To je Izarjev blog

Živijo, ljudstvo interneta. Ime mi je Izar in to je moj blog.

Objavljeno
14. april 2015 10.06
Izar Lunaček
Izar Lunaček

Za tiste, ki me ne poznate, naj za začetek povem nekaj o tem, kar počnem in o čemer bi utegnil v tem spletnem dnevniku v bodoče pisati. Po izobrazbi sem slikar in doktor filozofije, po poklicu pa pravzaprav ilustrator in risar stripov. Pred desetimi leti sem na filozofski fakulteti delal kot mladi raziskovalec in asistent. V tem času sem, kot je od mene zahteval opis delovnih nalog, spisal doktorat, ki je pozneje izšel tudi v obliki knjige pri mariborski založbi Aristej. Knjiga je videti takole:

Lepa, kajne? To, da je lepa, ni moja zasluga, ampak gre zahvala prijatelju iz oblikovalskega studia Ilovarstritar. Z Robertom Ilovarjem sva v srednji šoli skupaj risala stripe, zdaj pa je on strašno dober oblikovalec celostnih grafičnih podob in vsakih nekaj let, ko izdam kakšno knjigo, ji on priskrbi privlačno podobo, kar je bolj pomembno, kot bi si človek mislil.

Knjiga govori o povezavah med vero in smešnim. V osnovi trdi, da je bilo v starih verskih sistemih več prostora za smeh kot v sodobnejših monoteizmih in to podpira s primeri iz različnih politeističnih mitov, kjer so smešni bogovi skoraj enakovredni šefom vseh drugih božanstev. Sveto in smešno, pravi ta knjiga, sta si precej bližje, kot si to predstavljamo danes, ko ju dojemamo kot diametralno nasprotna pojma in kjer naj bi smešno vladalo domeni, kjer ni nič svetega, sveto pa področju, kjer se smejati res ni primerno.

Ker se je omenjena knjiga za nekatere nefilozofe izkazala malo pregosta za plovbo (kot vse strokovne razprave bije konceptualne bitke tam, kjer laik ne ve, čemu so potrebne, nekatere reči, ki se slednjemu zdijo nejasne, pa pusti nerazložene, saj strokovnjaki menda že vemo, o čem gre beseda), trenutno zelo počasi delam na poljudnejši verziji v angleščini z namenom najti založnika v tujini. Med pisanjem bom bržčas kak koncept poskusno razložil tudi v tem blogu, da vidim, če se bodo tudi vam zdeli tako špasni kot meni.

Novih filozofskih konceptov zadnje čase ne razvijam prav intenzivno, ker je fino za to imeti kak plačan projekt, ti pa so v kriznih časih vse redkejši. Zato si denarce služim predvsem z ilustracijo. Redno, recimo, rišem za Pravno prakso, cehovsko revijo, uganili ste, pravnikov, ki pa do ljudi iz drugih poslov ne pride prav pogosto, zato bom tule kdaj podelil kako risbo z njenih strani in jo pokomentiral. Na primer takole:

Slika prikazuje mednarodni kapital, kako obsipa z denarjem vse trge, razen slovenskega, saj je drugje menda krize že konec. V to sicer nisem čisto prepričan, a vsekakor mu zanemarjanja podalpskih zakotij ne gre zameriti, pri tem pa se poraja tudi vprašanje, ali bi nam ta bogec res del tako brezpogojno blagodejno, kot bi si želeli.

Tako gre to.

Še raje od ilustracij rišem stripe, ki pa jih je zaradi kombinacije gospodarske in papirnatomedijske krize v slovenskem časopisju vse težje objavljati. Še pred desetimi leti sem lahko živel od objav prigod malih črnih živalic, želv in polžev v Slovenskih novicah in Delu, zdaj žal nič več. Zato nekatere reči objavljam na spletu in iščem založnike v tujini. Med novejšimi izdelki je tu, recimo, tale strip:

To je prva stran, čez čas dobite še kakšno. Gre za detektivko, ki se dogaja v afriški savani, vlogo zasebnega detektiva pa v njej igra žirafa. Kdo pa drug. Žirafa ni bila vedno zasebni detektiv, včasih je živela v Pegavem visu, bogataški soseski, vzvišeni nad bojem na življenje in smrt, ki vlada v svetu plenilcev in plena. Potem pa se je kot mladoletnik zapletla z levinjo, županovo ženo, in življenje se ji je za vekomaj obrnilo na glavo. Več izveste v prihodnjih nadaljevanjih.

Zadnja leta se skupaj z ekipo trudimo stripovsko umetnost na Kranjskem narediti bolj priljubljeno prek mesečnih večerov v Kinu Šiška, imenovanih Stripolis, kjer v živo predstavljamo domače avtorje in kramljamo s tujimi po skypu. Nazadnje smo tako debatirali s Friderikom Peetersom, avtorjem svetovne uspešnice Modre tabletke, o svojem odnosu s HIV-pozitivno punco, in bilo je čudovito. Preden se bomo zbrali naslednjič, vas obvestim.

Z omenjeno ekipo smo konec novembra v baru Pritličje, ki stoji tik poleg ljubljanske mestne hiše, odprli tudi majhno prodajalno s stripi. Trgovinica je videti takole:

Striparno smo odprli, ker se nam zdi pomembno, da so vsi svetovni vrhunci stripa zbrani na enem mestu v centru Ljubljane, kjer si jih lahko vsak prebivalec prestolnice vsak hip ogleda in se prepriča, kako čudovita umetnostna zvrst je to. Radi bi, da bi Slovenci po stripu posegli vsaj enako pogosto kot po knjigi, filmu ali gledališki predstavi. Že to ni veliko, a bi bil ogromen napredek.

Ker nimamo denarja za zaposlovanje, vsak član ekipe brezplačno sedi v striparni po en dan na teden in mimoidočim svetuje, kakšen strip bi bil zanje najbolj primeren. Jaz sedim tam običajno ob sredah. Če mi uspe, med dežurstvom preberem par stripov in semle bom občasno napisal kritiko kakšnega. Nazadnje sem, na primer, prebral tega:

Strip je narisala punca po imenu Eleanor Davis. Sestavljen je iz kratkih zgodb, vsaka od njih pa govori o tem, kako sodobni zahodnjaki obupano iščejo srečo v new ageu in vrnitvi k naravi, a se pri tem vedno zapletejo v potrošniške vzorce. »Včasih sem bila tako nesrečna, a potem sem nehala jesti gluten in zdaj sem super. Izkazalo se je, da je bila moja depresija pravzaprav le vrsta alergije na hrano.« In tako naprej in tako dalje. Zelo toplo priporočam. Pa krasno, krasno je narisano.

Ko in če boste to brali prihodnjič, bom verjetno že začasno preseljen v Barcelono. V Barceloni sem živel pred tremi leti, ko sem tam dobil enoletno službo na faksu. Mesto mi je strašno všeč, ker je ravno prav veliko in ravno prav majhno, sproščeno, poceni, ob morju in z dobro hrano. Odkar sem se vrnil v Ljubljano, hodim vsakih par mesecev nazaj organizirat kakšno konferenco z mojimi bivšimi delodajalci ali pa promovirat kako kniigo, zdaj, ko imam dojenčka, pa že eno leto nisem bil tam. Zato bom vzel dojenčka, punco na porodniški in sebe in nas za tri tedne naselil v Barceloni. Povem, kako se izteče.

P. S.: Aja, dojenček je videti takole:



Fascinantno bizarna, ta predčloveškost.

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.