Tiskane izdaje
Ne frustrira me prazen list papirja. Ne poznam treme pred na novo odprtim dokumentom, blokade, o kateri govorijo mnogi pisci. Ne, imam drug problem. Najbrž je profesionalna deformacija, a kjerkoli sem, karkoli počnem, povsod vidim zgodbe, male, vsakodnevne, nepomembne zgodbe, s taksisti, z brezdomci, s prodajalko v trafiki, z uličnimi umetniki ... In ne le to, večkrat se zalotim, kako jih že vmes, ko se dogajajo, hkrati zapisujem v svoji glavi; karkoli se zgodi, moja glava neodvisno že uvršča, razvršča, analizira, išče prave metafore, stavčne zveze, kako bi to lahko izpisala, da bi napisano vsaj približno odsevalo realni dogodek ... na koncu doma odprem pet različnih dokumentov in pišem in pišem, nato pa vsega skupaj ne znam dokončati ali pa se mi vse skupaj zdi popolnoma brez smisla, nerelevantno, nepomembno, sploh v primerjavi s članki, eseji, teksti drugih novinarskih kolegov. Zato v mojem računalniku že dolgo počivajo tri začete zgodbe, ki so nekoč hotele postati roman, zato je nešteto odprtih dokumentov z nedokončanimi teksti, kolumnami, reportažami ... Sploh zdaj, ko svet pada s tečajev, ko je treba opozarjati na krivice, na kršenje človekovih pravic, ko na oskarjih zahvalni govori postajajo politične izjave, ko teater ni več teater, če ni politično angažiran. Zdaj, ko se zdi, da je treba na glas opozarjati, svariti, pozivati, se zdi, da takšne drobne zgodbe »politično nepomembnih« posameznikov ali »razvajenih« umetnikov, kulturnikov niso več nekaj, kar ima težo.
Ja, začela sem se spraševati, kdo sem jaz, da pišem o tem, kako vidim ta svet, če moje oči niti približno niso videle toliko, kot so videle oči mojih novinarskih kolegov. Sploh ko berem reportaže Boštjana Videmška s kriznih žarišč, ko berem intervjuje z velikani književnosti, filozofi, nobelovci, humanisti, ki jih poišče Branko Soban, ko berem reportaže Ervina Hladnika Milharčiča, Zorane Baković ...
Za nameček mi je urednica One in One + Sabina Obolnar zadnjič naročila kolumno, ki bi govorila o tem, kaj posamezniki lahko naredimo za svet, in ali smo izgubili upanje, da sploh lahko kaj naredimo. Znašla sem se na točki, ko nisem vedela, kaj naj napišem. Vsi stavki, ki so se začeli, so zveneli papirnato, neresnično in končali s tipko delete. Ker je to nekaj, o čemer nenehno razmišljam, se mi zdi, da sama za to, da bi bil svet boljši, v resnici ne naredim nič. Najbrž tudi zato, ker sem si postavila previsoke ideale. Okrog sebe občudujoče gledam posameznike, ki so žrtvovali vse, da opozarjajo na humanitarne katastrofe, na nečloveško ravnanje, na odnos Evrope do beguncev, na nerazumljive krivice, kratenje človekovih pravic – in jaz te zgodbe prebiram, jih delim na družabnih omrežjih, kjer jim odprem možnost za všečke, digitalne solze, kot spletnemu sočutju ironično pravi Videmšek, in vsaj malo zadostim svojemu občutku, da prispevam nekaj za skupnost. A občutek krivde ne izgine. Novinarji, ki poročajo s kriznih žarišč, nimajo časa, da bi se ukvarjali z lastno krivdo, da morda ne naredijo dovolj, ne ukvarjajo se s tem, koliko bo zgodba odmevna, koliko bo pomagala spremeniti svet. Ukvarjajo se predvsem s tem, kako jo bodo čim bolj neposredno, najbolj odgovorno – in najverjetneje čim hitreje predstavili ljudem in vmes uporabili določene stilistične prijeme, ki izjemne novinarje razlikujejo zgolj od poročevalcev. Da bodo v bralcu vzbudili čustvo, občutek, da lahko nekaj stori tudi sam.
In potem pomislim na Sonjo Merljak, ki je vedno poudarjala, da novinarstvo najhitreje doseže svoj namen, če se bralca dotakne z zgodbo, ki vzbudi močna čustva. Zgodbe so pripovedovali, odkar obstaja človek, prenašale so se iz roda v rod, kot najučinkovitejše orodje učenja, empatije.
Potem se spomnim na filozofa Alaina de Bottona, ki je rekel, da verjame, da je novinarstvo umetnost, umetnost zgodbe, s katero v bralcu, sočloveku zbudiš čustva, ki se bodo morda spremenila v dejanja.
