»Usranè«

Izrael je dolga leta pri več sto glasovanjih zvesto podpiral ZDA, te pa so podpirale Izrael. In zdaj so si našega hrabrega premiera drznili označiti za usraneta?

Objavljeno
03. november 2014 19.28
ISRAEL-US-PALESTINIAN-CONFLICT-SETTLEMENTS-NETANYAHU
Uri Avneri
Uri Avneri

Kadar pomemben uradni predstavnik neke države izjavi, da je voditelj druge države »usranè«, lahko upravičeno domnevamo, da odnosi med državama niso najboljši. Pravzaprav bi jih zelo težko označili za spodbudne.

Prejšnji teden se je zgodilo natanko to. Neimenovani zelo visoki uradni predstavnik ZDA je to izjavil v pogovoru z uglednim ameriškim novinarjem z zelo judovskim imenom Jeffrey Goldberg. Noben visoki uradni predstavnik ne bi uporabil tega izraza v pogovoru z mediji brez izrecnega dovoljenja predsednika Združenih držav Amerike. Zdaj ga je očitno dobil.

V zgodovini je bilo veliko zelo nenavadnih odnosov med državami. Toda mislim, da noben odnos ni bil bolj nenavaden od sedanjega odnosa med Izraelom in ZDA.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da bi težko našli dve državi, ki tesneje sodelujeta med seboj. Samo za primer: ko se je odmevna pripomba o usranetu pojavila v časopisnih naslovih, je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo, v kateri je pozvala ZDA, naj prekliče svoj petdesetletni embargo za Kubo. Kar 188 držav, med drugim vse članice Evropske unije in Nata, so podprle resolucijo. Proti njej sta glasovali samo dve državi: ZDA in Izrael.
Dve državi proti vsemu svetu? No, ni bilo čisto tako. Mikronezija, Palau in Marshallovo otočje so se vzdržale. (Te tri mogočne otoške države na splošno podpirajo Izrael, čeprav jih znajo le redki Izraelci poiskati na zemljevidu.)
Izrael je dolga leta pri več sto glasovanjih zvesto podpiral ZDA, te pa so podpirale Izrael. Zdelo se je, da je njuno zavezništvo nezlomljivo. In zdaj so si našega hrabrega premiera drznili označiti za usraneta?

Visoki uradni predstavnik je uporabil to žaljivo besedo zato, ker Benjamin Netanjahu kljub večkratnim grožnjam ni bil pripravljen podpreti bombardiranja Irana, pa tudi zato, ker Netanjahu ni bil pripravljen skleniti miru s Palestinci. Prva obtožba ni upravičena, saj Netanjahu nikoli ni resno razmišljal o napadu na Iran. Nekateri moji bralci se bodo morda spomnili, ko sem jim zagotavljal, da takšen napad ni mogoč. O tem sem bil celo tako zelo prepričan, da nisem  predvidel nikakršnih izgovorov, če bi se izkazalo, da sem se morda motil. Vedel sem, da takšnega napada ne bi bilo mogoče izvesti. In to ne samo zato, ker mu je nasprotovalo celotno vodstvo izraelske obrambe.

Druga obtožba je še manj upravičena. Netanjahu se ni prestrašil, ko bi bilo treba skleniti mir. To bi lahko trdili, če bi predpostavljali, da ga je bil sploh kdaj pripravljen skleniti. Če Američani res verjamejo, da je bilo tako, bi morali prebrati nekaj dobrih člankov (zlasti mojih). Netanjahu ni nikoli niti za trenutek pomislil na to, da bi sklenil mir. Že zaradi njegove vzgoje je nemogoče pomisliti na kaj takega. Njegov pokojni oče Benzion je bil tako skrajen in neomajen nacionalist, da je bil Vladimir Jabotinsky, sionistični desničarski vodja, ob njem videti kakor levičarski pacifist. Vse izjave, v katerih je Benjamin Netanjahu namigoval, da je naklonjen sklenitvi miru in rešitvi z obstojem dveh držav, so bile očitna laž. Njegova podpora palestinski državi je tako verjetna kakor izjave vrhovnega rabina, ki zagovarja uživanje svinine na najsvetejši judovski praznik. Vse ameriške diplomate, ki se tega ne zavedajo, bi morali takoj premestiti v Mikronezijo (ali Palau).

