Tiskane izdaje
Včasih čista dobronamernost organizacij, kot sta Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in Zveza slovenskih društev za boj proti raku, v javni prostor vnese prav vznemirljivo debato. Začelo se je z vprašanjem »Kdo je pravi moški?«, ki je prebivalstvo nagovarjalo z velikih plakatov vsepovsod. Že tako zastavljeno poizvedovanje je povzročilo kar nekaj muzanja in dvigovanja obrvi, saj se je verjetno marsikomu zdelo, da smo to vprašanje uspešno odpravili že s tistim slavnim sloganom: »Vsi drugačni, vsi enakopravni.«
Konec koncev iskanje pravega moškega kaže na resno konceptualno zmedo. Zbegani smo glede tega, kaj tvori moškega, kdaj moški postane upravičen, da nosi titulo moškosti, in naposled v zvezi s tem, kaj moškost sploh je. Je to neka neznana magična snov, ki iz še tako mlahavega Rožleta napravi Supermana? In kjer je govor o pravem moškem, ženska ne more biti zelo daleč.
Debata o pravem moškem se po navadi pojavi ravno kot reakcija na nekatere pridobitve ženske emancipacije in feminističnega gibanja. Ko ženska zasede vodilni položaj v podjetju ali politiki, je ponavadi to znak propada prave moškosti. To, da so moški zasedali vse vodilne položaje v vseh prejšnjih dobah, je seveda naravno stanje in norma, vse drugo − šolanje žensk in njihova enakopravnost − pa nevaren družbeni eksperiment. Še same ženske rade privolijo v diskurz, ko, site odločanja in vodenja, hrepenijo po odločni moški roki, da jih malo prizemlji. Zaznamo lahko celo nostalgijo po dobrih starih časih, ko je pravi moški svojo histerično žensko še znal našeškati in ji tako odmeriti njeno pravo mesto. Le kje so danes divjaki, ki bi znali krotiti svojo žensko kroto? Jasno, implicitna predpostavka govora o pravem moškem je, da prava ženska ne obstaja oziroma da je potreben pravi moški, ki iz svoje priležnice lahko napravi žensko, kot se šika, to pa je seveda žena in mati.
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da gre v tem hrepenenju po pravem moškem za neko fantazmo, ki kaže na inherentni problem razmerja med spoloma. Vpisanost subjekta v en ali drug (ali, kot bi vztrajala kakšna Judith Butler, morda tretji) spol je namreč proces, v katerem ni nič naravnega ali biološkega in ki se nikoli ne izide v skladu s fantazmami o spolih. Zgodovino človeštva bi prav lahko motrili s stališča te temeljne zagate razmerja med spoloma ali spoli. Spolna razlika je bila vselej vir osnovnih religijskih, filozofskih, političnih in celo znanstvenih preokupacij.
Vsega je nemara kriv Adam, ker mu je bilo dolgčas v paradižu. Namesto da bi se veselil svojega kraljestva, je težil Bogu, češ da mu manjka družba. Toliko časa je sitnaril, dokler mu ni Bog napravil družice Eve. Nadaljevanje je znano − po zaslugi te babure je Adam jedel edini sadež, ki mu ga je Bog prepovedal, in potem je moral skupaj s svojo malopridnico zapustiti raj. Kaj drugega bi od bitja, ki je nastal iz rebra, tudi težko pričakovali.
Kakorkoli, religija ni edino področje, ki poskuša voditi pametno politiko spolov. Pri Aristotelu je, denimo, spolna razlika tako rekoč epistemološka kategorija, matrica ustroja sveta, utemeljenega na nasprotjih (aktivno-pasivno, forma-materija), ki se dopolnjujejo. Jasno, po tej logiki se pasivna ženska prilega aktivnemu moškemu kot ključ v ključavnico.
Politična zgodovina ponovno kaže, da je s spoli križ, še posebno s tistim ženskim. Hitri pogled na družbeno ureditev zadnjih tisoč let pokaže, da se je tako rekoč ves svet nonstop ukvarjal s tem, kako krotiti žensko. Večtisočletna podrejenost enega spola odraža nelagodje z dozdevno ekscesivnostjo ženske in njenega dozdevno neujemljivega užitka.
Šele z moderno znanostjo − kamor sodi tudi psihoanaliza − spolna razlika postane predvsem dokaz iztirjenosti človeškega, znak neke temeljne zagate, ki se ne da zajeti v binarne opozicije. Moderna znanost torej poskuša artikulirati predvsem to, da so spoli problem, in ne rešitev.
A Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in Zveza slovenskih društev za boj proti raku sta se pogumno potrudila za odgovor:
»Pravi moški. Skrbi zase.« In še pripis: »izogniseraku.si«
S tem so seveda povedali več, kot so najbrž nameravali. Nismo sicer izvedeli, kdo je pravi moški, izvedeli pa smo, kaj je njegova ključna karakteristika. Kampanja, ki je imela skromen motiv senzibilizirati del populacije za lastno zdravstveno stanje, je naivnemu opazovalcu, ki ni posvečen v celotno zgodbo kampanje, ampak gleda le plakat, nehote odprla vrata v komedijo spolnih zmešnjav. Končno smo izvedeli, da je pravi moški kreten, ki skrbi samo zase. Je idiot v etimološkem pomenu besede. Od tod do odgovora na to, kaj je prava ženska, spet ni daleč: prava ženska je tista, ki lahko zdaj dokončno odslovi tega egocentričnega bedaka.
