Tiskane izdaje
Tisti, ki ste ta blog spremljali že prejšnjih par epizod, veste, da sem v njih poročal iz Barcelone, kjer sem že pred časom živel eno leto, kot tudi da sem zdaj pa bržčas že nazaj v očetnjavi. Res je, toda ne bomo kar takoj preskočili na domače teme. Vse mora skozi fazo žalovanja, preden se lahko pomakneš naprej.
Ko sem punci, ki je bolj avstro-ogrski tip človeka in ji mediteranske radosti sicer lepšajo dopust, ne potrebuje pa jih kot svoj osnovni ekosistem, razlagal, zakaj tako rad bežim v Barco, sem najprej ugotovil, da sem v Ljubljani precej manj sproščen. Saj je tu vse čisto luštno, veliko se družim, debatiram in žuram ter nasploh preživljam čas v krogu ljudi, s katerimi se imamo radi, ampak ves čas imam celo ob nekaterih bližnjih frendih občutek, da moram biti nekoliko na preži in nared udariti nazaj ob morebitnem napadu. Kot bi tu ljudje ne razumeli povsem, da je mogoče biti prijazen, ne da bi bil obenem mevža, ki jo je mogoče izrabiti v svojo korist, in mora biti ena roka ves čas dvignjena v pest, če bi kdo tvojo vljudnost slučajno narobe razumel.
Čisto mogoče je seveda, da gre tu za učinek tujega okolja, kjer te ljudje kot priseljenca vendarle jemljejo z nekaj rezerve in te niti ne popadejo niti ne prižamejo k prsim v prvem mesecu, toda iz izkušenj znancev, ki v Barceloni živijo že blizu desetletja, bi vendarle sklepal, da tamkajšnja populacija medsebojne vljudnosti ne jemlje toliko kot znak šibkosti, ampak prej kulturne moči. In da gre pri prvem kljub vsemu za precej specifično kranjsko naravnanost, razvito v odnosu med revnimi, a kvazi pristnimi podaniki in bogatim, a zafnanim dvorom: trop, ki je jasno viden, denimo, v pristopu, ki ga Martin Krpan v znani štoriji ubira do bojda preveč pomehkuženega Dunaja.
Avtor te in preostalih ilustracij je seveda Izar.
Barcelonci znajo kulturo in toplino kombinirati precej bolj elegantno kot v tej bipolarni shemi in zdi se, da je slednje tudi nam šlo bolje od rok, dokler smo tistega pol stoletja hočeš-nočeš morali igrati vlogo relativnega Dunaja napram balkanskim Krpanom.
Druga reč, ki me je zbodla v oči, je, da so moji barcelonski znanci izjemno prožni pri izbiri poklica glede na svojo izobrazbo: v krizi si je vsakdo našel neki posel, tudi če zanj ni bil specifično šolan, in nič hudega ni, če diplomirani računalničar en čas pač dela v trgovini z oblekami ali anglistka na stojnici s suvenirji, če v njunem fohu zanju trenutno ni posla. Važno je le, da je s svojo odločitvijo zadovoljen in da se ima z denarjem, ki ga zasluži, po končanem delovniku fino.
Pri nas bi bila po drugi strani taka odločitev povezana s precejšnjo sramoto: še sam sem deležen občasnih pomilovalnih pogledov osuplih znancev, ki me zalotijo, kako enkrat na teden stojim za pultom naše striparne, pa čeprav v tem primeru sploh ne gre za ekonomsko odločitev, ampak čisto samaritanstvo.
Mogoče gre tudi tu delno za učinek tujega okolja (pritisk pričakovanj znancev in družine je res krepko omiljen, če ne živijo v istem mestu) in vsekakor važno vlogo pri vsem skupaj igra tudi kozmopolitski značaj Barcelone (v njej si pomembno lastno duhovno klimo ustvarjajo priseljenci, ki so tja prišli prav zato, da bi lahko zaživeli zunaj pričakovanj svojih domačij okolij), vendar sumim, da je izhodiščna specifika Barcelone, ki jo je za tako imigrantstvo sploh izhodiščno naredila privlačno, tudi razlika med protestantskim okoljem, ki človeka povsem identificira z njegovim poklicem, in manevrskemu prostoru nasploh precej bolj naklonjenimi katoličani, ki se po obveznem služenju denarja ali spovedi grehov radi predvsem čim obilneje zabavajo. Vreme pri tej verski delitvi ni brez pomena in nič čudnega ni, da na hiperavtentično in asketsko reformacijo prisegajo bolj severnjaki, medtem ko so južnjaki raje ostali pri čim bolj osnovnem modelu razpuščeno kičastega krščanstva.
