tedanji italijanski skrajni populizem pred skoraj stoletjem pljusknil proti severu, okužil Nemčijo in zavzel Evropo.

Nekateri so vendarle optimisti, tudi izkušenemu predsedniku Mattarelli zaupajo in njegovi politični modrosti. Če ne bo našel prave rešitve, bo prispeval k novim volitvam. Kak pa, če bodo izidi še enkrat taki kot zdaj?

Negotovi so tudi občutki ob vprašanju, kdo v resnici vlada v Vatikanu. Za vernike je nesporni voditelj papež Frančišek. Kaj pripravljajo prelati za obzidjem, ki jim rečejo rimska kurija in jih nihče ne zmore reformirati, pa ni jasno. Morda samo čakajo, da bo Frančiškov čas minil ali pa, da bo Bergoglio nekega dne rekel, da je šla kaplja čez rob. Tako je storil že njegov predhodnik Benedikt XVI.

Ratzingerjev prvi pribočnik, takrat državni tajnik, šef cerkvene vlade, kardinal Bertone, ki so ga zaradi poneverb že malo stisnili ob zid, prej pa je veliko pripomogel k Ratzingerjevemu slovesu, se je kot velika zvezda spet pojavil v javnosti. Z velikim pompom je objavil knjigo Vsi moji papeži. O vseh pripoveduje, ki so vladali, odkar se je rodil. Ploskajo mu, nihče pa ne omeni čudnega dejstva, da so Bertoneja dobili z rokami v marmeladi, ko si je gradil rezidenco za obzidjem. Za denar, izmaknjen v ta namen v vatikanski otroški bolnišnici, sta plačala direktorja. Bertone je vendar kardinal. Zdaj v knjigi razlaga, kakšen je bil kateri izmed papežev, ki jim je služil.



Sveto in posvetno: Prepirljiva dežela ne more rasti, pravi Frančišek

Foto: AFP

Prijavi sovražni govor