V zadnjem času se zdi, da si Netanjahu na vse kriplje prizadeva spodbuditi spor z ameriško vlado. Na prvi pogled se takšno početje zdi tako noro in nevarno, da bi ga vsak primerno usposobljen psihiater takoj poslal v zaprti oddelek norišnice. Izrael je popolnoma odvisen od ZDA − ne samo 99-odstotno, ampak 100-odstotno. Ravno takrat, ko so mediji objavili izjavo o usranetu, so ZDA potrdile, da bodo Izraelu prodale drugo eskadriljo vojaških letal F-35, potem ko so se že dogovorile o prodaji prvih 19 letal (ta so stala 2,35 milijarde dolarjev). Denar bo izplačan iz sredstev, ki jih ZDA vsako leto namenjajo Izraelu.

Če ZDA ne bi samodejno uveljavljale pravice do veta pri vseh resolucijah varnostnega sveta OZN, ki jih izraelska vlada ne podpira, bi že zdavnaj obstajala država Palestina kot polnopravna članica OZN. Naša zunanja politika je učinkovita predvsem zato, ker so številne države prepričane, da morajo najprej podkupiti ključnega posrednika − Izrael, če bi rade pridobile naklonjenost ameriškega kongresa. Skoraj vsi Izraelci so prepričani, da njihova država obstaja predvsem zaradi posebnega odnosa z ZDA. O tem se soglasno strinjajo Izraelci vseh starosti, posebnih skupin, prepričanj in političnih usmeritev.

Zakaj si torej naš premier prizadeva uničiti odnose med obema vladama? Ko je obrambni minister Moše Jaalon prejšnji teden obiskal Washington, so ga Američani odločno zavrnili, potem ko je zaprosil za srečanje z ameriškimi ministri in drugimi visokimi uradnimi predstavniki. Srečal se je samo s svojim kolegom Chuckom Hagelom, ki temu srečanju ni mogel nasprotovati. To je bila nezaslišana, odkrita žalitev.

Jaalon, nekdanji načelnik generalštaba vojske, ne velja ravno za genialnega človeka. Nekateri menijo, da bi bilo bolje, če bi se še naprej ukvarjal s svojim nekdanjim poklicem − molzenjem krav v kibucu. Ko je izjavil, da John Kerry boleha za »obsesivnim mesijanstvom«, ker si prizadeva skleniti mir med Izraelom in Palestino, sta bila tako Kerry kakor predsednik Barack Obama globoko užaljena. Toda takšne izjave izraelskih ministrov so čedalje pogostejše. Zato so čedalje pogostejši tudi ostri odzivi ameriških uradnih tiskovnih predstavnikov. Izraelska javnost se kljub temu ne zmeni zanje.

Benjamin Netanjahu ni neumen. Ne glede na to, ali je usrane ali ne, v nasprotju z Jaalonom velja za pametnega in inteligentnega človeka. Kaj torej poskuša doseči?

Za njegovo norostjo se skriva poseben razlog. Netanjahu je odrasel v Združenih državah. Ko so izraelski akademiki bojkotirali njegovega očeta in ga niso hoteli sprejeti kot resnega zgodovinarja, se je družina preselila v predmestje Philadelphie. Benjamin se rad pohvali, da zelo dobro pozna ZDA. O čem torej razmišlja?

