Tiskane izdaje
Dolgo smo upali, da se bo smer razvoja civilizacije spremenila, zdaj, ko se je to morda začelo dogajati, pa smo precej zmedeni, če ne celo prestrašeni.
Če naj bo svet boljši, je treba stvari popraviti za nazaj, pravijo, in potem ko so popravljene, se bo vse zavrtelo s hitrostjo, ki bo prava za večino na planetu.
Morda smo zahodnjaki svet vedno preveč popravljali po svoji podobi za ta trenutek, in to tako dobro, da se zdaj preseljujejo celi narodi iz Afrike in Azije v Evropo − ne prvič, se je že kdaj zgodilo. Zagotovo so tudi takrat nepovabljeni prišleki razbili do tedaj obstoječ način življenja, ogrozili varnost in premoženje staroselcev ali tam dalj časa naseljenih in zamenjali regionalne bogove in vero. Krščanstvo, ki − pa naj nam bo to všeč ali ne − v marsičem določa življenje Evrope in zahodne civilizacije, je preraslo številna verovanja po vsem svetu.
Širjenje religij vedno za seboj potegne še kaj. Ekonomijo, ki ji lahko rečemo trgovina, lahko pa tudi izkoriščanje šibkejših. Evropejcem nam je to šlo nekaj stoletij dobro od rok − tiste, ki pravijo, da zdaj plačujmo to tako, da k nam prihajajo potomci izkoriščanih iz daljnih dežel, bi nekateri najraje kamenjali.
Svet se je tu zavrtel tako, kot nam ni všeč. Še manj nam je všeč, če nam kdo pove, da se je zavrtel tako, kot je prav.
Ne ograje in ne zakoni ne bodo zaustavili prihajajočih. Še kar nekaj časa bodo prihajali, vprašanje je samo, koliko jih bo. Samo neskončno naivni v svoji preprosti dobroti verjamejo, da prihajajoči, ki bežijo pred terorjem in revščino, prihajajo zgolj po svoji volji. Prihajajo tudi zato, ker si nekateri na tem planetu želijo, da bi se vrtel z njihovo hitrostjo. Njihova hitrost prodaja orožje, ki ubija, zdravila, ki zdravijo eno bolezen in hkrati povzročajo druge, novo hrano, ki ne nahrani, denar, ki ga nikoli ne moreš vrniti, in novice o dogodkih, ki se nikoli niso zgodili.
Njihova hitrost je temna stran človeške duše. Zelo realna je.
Spreminjanje sveta poraja zgodbe velikih zarot, ki zamegljujejo realnost. Islamizacija Nemčije in velikega dela Evrope za kazen, kar je bilo slabega storjenega v drugi svetovni vojni? Prevlada novega svetovnega reda skritih elit?
Morda je vse preprosteje. Krščanstvo ima super priročnik, s katerim imam sicer težave. V njem je deset božjih zapovedi. Svet je postal neenakomerno bogat predvsem zato, ker je prav tam zapisano že tisočletja kršeno.
Ime zadnje dobe, dobe, ki se končuje, je pohlep. Neskončen pohlep. Pohlep je huda bolezen. Več kot eno jajce naenkrat ne gre v usta, ni res? Gen pohlepa je v vsakem izmed nas. Pri nekaterih z leti ugaša, pri drugih vedno bolj žari. Nič ne boli bolj, kot če ti nekdo vzame tisto, kar misliš, da ti pripada. Tudi če tega sploh ne potrebuješ, ne ti in ne tvoji najbližji.
V Rimu je papež, ki ima v roki daljinec in upa, da bo z njim sposoben nastaviti pravo hitrost sveta. Papež Frančišek je za Cerkev tisto, kar sta bila Mozart in rokenrol v glasbi − po obojem je bilo vse drugače. Bo lahko svoje obljube izpolnjeval ali mu bo to kdo preprečil? Frančišek je všeč večini, vernim in ateistom, no, morda nas moti le to, da nas opozarja, da moramo sprejeti tiste, ki so pomoči potrebni. Begunce, migrante. Vsak ima kakšno napako, a ne ...