Tesno povezana s tem je tudi strašno nekonkurenčna kvaliteta večine kulturne produkcije v Barceloni v primerjavi s kakšnimi Parizi, Londoni, New Yorki in celo Ljubljano, ki pa nikogar ne moti, saj se imajo ljudje ob njenem uživanju kljub temu maksimalno luštno. En dan mojega izvirnega bivanja tam smo se tako, denimo, podali v bar, kjer sta dva didžeja pripravljala tapase za kombinacijo s svojimi glasbenimi miksi: tako eno kot drugo je bilo daleč od vrhunskosti, a vsi udeleženi smo se krasno zabavali; spet drug dan sva s kolegico zatavala v klet barcelonskega muzeja moderne umetnosti, kjer nam je neki tip bral ganljivo otroško zgodbico in obenem na steno za seboj projiciral posnetke naključnih mimoidočih, ki jih je bil pred tem izpostavil istemu jokavemu narativu − patetičen projekt, ki bi pogorel v vsakem od zgoraj omenjenih mest, a ki smo ga tam preprosto veselo sprejeli.
Take in podobne izkušnje so mi dale misliti, da v Ljubljani svojo produkcijo precej preveč merimo po njeni potencialni sprejetosti v svetovnih prestolnicah umetnosti in kulture; po tem, koliko na čistem robu najbolj aktualnega v tem svetovnozgodovinskem trenutku ji uspe srfati, medtem ko spregledamo, da se da imeti precej bolje tudi ob produkciji in konzumaciji veliko manj ambicioznih reči. »Live in southern California for a while, but leave before it makes you soft,« ameriškim maturantom svetuje pevec v znanem komadu, ampak jaz mislim, da ni nič hudega tudi, če drugi del povedi povsem zanemarimo.
Toda to je razlika med jugom in severom. Težava pri Sloveniji je, da niti sever ni zares. Svoje prebivalce po eni strani s protestantsko strastjo spodbuja v nenehen trud za dosežke, obenem pa jih obmetava z jajci, če komu izmed njih uspe zapoved tudi uspešno izpolniti.
Slaba kombinacija. Mazzini je nekoč ugotavljal, da ne bi bilo tako slabo, če bi se že enkrat nehali pretvarjati, da smo Švicarji, in se sprijaznili, da smo v resnici južnjaki, ki radi posedajo po barčkih in hodijo na piknike: to bi nas sprostilo pri delu, obenem pa mogoče ne bi več tako zelo zamerili vsakomur, ki se mu uspe dvigniti nad povprečje. »Live in Slovenia for a while, but leave before it makes you into a souffle: hard on the outside but suicidally runny on the inside.«
Še ena razlika, da ne zanemarim dimenzije v prejšnjih zapisih tako prisotnega dojenca, velja odnosu do naraščaja: južnjaki so precej bolj sproščeni pri vzgoji dece in pripadnosti potomcev vsemu svetu. Če simpatičnega debilčka v vozičku v Barci na vsakem koraku prijazno nadlegujejo prodajalci, sokofetarji in naključni mimoidoči, si v Ljubljani deležen predvsem vtikanja v dozdevno premalo obsesivno skrb zanj.
In čisto za konec tega miselnega toka: ne morem mimo dotikanja − Barcelonci se objemajo in poljubljajo ob vsakem pozdravu in slovesu. Ko živiš v Ljubljani, kjer to prakticiramo malo manj, sploh ne veš, da ti kaj manjka, le nekako prazen in žalosten si na trenutke. In ko se vrneš iz Španije, ob umanjkanju telesnega stika pri srečanju ugotoviš, da ti za občutek povezanosti s soljudmi dejansko manjka le majhna, a bistvena doza stalnega stiskanja. Evo, to je pa ena reč, ki jo res flegma uvedemo sem, dosti bolje se bomo počutili.
Eno noč sem preživel v Mariboru, kamor so me v zameno za potne stroške, prenočišče in menzasto večerjo v grozljivo bolnišnično prenovljenem hostlu Pekarna povabili predavat študentom na Erasmus izmenjavi. Super je bilo: deca je bila prijazna, komunikativna in strašno spodbudna, pa še plačevali so mi za pit in me peljali poslušat še neki džez v Vetrinjski dvor, ki je malo poživil noč v zadnja leta vse bolj zamorjeni štajerski prestolnici. Škoda, da Mb ne more migati bolj: Ljubljana bi prav rabila en močan industrijsko-periferni protipol, kakršen je bil ta včasih.
En dan sem tudi v ljubljanski mestni galeriji študentom slavistike predaval o filozofiji smeha, kar mi je ob trenutni teoretski sestradanosti mojega možgana prav dobro delo, čeprav mi je bilo malo žal, da na lektiro ni prišlo več zunanjih obiskovalcev. Ampak menda jih večina sploh ni vedela, da bo: marketing res ni močna plat javnih zavodov.
Razstavo o smehu v umetnosti, v okviru katere je reč potekala, si lahko v zgornjih dveh štukih Mestnega trga 5 pogledate še kakih deset dni (ena soba je polna mojega stripovja plus kipec vrtnega palčka s tičem, ki sem ga zmodeliral še na akademiji).