Dobro se zaveda, da Izrael nadzira ameriški kongres. Noben ameriški politik ne bi mogel biti ponovno izvoljen, če bi vsaj nekoliko kritiziral »judovsko državo«. AIPAC, najvplivnejši lobi v Washingtonu (poleg Ameriške orožarske zveze), lahko poskrbi za to. To zagotavlja tudi močan vpliv judovskega lobija na medije. Netanjahu je prepričan, da bi v kakršnem koli sporu med kongresom in Belo hišo glede Izraela predsednik gotovo izgubil. Zato se mu ni treba nič bati. Netanjahu pravzaprav igra ruleto z vsem kapitalom Izraela v velikanski igralnici, ki se imenuje ZDA. Morda je takšen pristop prevzel od svojega mentorja in zaščitnika, igralniškega kralja Sheldona Adelsona, ki vpliva na izraelsko politiko v ZDA. (Prav Adelson je imenoval izraelskega veleposlanika v Washingtonu Rona Dremerja, uglednega republikanskega aktivista, ki ga prezirajo v Beli hiši.)

Če bi radi razumeli, s kako pomembnimi stvarmi se igra Netanjahu v igri, v kateri smo mi žetoni, moramo dobro poznati trenutne razmere v ZDA. Te so se znašle v disfunkcijski demokraciji.

V normalni demokraciji − denimo v Veliki Britaniji ali Nemčiji − delujeta dve osrednji stranki ali strankarski koaliciji, ki nasprotujeta druga drugi. Obe sta »sredinski« in razlike med njima so zelo majhne. Občasno se zamenjata na oblasti brez večjih pretresov in državljani komajda opazijo spremembo. V Združenih državah že nekaj časa ni več tako.

Ameriška javnost je zdaj globoko razdeljena na dva tabora, ki sovražita drug drugega iz dna srca (če ga sploh imata). Njihovo sovraštvo je brezmejno. Na eni strani so ultrabogati, ki branijo svoje privilegije, na drugi so zmerno premožni in tudi ti zagovarjajo svoje interese. Ideologiji obeh taborov sta diametralno nasprotni, zato se ne morejo strinjati skoraj o ničemer. Vse, kar storijo demokrati, velja skoraj za izdajo med republikanci; vse, kar zagovarjajo republikanci, velja med demokrati za neumno ali noro stališče. Republikanci, ki nadzirajo kongres (njihov vpliv bo kmalu morda še večji), poskušajo ovirati delovanje vlade. Nekoč so celo zaustavili zvezna plačila, zato je bilo upravljanje države onemogočeno. Dosledna skupna zunanja politika ni mogoča. Nisem čisto prepričan, da so bile razmere tik pred začetkom državljanske vojne bistveno slabše.

Netanjahu se je pojavil sredi takšnih norih razmer. Vse svoje žetone (vse nas) je stavil na republikance. Med zadnjimi predsedniškimi volitvami je skoraj odkrito podpiral Mitta Romneyja, Obamovega nasprotnika, in tako skoraj napovedal vojno sedanji vladi. Sedanje radikalne protiobamovske izjave izraelskih voditeljev uporabljajo − in načrtujejo − republikanski kandidati, ko nastopajo proti svojim demokratskim nasprotnikom.

Demokrati si na vse kriplje prizadevajo privabiti judovske volivce in donatorje tako, da se močno pretirano prilizujejo Izraelu in obljubljajo, da bodo zdaj in za vedno podpirali čisto vse odločitve izraelske vlade. Pri tem nehote zabadajo nož v hrbet izraelskim mirovnim silam in še bolj otežujejo prizadevanja za mir.

Toda tudi če bosta zaradi vmesnih volitev Bela hiša in senat še bolj uslužna do izraelske desnice, bo Obama na oblasti še dve leti. Zdaj se mu ni treba bati novih volitev, zato bo pravzaprav še lažje oviral Netanjahujeva prizadevanja.
Upam, da jih bo, vendar nisem preveč optimističen. Sicer res ne more biti več izvoljen, vendar bo moral kljub temu misliti na interese naslednjega demokratskega kandidata za Belo hišo.

Obama bi lahko veliko naredil za sklenitev miru med Izraelom in Palestino − miru, ki ga podpira ves proameriški arabski blok in je tako v ameriškem kakor v našem nacionalnem interesu. Za to bi potreboval pogum. In res je − tudi nekoliko več obsesivnega mesijanstva.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.