Upor ni človek?

Sedim v dvorani novomeškega gledališča Anton Podbevšek in gledam predstavo Beton Ltd. Upor ni človek, po idejni zasnovi treh avtorjev, igralcev Katarine Stegnar, Primoža Bezjaka in Branka Jordana, ki so se navdihnili pri Albertu Camusu in njegovem eseju Uporni človek (in istomenske knjige iz leta 1951).

Uporni človek je Camusova nadgradnja Sizifovega mita z osnovno idejo, da je človekova notranja meja meja upora. Meja upora je torej trenutek, ko se človekova notranjost upre, kadar ne zmore več, ko odločno reče: ne. Camus je vedel, da je rojstvo te knjige najtežje doslej, vedel je, da je »otrok grd«, kot je rekel, ni pa mogel vedeti, da bo zaradi te knjige izgubil vse somišljenike in večino prijateljev, tudi Sartra.

»Preden človek postane inventar (in se do njega začnejo obnašati kot do rabljenega kosa pohištva), bi moral nekaj narediti. Zase. Za prihodnje rodove. Za planet. Človeštvo. Človek bi se moral upreti,« pravi Branko Jordan, kot uporni človek v plenicah iz doma za ostarele. Ki je zamudil svoj upor.

Kaj je uporni človek?

Uporni človek je človek, ki pravi ne.

Kaj pomeni ta ne?

Pomeni, da je vse to trajalo predolgo, do tod potrpim, več ne, šli ste predaleč, tu je rob, čez katerega ne smete. Skratka ta 'ne' pomeni mejo,« ponovi Jordan prosto po Camusu.

Kdaj sem nazadnje rekla ne, se vprašam. Si sploh upam? Kam je šel revolucionarni naboj decembra 2012? Izmučeni smo, revolucionarji.

Upiraš se lahko, ko imaš dovolj energije. Če čakaš predolgo, nisi sposoben oditi niti na sprehod. Človek, ki je v depresiji, se ne upira. Človek, ki je predolgo lačen, nima več moči.

V tej predstavi so se združili trije novomeški režiserji Rok Biček, Klemen Dvornik in Žiga Virc, ki jih je Štefančič Jr. imenoval novomeška pomlad (manjkal je Nejc Gazvoda); vsak s svojo filmsko poetiko so podali en pogled na vrsto možnega upora. Na eno možnost absurdne smrti. Smrt kot ena izmed možnosti upora. Norost kot druga možnost. Norost, kot ženska v predstavi in Bičkovem filmu, ki si predolgo zatiska oči pred tem, kaj se dogaja z njeno deklico za zaprtimi vrati. Njena norost je posledica neupiranja. Norost je posledica predolgega čakanja na − ne.

Stroj pa melje, počasi, z vsakim dnem nas je manj, z vsakim dnem privolimo v manj. Človek je prilagodljiv kot podgana. Ne živimo kot psi, kot pravi predstava, podgane smo, ki se počasi lahko prilagodijo na najbolj nemogoče razmere. Meja notranjega upora se vse bolj odmika.

Vsi trije režiserji so s kratkimi filmi, vpetimi v predstavo, dokazali ne le svoj režijski potencial in talent, ampak angažiranost. To ni ne prva ne zadnja predstava v teh časih, ki ponotranja Hesselov moto Dvignite se! »Živet pritisnjen ob zid je živet kot pes. No, in ljudje moje generacije in generacije, ki danes vstopa na fakultete, vedno bolj živijo kot psi,« pravi Primož Bezjak v predstavi.

Saj ne vem. Novinarji pišemo in kričimo Dvignite se! in se sami ne dvignemo. Ne vemo niti, komu pišemo in kdo nas bere. Predstave, ki kričijo o relevantnih stvareh, kričijo to že prepričanim. Ki ne vedo, kaj bi drugega storili s tem, razen da se strinjajo z idejo. Razmišljamo, še malo razmišljamo in gremo spat.

