Tiskane izdaje
»Lahko me ustrelite!«
Najprej sem mislila, da gre za skrito kamero; a tokrat ni bila. Zgornji navedek iz ust zaposlene na ARSO, je njena replika na vprašanje osebe iz civilne iniciative, zakaj umikajo članke o geoinženirigu z uradne spletne strani in jih nato vračajo in, predvsem, zakaj smešijo ljudi, ki so zaskrbljeni zaradi poseganja v ozračje.
Živimo v času hudih klimatskih sprememb, če je kdo slučajno pozabil. Ko tako ugledni osebi, kakršni sta dr. Lučka Kajfež Bogataj in Naomi Klein, omenita geoinženirig, verjetno tega ne storita zato, ker jima je neko sredo popoldan strašno dolgčas.
Nedoslednost s članki ni najhujša težava ARSO. Bo javnost sploh izvedela, če bo kdo posegal v ozračje iz ne vemo kakšnih nagibov? Kot piše Guardian, si danes vsak bogataš lahko privošči geoinženiring, kot bi tlesknil s prsti butlerju za sendvič in šampanjec. Kar tako lahko naroči spremembo vremena, za poroko ali nemara za partijo golfa.
»Za zjokat,« ugotavlja Uroš Macerl iz Eko kroga, ki se je lahko prepričal, kako ARSO in tisti z doktorati mirne duše pustijo ljudi na cedilu. Lafarge pa je kuril naprej. Doživel je, kako je to, ko znanost ne dela za ljudi, ampak kapital. Pravzaprav laže ljudem in javnosti. Oh, ko bi šlo le za denar. Ne. Zaradi tega hudo zbolijo otroci, odrasli, živali in naravi se povzroča nepopisna škoda. To se je dogajalo in se še dogaja.
Morda vas takšen strokovnjak lepo pozdravi na poti k maši ali pa gre na dopust, ravno pred tem pa je podpisal list papirja, ki trdi, da je z zemljo in zrakom ali hrano vse v najlepšem redu. Trikrat se pokriža ali pa da za rundo, pa bo? Ali kako je s tem?
Nekje je potrebno potegniti črto. Intelektualno dno je tam, kjer se znanstveni principi uporabljajo tako, da zavajajo javnost in koristijo le peščici. Tam, kjer se za službico prodaja zdravje nedolžnih.
Danes se intelektualci ponašajo s tem, da podpirajo tisto, kar že tako ali tako blagoslovijo in podprejo mednarodne finance. Prav ste prebrali. Kjer ni denarja, ni raziskav in ni objav. V angleščini se razume, vse ostalo je označeno kot drugorazredna intelektualna mlakuža s premalo uglednimi točkami. Kdo je naredil lestvico najbolj ugledih znanstvenih revij in kaj jim omogoča ta status? Veliko denarja. Se intelekt da kupiti? Seveda, vprašanje pa je, kakšen.
Čas je, da se spregovori o tem, kako je potrebno svoja znanstvena vprašanja prilagoditi na razpise velikih in mogočnih. Naslove politično korektno zaviti v vato in čim manj razumljivo strokovno terminologijo. Pa bodo cekini. Raja naj pa crkne? Daleč od oči javnost in eminentnih študij.
Je intelektualni pogum z zanosom prikimavati in se podpisovati pod tiste zadeve, ki prinašajo denar, ogromno denarja? Ali je nemara intelektualna veličina stopiti na stran tistih, ki jim velike korporacije uničujejo življenje? Ne zanalašč, kot stranski učinek.
Večina je že potegnila črtno in stopila na intelektualno dno podloženo z zelenimi bankovci. Vedno pa se lahko posameznik odrine. Gor k ljudem in naravi.
Ampak zato je potreben pogum. Veliko poguma, ki pomeni, da zastaviš sebe za dobrobit drugih. Zares. Večina pa raje tvita in modruje, pljuva in se posmehuje. Intelektualno znanje se da kupiti in podkupiti. Srca nikoli. Vendar tisti, ki živijo mimo njega, tega sploh ne vedo.
Teorij zarote ni, so le podkupljeni ali prestrašeni posamezniki. Za večino javnosti je to preveč boleče, da bi bilo res.
Uroš Macerl in Eko krog, ki so dokazali, da so jih uradne inštitucije grobo zavajale in so kljub temu dosegli zaprtje škodljive sežigalnice, si zaslužijo navišje državno priznanje in nagrado. Ali pa nas je zapustila še zadnja trohica človeške vesti?
