Tiskane izdaje
Na Zahodu nič novega, torej. Ali pač?
Praksa opletanja s polresnicami, neresnicami in resnicami vzetimi iz konteksta ni na družbeno-političnem prizorišču nič novega. Že pred letom 2016 so politiki in drugi oblikovalci javnega mnenja, da bi osvojili ljudska srca, kreativno kombinirali dokumente, se načrtno postavljali v vloge žrtev, manipulirali s podatki o pribežnikih ...
Tudi digitalne medije in družabna omrežja smo poznali preden je post-fact postala beseda leta in naivno bi bilo trditi, da so se ravno v zadnjem letu tako bistveno spremenili, da bi lahko bili edini krivci za razcvet post-faktičnega stanja. Res je, da je digitalno okolje polno različnih po meri oblikovanih algoritmov, ki nam, v želji, da bi nas pritegnili in zadovoljili, servirajo predvsem novice in objave, s katerimi smo se v preteklosti strinjali. Res je, da človek po naravi stremi k mnenjem, ki potrjujejo njemu lastno predhodno prepričanje.
Res pa je tudi, da so bile v letu 2016 v ZDA volitve, na katerih je zmagal Donald Trump. Tisti slovenski zet, ki nevede uteleša razlog, da je post-fact upravičeno postala beseda leta. Pa ne (samo) zato, ker je v bitki za Belo hišo prek medijev in družabnih omrežij natrosil toliko netočnih podatkov, čistih neumnosti, provokacij in žalitev. Niti ne zato, ker je vse to v duhu resničnostno-političnega šova počel pred celotno svetovno javnostjo.
V Trumpovi post-faktičnosti se skriva temeljni obrat, ki ne zadeva zgolj resničnosti in preverljivosti dejstev, pač pa nakazuje na njegov odnos do dejstev, faktov. Ali širše, do celotnega diskurza znanosti, kjer veljajo načela preverljivosti, domneve zmote, ponovljivosti in ostala.
Walkerjeva čreva proti Donaldovim čivkom
Za ponazoritev omenjenega Trumpovega obrata v post-faktičnost ni boljšega primera od njegovega republikanskega predsedniškega predhodnika Georgea W. Busha, ki se sam označil za človeka, ki se najraje ravna po »občutku iz črevesja« (ang. gut feeling) in je v zgodovini ignorance postavil temelje za izraz bušizem - izjava, ki vsebuje faktografske napake in druge z neznanjem povezane nerodnosti.
A med W. Bushem in Trumpom obstajajo razlike onkraj neprijetnega dejstva, da slednji svoje črevesne občutke javno izloča v obliki diareje polresnic, neresnic in žaljivih opazk. Če je mlajši Bush izgovore za svoje napačne izjave in posledična dejanja še iskal v neki višji sili, tretji instanci, torej lastnem črevesju, tega njegov strankarski naslednik ne počne več.
Ko Trump na primer zanika podnebne spremembe in globalno segrevanje, tega ne počne z nikakršnimi dokazi, ampak zgolj z močjo svoje pozicije in ponavljajočim se čivkanjem svojega mnenja.
Ali drugače, George W. je dejstva, ki niso ustrezala njegovi realnosti razlagal z neko racionalno nerazložljivo instanco, Trump pa je za neracionalna napravil kar dejstva sama.
To je posebej dobro vidno v situacijah, ko je Trump soočen z neprijetnim vprašanjem in se namesto za direktno žalitev slučajno raje odloči za šaljiv odgovor.
Vprašanje je torej, ali gre trumpizme preprosto enačiti s postfaktičnim. Trump je samo utelešenje tako ali tako že nekaj časa prisotne tendence, da namreč štejejo vsa mnenja, da je resnica relativna. Kjer je resnica relativna, odvisna od mnenja vsakega posameznika posebej, je pot fabriciranim novicam in lažem že tako ali tako odprta.
P. S.
Kdor je pogrešal Grimsa, naj si ga nariše.