V enem od treh kratkih filmov v Upor ni človek, ta je poldokumentarni Žige Virca z absurdnim naslovom Optimisti, slišim besede, ki se mi zdijo znane. Branko Jordan na zborovanju na pokopališču, odet v dolg plašč, kot intelektualec mlade generacije, ki mu ni vseeno, bere manifest generacije:

»Želim živeti v državi, ki bo stremela k prihodnosti in se ne utapljala v preteklosti, a hkrati skrbela za ohranjanje zgodovinskega spomina. Želim živeti v državi, ki bo socialna in hkrati gospodarsko stimulativna. Želim živeti v pravni in pravični državi.« Prepoznam tekst mojega novinarskega kolega Boštjana Videmška, ki me je pretresel že prvič, ko sem ga prebrala na straneh Dela. Zdaj ga slišim drugič, v gledališko-filmskem kontekstu.

»Želim živeti v ekološko, prehransko in prostorsko ozaveščeni državi (in družbi). Želim živeti v državi, kjer bo vladala diktatura pozitivne selekcije. /.../ Želim živeti v državi priložnosti in čim bolj enakih možnosti: a nikakor v ideološkem smislu,« nadaljuje Jordan. Medtem ko bere Videmškov tekst, se ljudje na posnetku nezainteresirano umikajo, drug za drugim odhajajo s pokopališča (?), on pa še kar bere − tekst, ki ga prepoznam, tekst, ki bi ga napisala sama, če bi znala, ki bi ga najbrž napisal vsak od nas. Dokler ne ostane en sam poslušalec, svetlolasi deček, ki edini sliši zadnje stavke:

»... Želim živeti v državi, kjer ni strahu in tesnobe. Želim živeti v državi z minimalno birokracijo. Želim živeti v veseli in strastni, privlačni državi. Živeti želim v popolnoma drugačni državi.«

Jaz tudi. Nihče več ne posluša. Nihče več ne verjame, da besede lahko spremenijo stanje stvari. Zadihani smo, upehani, kot da nam je zmanjkalo moči. Kam se je premaknila, zamaknila meja notranjega upora? Radi rečemo, da poslanstvo umetnosti ni v tem, da daje odgovore, ampak da postavlja prava vprašanja. Tako radi to rečemo, da mi je ta stavčna zveza postala že sumljiva. Toliko vprašanj. Preveč vprašanj visi v zraku, ne vem, katero naj vzamem z obešalnika, preveč besed je, ki so izgubile težo (in jaz k temu še prispevam). Hočem reči, da smo postali preveč apatični, celo preveč prestrašeni, da bi pri sebi poskušali poiskati odgovore. Da nam je ob vseh vprašanjih in vprašajih zmankalo moči za klicaje! za odgovore, za dejanja. In nikogar ni, ki nam bi rekel − katera dejanja, pravzaprav? To bi bilo lažje, mar ne?

Predstava, ki sem jo videla, morda ni popolnoma konsistentna, morda je razdrobljena, kaotična kot svet, v katerem smo, ampak ji je treba priznati: Ne postavlja samo vprašanj. Ni je sram, da poda tudi odgovore. Eden od možnih odgovorov je torej − ne. Morda je eden od odgovorov ta, da so se v tej predstavi povezali gledališčniki in filmarji generacije, skupaj poiskali tekst novinarja te iste generacije in ga uporabili v umetniškem delu. Kako se že temu reče − in zakaj me je strah te besede? Solidarnost. Sodelovanje. Povezovanje. Ustvarjanje. Rada bi živela v državi, v kateri me ne bi bilo sram izgovarjati teh besed na glas.

Kot na koncu predstave pravi pes pripovedovalec oziroma psica Laika: »Zdaj lahko sklenem. Če je človek, ki upa v človeško usodo, res norec, pa je tisti, ki zaradi dogodkov opusti upanje, slabič. K tej izrecni ugotovitvi me navajajo nekatere osebne izkušnje. Aja ... pa lahko noč.«