Varčujmo skupaj: Dvojica v oblaku

Ameriškim korporacijam državna uprava plačuje licence, priporočilom EU o odprtih informacijskih rešitvah pa se boji prisluhniti.

Objavljeno
14. december 2015 19.19
bsa Cerar
Brane Piano
Brane Piano
Deset dni bo tega, kar se je slovenska gospodarska delegacija s prvim ministrom Mirom Cerarjem in ministrom za javno upravo Borisom Koprivnikarjem vrnila iz ZDA. Menda, tako so sporočili iz vladnega kabineta, je bil njun namen predstaviti Slovenijo kot razvojno priložnost za združevanje inovativne uporabe digitalnih tehnologij na vseh ravneh − od državljanov do države in vse slovenske družbe.

Preden morda slišimo − upanje pač umira zadnje − o silnih poslih, ki se Sloveniji obetajo zaradi obiska, moramo prvega ministra in člana njegovega kabineta spomniti na nekaj neprijetnih dejstev. Za vsak slučaj, če morda tega nista že sama spoznala.

V organizaciji Ameriške gospodarske zbornice in slovenske agencije Spirit sta namreč Cerar in Koprivnikar pravzaprav šla molit v sila sumljivo cerkev. Bila sta pri nadnacionalnih korporacijah, ki že zdaj in hočejo tudi v prihodnje obvladovati (beri debelo služiti) s slovensko državno informatiko. Pa če je že šlo za nekakšno gospodarsko diplomacijo, zakaj je Cerarja le malo po tistem, ko je moral pihati balonček, spremljal minister za javno upravo, in ne minister za gospodarstvo? Da ga nista z odhodom v ZDA pihnila oba?

Pojdimo po vrsti. Minister Koprivnikar zdaj gradi državni računalniški oblak (DRO) in takšne obiske pri dobaviteljih bi kazalo najmanj prijaviti kot lobistične stike. Med obiskanimi korporacijami so bili izključno člani ameriške zbornice (IBM, EMC, Oracle, Cisco in Microsoft), za katere je malo verjetno, da jih Slovenija zanima še kako drugače kakor kupec storitev in rešitev. Potem pa se je Koprivnikar prejšnji teden, spet doma v Sloveniji, udeležil še poslovnega srečanja Microsofta in razlagal, da je Slovenija odlična referenca. Za koga? Za kaj? Za dobre zaslužke korporacij? Še koga?

Kaže, da obisk v ZDA ni slučajno sovpadel z okoli sto milijonov vredno investicijo v DRO, za katerega so obiskane korporacije skoraj izključni dobavitelji. Tako z DRO državna informatika dokončno postaja plen lastniške tehnologije in še večje odvisnosti od nadnacionalk.

Pa če se kdo navdušuje nad takšnim DRO, o katerem slišimo, da premore strojno opremo in licence, ne pa tudi koncepta, strategije in vsebine, povejmo še nekaj. Vodijo ga ljudje, ki so na ministrstvu za obrambo po ugotovitvah računskega sodišča s propadlo informatiko za podporo vzdrževanju helikopterjev in oklepnikov naredili za šest milijonov evrov škode. Podobno neslavno »deluje« informatika Fursa, podobni so kolapsi v centrih za socialno delo, kadar se jim število vlog poveča ...

Ampak bodimo korektni. Vse našteto in še kaj so si zamislile prejšnje vlade in Cerar in Koprivnikar nista kriva, da ne deluje. Zato ostanimo pri le dveh vprašanjih, na katera lahko odgovorita in z odgovori pojasnita njuno današnje razmišljanje. Torej. Kakšni so pričakovani gospodarski učinki obiska pri korporacijah v ZDA? Kdo je poravnal stroške potovanja in bivanja članov slovenske vladne in gospodarske delegacije?

Pa bodimo še malo poučni. Informacijska tehnologija je eden najmočnejših vzvodov neokolonializma predvsem ameriških nadnacionalk. Tega se zaveda EU in zato evropska komisija priporoča uporabo nelicenčnih, torej odprtih standardov in tehnologij, ki državam kot uporabnicam omogočajo nadzor nad podatki, procesi, obenem pa niso odvisne od dobaviteljev in licenc. Številne države EU to upoštevajo in tako ravnajo.

Nekaj upanja je tudi še za Slovenijo, čeprav je nekdanji vodja informacijskega sektorja na ministrstvu za obrambo postal direktor direktorata za informatiko pri Koprivnikarju. Temu se že svetlika, za kaj gre, če sodimo po njegovih izjavah, kot je: »Znotraj javne uprave so pri izvajanju centralizacije državne informatike odpori neverjetni.« Napoveduje tudi, da bodo pri gradnji DRO dobrodošli domači dobavitelji, ki uporabljajo odprte, javno dostopne tehnologije.

Ampak v praksi se za zdaj ne spremeni nič. Morda bo ministrstvo pri strežniški tehnologiji res uporabilo odprtokodne rešitve, ker so cenejše in uporabne, pri namizni pa ne. Toda za zdaj državna uprava še naprej uporablja obstoječe dobavitelje z licencami. DRO je zasnovan na ključnih lastniških tehnologijah IBM, HP, VMWare, EMC in HP.

Kaj sta torej počela Cerar in Koprivnikar v ZDA? Sta se šla opravičit, da je hotela Slovenija razmišljati po evropsko?

Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.