Posredovanja: To ni nekrolog
Wed, 27.01.2016, 12:00
Posredovanja: To ni nekrolog
Čas vzame cigareto in ti jo položi v usta.

To ni nekrolog. To je premislek, ki se je rodil ob dejstvu, da se neka generacija očitno poslavlja. Generacija glasbenikov, ki so nekako preživeli tisti kritični sedemindvajseti rojstni dan, se pri odmerjanju doze vedno pravočasno ustavili, promiskuiteti navkljub ušli spolno prenosljivim smrtonosnostim, si vmes morda kdaj zamenjali kri in se po nekem čudežu postarali. Pa ne samo to: postarali so se dostojanstveno, ustvarjalno, v stilu. In zdi se, da na tak način tudi odhajajo; pomirjeno in v pravem času. Sicer noben trenutek ni pravi, ampak enkrat je pač treba oditi.

To ni nekrolog. To je zapis o glasbenikih, katerih ustvarjalsko življenje se bere kot celovita zgodba; ki so se pojavili kot eksces, skozi izčrpavanje iskali svoje lastne meje in tudi v trenutkih največje norosti dajali vtis, da sami določajo parametre svoje poti. In ki jih je ta pot pripeljala do kreativne zrelosti ter do točke, na kateri so se izvili diktatu hiperprodukcije ter spregovorili samo še takrat, ko je bilo to potrebno in primerno. In nemalokrat prav v teh redkih trenutkih presegli svojo lastno preteklost.

To ni nekrolog. To je razmišljanje o razliki med tekom na dolge proge in kratkometražnostjo instant slave. Ker tudi če so se kariere glasbenikov, ki počasi odhajajo, začele iz žeje po slavi, jih je njihova vztrajnost iz zvezd, ki v nekem trenutku zasijejo in se hip zatem utrnejo, spremenila v galaktično dejstvo. Ker so imeli možnost, da trajajo.

To ni nekrolog. To je premislek pogojev, ki so jih glasbeniki generacije, ki se za vedno poslavlja, še imeli. Ker so se vzpostavili sami, zrasli v garažah ter se prek odrskih desk zakajenih klubov prebili na vrh. V obdobju, ko je bil odgovor na vprašanje, kdo je vitez in kdo oproda v odnosu med ustvarjalci in glasbeno industrijo, vendarle jasen, ko so o glasbi na radijskih postajah odločali uredniki in ko sta pogum in iskanje novega vsaj občasno preglasila varno ponavljanje že preverjenih in prežvečenih vzorcev.

To ni nekrolog, niti nostalgičen zapis o genijih, ki se ne rojevajo več. Ker geniji se rojevajo, a so v mnogokrat sprevrženem razmerju do glasbene industrije, ki vse bolj pogosto stavi na zmagovalce talent šovov in prekaljene producente ter vsevedne avtorje iz ozadja, prevečkrat obsojeni na življenje na robu. Ker vztrajnost in kreativni razvoj, ki pripeljeta do presežkov, zahtevata čas. Čas pa praviloma ni profitabilen.

To ni nekrolog. To je besedilo, ki govori o svobodi. O svobodi, ki jo je tako pogrešal tisti mladenič iz Seattla; bolje se je znašel v zakajenih garažah svojega rojstnega mesta kot v primežu kolesja industrije slave. Zato je nekega dne v aprilu pred dvaindvajsetimi leti prislonil puško k svoji glavi in sprožil. Nikoli ni postal mož, ki je prodal svet; svet je prej prodal njega.

To ni nekrolog; to je odmev nekega vzdiha, lekcija pokvarjenega srca z albuma tam zunaj; albuma, ki me je pred enaindvajsetimi leti naučil, kaj sta glasbena inteligenca in umetniška celovitost ter kako zveni glasba človeka, ki je elegantno prehodil pot od ekscesa do gospoda.

To ni nekrolog. To je zgolj tekst, ki se je nekega januarskega dne zapisal v nekem zagrebškem lokalu. Ko sem pil kapučino in zrl v ekran, je mimo prišel čas in mi prižgal cigareto. In malo mi je šlo na jok.

***

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.



Posredovanja: To ni nekrolog

Foto: caughtinthecarousel.com

Prijavi sovražni govor