Tiskane izdaje
Ampak to vodi le v nadaljnje javnofinančne težave in tudi sedanja napoved o podaljšanju starostnega praga do 67 let ter kmalu zatem tudi obvezne delovne dobe morda celo na 45 let ne bosta rešila ničesar. Menda, pišejo tisti, ki imajo več časa kot mi, gospodinjski varčevalci, za zbiranje podatkov in za računanje, se bodo tudi bodoče zaostritve upokojevanj izpele, čeprav bodo pokojnine še nižje, kot so danes.
Treba je namreč jasno povedati, da pehanje starostnikov na pokojnine, s katerimi komajda ali sploh ne morejo dostojno preživljati starosti, prav nič ne koristi, nasprotno, prav škodi javnim financam. Če že pustimo ob strani kakšne človekove pravice ali pravico do plačila za minulo delo ...
Naj bodo projekcije o gospodarskih gibanjih za prihodnji dve, tri desetletja bolj ali manj optimistične, to prav nič ne bo zmanjšalo težav Slovenije s starimi ljudmi. Še bolj bomo vsi skupaj prepričani, kakor nam s stalnim opozarjanjem na staranje prebivalstva in na pomanjkanje služb za mlade vztrajno dopovedujejo, da je treba ostarele po eskimsko dati na sani, odvleči na severni pol in prepustiti mrazu in medvedom. Ah, v kaj so nas nesposobni politiki že skoraj prepričali ...
Pa je nekaj rešitev za vztrajen ekonomski vzpon in odpravo vseh zagat z zagotavljanjem denarja za pokojnine tako blizu.
Naj računajo in razmišljajo tisti, ki so za to plačani, naj tuhtajo oni, ki nekaterih nelogičnosti nikoli ne znajo pojasniti. Tule samo dve, tri ideje, kam bi kazalo zapeljati slovensko javnofinančno zgodbo.
Prvič, kdor izpolni vsaj enega izmed pogojev za upokojitev ter jo zahteva, mu izračunajo pokojnino in mu jo začnejo pošiljati. Potem pa lahko dela naprej po posebni pogodbi brez kakršnihkoli omejitev tedenskih ur in višine plačila, a na vse mora od bruto plačila plačevati vsaj polovico prispevkov, kakršne plačujejo redno zaposleni. Tako bi delovno aktivni upokojenec vsak mesec pokojninski blagajni v povprečju vplačal okoli pol svoje penzije.
Drugič, vsaki dve leti bi delovno aktivni upokojenci imeli pravico zahtevati ponoven izračun pokojnine in bi se jim ta seveda že zaradi manj malusov, če so se torej upokojili pred predpisano starostjo ali pa pred doseženo delovno dobo, lahko zvišala, če se ne bi, pa bi smeli obdržati prejšnji izračun pokojnine. In seveda delati naprej in še naprej plačevati prispevke ne samo v pokojninsko, temveč tudi v zdravstveno blagajno.
Pa takšni in še kakšni drugi ukrepi v zvezi s staranjem prebivalstva in večnim jamranjem zaradi pomanjkanja denarja za pokojnine ter zaradi vse nižjih pokojnin novih upokojencev ne bi starejšim ljudem le dali pravičnega plačila za preteklost ter jim z dodatnim delom po upokojitvi omogočili, da sami ustvarijo višje prihodke ter s tem tudi obdržijo s tistim pred upokojitvijo primerljiv osebni standard. Še mnogo več.
Normalne pokojnine, dodatno upokojensko delo, bolj polne javnofinančne blagajne in zaslužki upokojencev tudi po upokojitvi bi povečevali domačo potrošnjo in hranili gospodarsko rast. In če ne prej, saj na politike ni računati, da bodo omembe vredno število novih delovnih mest čarali iz klobuka, bo z gospodarsko rastjo posledično tudi več delovnih mest, za katera bodo potrebni tudi že upokojeni delavci.
Cilj mora torej biti čim več prispevkov v pokojninsko blagajno, pri čemer lahko dosti vplačujejo prav upokojenci, ne pa zaostrovanje upokojevanja, zniževanje pokojnin in zaviranje usklajevanja pokojnin s plačami in življenjskimi stroški.
Starostnikov je in še bo več zato, ker se nam podaljšuje življenjska doba. Zato moramo narediti kompromis med pravico do spodobne pokojnine ter pravico do dela, za vse to pa smo pripravljeni še naprej biti delovni in ustvarjalni ter plačevati prispevke v javne blagajne. Danes upokojence, ki preveč dodatno zaslužijo, država kaznuje z znižanjem pokojnine, ne želi si lepega in dolgega uživanja pokojnin, temveč upa, da bo to čim krajše. Prosim, naj že kdo začne računati na upokojence kot na del kakovostne družne, ne pa zgolj kot na strošek.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
