Tiskane izdaje
Pravijo, da je Zemlja okrogla, kar pomeni, da ni več konca sveta - vselej greš teoretično lahko naprej, ne da bi padel z nje. A kdor se kdaj po sili razmer sprehodi mimo glavne železniške in avtobusne postaje Ljubljana, bo v to znanstveno resnico primoran podvomiti.
Celotno območje postajališča, ki se po pričevanju naših še živečih prednikov ni kaj bistveno spremenilo vsaj zadnjih sedemdeset let, je eno najbolj devastiranih področij Ljubljane. Historična zgradba železniškega postajališča sama po sebi niti ne bi bila problem (čeprav bi bila potrebna ponovne obnove), če ne bi bila vpeta v celotno postajališko območje skupaj z raznimi gostinskimi lokali, ki so se v vsej svoji neprivlačni nonšalanci razpasli ob historičnem objektu postajališča in na nasprotni strani Masarykove ceste, kjer obenem skrbijo za to, da bi pročelja zelo solidnih zgradb izgledajo kot ruševine begunskih taborišč na Lezbosu.
Tu je seveda še slavno parkirišče, ki kraljuje ob železniški postaji in ki je pred nekaj leti pokopalo upe, da bo Ljubljana s pomočjo madžarskega soinvestitorja v železniško postajo vendarle vstopila vsaj v 20. stoletje.
Nasploh se zdi, da avtomobili na svetu obstajajo zato, da bi prikrili vse tiste škrbine v glavnem mestu Slovenije, kjer se stvari pač ne morejo nikoli zgraditi, pa naj gre za parkirišče na mestu nikoli izgrajenega Nuk II, na mestu neizgrajenega kino kompleksa nekdanjega Šumija ali pa na področju nesrečne železniške postaje.
A razlog za urbano depresijo je vsaj še en. K žalostnemu kompleksu enega glavnih vstopov v mesto sodi tudi avtobusna postaja, ki lahko popotnika resno zmede glede tega, ali se nahaja v neki evropski prestolnici ali pa je zašel v zelo provincialno vas v deželi, kjer še vedno divja vojna.
Nič na njej ni atraktivnega, nič prijaznega, nič v njej ne vzklika dobrodošlice. Nasprotno: zdi se, da centralna avtobusna postaja potujočemu subjektu še kar neposredno sporoča, naj čim prej zapusti to območje in najde kakšen lepši kraj na Zemlji, kar ni zelo težko - resnici na ljubo pravo nasprotje postajališke bede obstaja že v sami Ljubljani, če se seveda sprehodimo do njenega ožjega in zgledno urejenega središča.
Kakorkoli že, za takšne fenomene, ki se jih ne dotakne čas, ki so odporni na modernizacijo ali kakršnekoli posodobitve, ki ostajajo nespremenjeni neglede na menjavanje letnih časov, držav, družbenih sistemov, političnih strank na oblasti, vlad in očitno tudi županj in županov - v lacanovski teoriji obstaja lep pojem: realno. Gre ravno za tisti kos realnosti, ki je vpisan vanjo, a tako, da spodkopava red smisla ali pomena. Je tisto, kar ne moremo razumeti in kar obenem ostaja konstanten vir eksistencialne tesnobe vseh domačinov in tujcev.
Analiza velike ljubljanske sramote pa prinaša tudi čisto enostavno poanto - to, po kakšnem prostoru se gibljemo, vpliva na ljudi in na družbo kot celoto. Pravzaprav to enostavno načelo pojasnjuje, zakaj v človeških civilizacijah obstaja nekaj takšnega kot arhitektura, pa tudi to, zakaj obstaja delitev na dobro in slabo arhitekturo ter na uspešen ali neuspešen urbanizem.
Verjetno se ne gre čuditi, da dokaj površinski oris širšega ljubljanskega železniškega kompleksa kaže tudi na čisto infrastrukturni simptom slovenske države - namreč na njeno predpotopno železnico. Slovenci, ki so živeli še pod Avstroogrsko monarhijo, se morajo čuditi, kako so pred sto leti hitreje pripotovali od Dunaja do Trsta kot danes. James Joyce je po Sloveniji potoval hitreje kot se po njej vsi skupaj, vključno z današnjimi Irci, premikamo danes!
Včasih osnovni fizikalni zakoni pač odpovejo. Kompleks ljubljanske železniške postaje je vsekakor tak fenomen, ki bi verjetno glede na svojo trdoživo kljubovanje času zintrigiral tudi samega Einsteina. Kdo ve - morda se je relativnostna teorija porodila prav ob soočenju s paradoksom ljubljanske železniške postaje, za katero si lahko brez težav predstavljamo, da je bila za svojim časom, še preden je sploh nastala.