Še zlasti, če bi morali seme njegovih iskrenih želja negovati v drevo na našem vrtu.
Tisti, ki na Zahodu spreminjajo svet iz ugodja za redke v boljšega za mnoge, se poslavljajo mladi. JFK, Martin Luther King. In še stotine manj znanih. Naš zet Donald je hecen tič, verjetno nima namazane zgolj frizur'ce, ampak je namazan z vsemi žavbami povsod in še malo naokoli. Kakršen koli že je, začel je rušiti način življenja, ki nekaterim že stoletja pod zadnjico podlaga zlate kahle. Ne bi bil presenečen, če bomo poleg prve dame ZDA dobili − bog ne daj, da se to res zgodi − tudi menda že peto vdovo po predsedniku.
Svet se vrti in včasih se mi zazdi, da si bo morda kdaj tudi moja država zaslužila, da leži na ozemlju moje domovine. Majhni koraki so ... Morda se končno kaj zgane v sodstvu. Morda bo končno kakšnemu zdravniku počilo zaradi tega, ker sistem uničuje zaupanje med njim in pacientom, dopušča pa, da so na vime proračuna prisesani paraziti, ki jih z antibiotiki ne odpraviš, morda bi jih odlepil le z varilnim aparatom.
Morda se bo slovensko novinarstvo iz postfaktičnega obdobja vrnilo h koreninam: zgodbi, človeškemu obrazu, dejstvom in iskanju resničnih, ne pa eliti in botrom všečnih odgovorov.
Opazujem ta svet in sem optimist. Skozi svoje okno vidim minaret džamije in verjamem, kljub sprva nenavadnim občutkom, saj sem navajen na zvonike cerkva na holmih, da si moji sodržavljani, ki tu živijo desetletja, zaslužijo svoj prostor za molitev. In vem, da mislijo kot jaz − da če bo kdo takšno zbiranje poskušal zlorabiti, potem ni nobenega prepričevanja, da to ni lepo, pač pa so potrebna odločna dejanja. Ne zato, ker smo tu doma kristjani, pač pa zato, ker to uničuje odnose med ljudmi. Zaupanje.
Ko ni zaupanja, izgine vse. Zrušiš čez noč, zaupanje gradiš generacije dolgo. Še kar slovenska zgodba ...
Malo sem žalosten, ker na satelitskem programu vidim serijo, ki spremlja okupacijo Afganistana v živo. Smrt v živo, resničnostni šov. Do konca izprijeno. To nima nobene zveze z dokumentarci, pač pa zgolj z neskončno perverznostjo producentov. In tistih, ki so jim to naročili in plačali s svojim načrtom.
Si mislite, kako bi bilo, če bi se odkrilo, da so imeli med drugo vojno v taboriščih snemalne ekipe, ki so beležile holokavst, potem pa bi to predvajali po kinodvoranah takrat velikega rajha, za vse, od otrok pred domačo nalogo do starcev pred spanjem? Za zabavo, da bi jim ne bilo dolgčas?
Nekateri pač tako radi jemljejo življenja.
Morda bi morali o skrivnosti življenja vprašati tiste, ki se v teh dneh poslavljajo. Morda bi potem premislili, preden bi pritisnili na sprožilec, vodili dron, usmerjali raketo, odprli loputo z bombami.
Življenj nikoli ne moreš rešiti tako, da preventivno seješ smrt.
Papež Frančišek je to večkrat povedal na glas. Začelo se je prijemati ... Ne da upam, verjamem, da Bog pazi nanj. Pekel je dovolj blizu Vatikana.
Vsak dan znova se rojeva novo življenje. In upanje, da se svet zavrti s hitrostjo, ki bo dovolj prava za večino.