Spomnim se na izjemen članek kolegice Irene Štaudohar o nevrologu Oliverju Sacksu, ki je rad rekel, da gledamo z očmi, ampak v resnici gledamo tudi z možgani. »Gledanje z možgani imenujemo domišljija.«
Življenje je zgodba, je učil tudi Sacks. »Če želimo biti mi, moramo jazu dati neko obliko, moramo se naučiti posedovati svojo življenjsko zgodbo, jo zbrati v celoto, si priklicati notranje drame in jih z narativnostjo prilepiti na realnost. V resnici si zgodbo o nas sestavimo sami. Vsak človek potrebuje takšno pripoved – le tako lahko ohranimo svojo identiteto, sebe. Zanimivo je, da že majhni otroci tako radi poslušajo zgodbe in jih tudi razumejo, čeprav so včasih zapletene in čeprav še zelo malo vedo o svetu, njegovih resnicah in konceptih. Programirani smo za narativne pripovedi.«
In to me je nekako potolažilo. Ja, programirani smo za pripovedi, ki se nas dotaknejo.
Nekateri imamo priložnost, da te pripovedi pišemo tudi za druge, o drugih. Ali skozi pogovore intervjuje posredujemo misli, ideje velikih, tudi umetnikov, ki na platnu, na filmu, v romanih, s svojo poezijo ustvarjajo brezmejne svetove, ki jih »gledamo z možgani, s svojo domišljijo«.
Tudi te zgodbe nas spreminjajo, te zgodbe vstopajo v nas, in močne podobe, ki smo jih videli v temi kinodvorane, ali v gledališču ali na razstavi fotografij, nosimo s sabo. Morda bomo jutri zaradi teh podob in zgodb ravnali drugače. Morda se bomo jutri prav zaradi tiste predstave, zaradi tiste zgodbe, ustavili in se zares zazrli sočloveku v oči.
Preprosto moram verjeti, da vse, kar ustvarjaš, slikaš, pišeš, oblikuješ ... iskreno, s prepričanostjo, da je to najbolj zares, kar zmoreš, nosi v sebi potencial, da nekaj spremeni. Ne v družbi, to bi res zvenelo pretenciozno. V človeku. V posameznem bralcu. Poslušalcu. Opazovalcu. V drugem človeku.
Kot je rekel tudi Branko Soban ob izidu svojih dveh novinarskih knjig Zločin brez kazni in Kazen brez zločina: »Življenje nenehno ponuja zgodbe. Novinarstvo je eno samo iskanje zgodb, izkušenj in izjemnih sogovornikov. Do njih ne pridete, če niste na terenu. Zgodbe so med ljudmi.«
Zadnjič sem na Čopovi, bilo je ledeno mrzlo popoldne, srečala sodelavca, vedno se mi je zdel eleganten, zapreden v svoj svet, sploh pa, ob njem nikoli ne bi pomislila na altruizem. V rokah je nosil dve kavi v plastičnih lončkih in se spuščal po Čopovi proti Prešernu. O, sem rekla, je to zame, kar tako, da sem pač nekaj rekla. Ne, ne, nesem jih tistemu tam, je raztreseno zamomljal, kot bi mu bilo nerodno, da mora razlagati svoje dejanje. »Tisti tam« je bil mladi ulični glasbenik, najverjetneje tujec, premrlih rok, ki je ravno odložil kitaro. Ko sem se ozrla nazaj, je mladenič s hvaležnostjo sprejel lonček s kavo od tujca, nekaj neobičajnega se je zasvetilo v njegovih očeh, pomenilo je veliko več kot nekaj evrov, ki sem mu jih pred tem sama spustila v klobuk, ne da bi sploh poslušala njegovo pesem. Bilo je drobno dejanje. Človek si je v vsem tem hitenju vzel čas, da je šel po vroči kavi in ju nesel premraženemu glasbeniku. Kavo bo spil skupaj z njim. Človek si je vzel čas za sočloveka. V meni je sprožil zgodbo.
In zato, še enkrat, morda nismo vsi poklicani, da delamo velike stvari, morda nimamo te sile, te energije, te karizme kot Tomo Križnar, Pedro Opeka, Jure Poglajen, Anita Ogulin, zadnja osebnost leta Milan Jakopovič, vsa ugledna novinarska imena, vojni reporterji in številne osebnosti, ki opozarjajo in pomagajo premikati stvari. A morda lahko v tistem, kar počnemo s strastjo, z odgovornostjo, najdemo način, da v drugem sprožimo drobno iskro. Nekaj lepega. Včasih samo tako, da se ustavimo in prisluhnemo.