Intervju z MMC, ki je nastal po nastopu, pa si je moč prebrati tule. Ker tema glede na odziv očitno ni povsem popularno nezanimiva, lahko morda prihodnjič pričakujete en kratek, dvodelen kurz iz filozofije smeha, da na tem hecnem blogu poleg reklam, dnevnika in potopisov preizkusimo še ta žanr.
Poleg vsega tega smo neki torek v Kinu Šiška na Stripolisu gostili tudi francoskega risatelja Bastiena Vivesa, katerega sem se kljub predlogom sošefa zavoda Jankota otepal že dve leti, češ da čisto pregrdo riše. Potem pa mi je prijatelj, čigar mnenje v artu najbolj cenim, Roberta Ilovarja, prebral Polino in ugotovil, da že vse življenje stripe presojam preveč ilustratorsko.
Vives je mogoče najbolj čist umetnik stripa, kar sem jih kdaj videl: vsaka posamezna sličica je grda za znoret, ko pa jih bereš v zaporedju, se ti v glavi odvrti noro lep film z vsemi detajli, ki na risbah na videz manjkajo. Genialno je edina prava beseda. V striparni imamo še en komad njegovega Okusa po kloru, ki je po mojem še boljši od Poline in z nakupom tega res ne morete udariti mimo.
Fini dogodki se mi obetajo tudi v bodoče: naslednji torek, 2. junija, ob osmih zvečer v Pritličju odpiramo pregledno razstavo originalnih tabel enega naših največjih klasikov, Zorana Smiljaniča meksikajnarske in hardfakerske slave,
že to soboto, 30., pa z Jankotom v kulturnem centru Riiba v Izoli gostujeva s predavanjem o obči zgodovini stripa. Če ste kaj obalni, pridite mimo!
Kljub vsemu temu prijetnemu poklicnemu udejstvovanju mi je največjo uteho ob prisilni relokaciji iz Sredozemlja verjetno vendarle nudil minuli vikend v Toskani, kamor sem se s familijico odpravil na svatbo enega mojih najljubših sorojakov, ki ga ne bom omenjal po imenu, a bom povedal, da je odpuljen, veseljaški in neskončno ljubezniv psihiater, ki se je sit Slovenije odpravil specializirat v Švico ter se tam sčasoma spečal s strašno simpatično mladenko laškega rodu.
Sam sem jo spoznal že lani, ko sem ju šel obiskat v francosko govoreči Friebourg in tam ugotovil, da tudi Švica ni vsa taka, kot si jo Slovenci predstavljamo: pol mesta si je skupaj z nami ob reki peklo mesovje na instant žarih in vsa dvorišča so prav nemarno razmetano kazala svojo šaro v svet.
Pa še striparno so premogli, v kateri mi je omenjeni prijatelj takrat za poslovilno darilo kupil Winshlussovega Pinnocchia, enega najboljših albumov, kar sem jih kdaj prebral, ki prek klasične zgodbe o leseni lutki meša žanre in slikarske tehnike v dosledno humorno kritiko vsega, od kapitalizma prek fašizma pa do fanatičnih religij, in ki jih zdaj za v striparno naročam in jih iz nje prodajam kot po tekočem traku.
Mladoporočenca sta svoj spoj slavila v odmaknjeni baročni vili, ki je bila v zlati dobi italijanske kinematografije v lasti temnolase igralske seksbombe Claudie Cardinale in v kateri so prirejali žure za vse velike režiserje tistega časa, zbrani cinematiki pa so si v kleti depandanse omislili celo mini kino, da orjaškega bazena nekoliko po hribu navzdol od posestva niti ne omenjam.
Ko sem drugi dan žura, po ceremoniji in pred poročnim žurom po kamnitih stopnicah počasi stopal navzdol proti piscini, je bil pogled že skoraj kičast v svoji kinokvaliteti: večerno sonce je odsevalo na gladini bazena in z zlato avro obžarjalo svate in mladoporočenca: nevesto z rožami v laseh, nosečo zleknjeno na plastičnem ležalniku, zaraščenega ženina, stoječega s kozarcem vina v roki in razpeto srajco, njegovo rdečelaso mamo sedečo poleg, frende v različnih fazah zmačkanega razpada, s čiki, kozarci in brez, raztrosene sorodnike, starejše s trebuhi in mlajše drug z drugim ter tu pa tam kakim dojencem v rokah, vse napol pražnje in napol že razpuščene, kot bi vstopil v mešanico botrovske poroke in malo načetega andersonovskega tabloja.
Krasna uvertura v krasen žur, ki se je sklenil šele ob sončnem vzhodu na istem travniku ob bazenu, točeč zadnje kaplje piva s fantovščine naravnost s soda v suha grla, s prekrokanim pogledom preživelih na valeče se toskanske griče globoko pod nami. Hej, tako slabo pa le ni biti doma. Sploh če čez vikend kam zbegneš.
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
