Tiskane izdaje
Varčevanje je domačim gospodinjskim varčevalcem očitno položeno v zibelko, saj si drugače ni mogoče razlagati dejstva, da še vedno radi in veliko varčujemo. Od leta 2008, torej prvega leta krize, ko so imela slovenska gospodinjstva v bankah 13,4 milijarde evrov, obresti na depozite in vloge pa so bile še kolikor toliko spodobne, do lanskega novembra (za novejšimi podatki nismo utegnili pobrskati) so se vloge gospodinjstev povečale na 15,3 milijarde evrov, torej za skoraj dve milijardi evrov, čeprav za svoj denar v banki danes ne dobite tako rekoč nikakršnih obresti.
Če tokrat preskočimo izvoznike, ki so že vsa leta od krize in tudi dandanašnji gibalo domače ekonomije, se domači bančni sistem, na katerem še vedno prevladujejo banke v državni lasti − če še teh nekaj tednov sem prištevamo tudi za drobiž prodano mariborsko banko in tisto ljubljansko banko, ki jo menda nujno morajo prodati do, kaj vem, konca leta 2018 ali kaj, gremo torej z bankami v roke tujih lastnikov tudi tako rekoč vsi gospodinjski varčevalci. No, večji del, ampak še vedno bo z nami k njim romalo kakšnih deset milijard evrov naših prihrankov.
Kdo ne bi kupil takšnih bank? Kdo se ne bi veselil naše čiste gotovine, za katero nam daje nulakomajosef obresti, ki jo potem lahko obrača, nam pa za dovoljene prekoračitve sredstev na računih in za odloženo plačilo s kreditnih kartic zaračunava tudi do destodstotne obresti?
In kdo, bilančne vsote sem in tja ali gor in dol, je tako nespameten, da domače banke skupaj s komitenti v obliki fizičnih oseb, torej z zvestimi varčevalci in njihovim denarjem vred, prodaja? Se ve, kdo, naša izvoljena oblast.
O tem, kako pomembni smo − spet se tokrat opravičujemo izvoznikom, ki so za narodnoekonomsko zdravje edini morda še bolj pomembni od nas, gospodinjskih varčevalcev − in kaj naši prihranki pomenijo za domovino, v domačih časopisih ne beremo veliko.
Lahko pa po časopisih prebiramo in celo na javnem radiu vsako popoldne pred poročili poslušamo stalne rubrike o indeksih svetovnih borz, o tečajih teh in onih tujih delnic, o napovedih gospodarskih rasti in padcev na drugih kontinentih, pa tudi o zlatu in nafti ... Večina modrovanj se drži pravila, da bo vrednost zrasla, če ne bo padla, da dolgoročno ne bo vzdržala, če je previsoka, ali da bo zagotovo zrasla, če je zdaj prenizka. Nasveti in ugibanja nastajajo pod prsti borznih posrednikov, upraviteljev in svetovalcev družb za upravljanje z vašimi kapitalskimi vlogami. Prav zanimivo bi bilo vedeti, če jim časopisi takšne nasvete celo plačujejo, saj gre le za samopromocijo te ali one družbe za upravljanje, tega ali onega sklada ...
Kdo vse to potrebuje, kdo to prebira in kdo jim verjame? Mi, mali gospodinjski varčevalci, ki imamo denar, čeprav praktično nič obrestovan, raje v bančnih depozitih, že ne. Tista manjšina, ki prestavlja prihranke iz sklada v sklad, pa jim tudi ne verjame oziroma za upravljanje s svojim denarjem potrebuje in si tudi priskrbi bolj točne podatke. Časopisi s tovrstnimi rubrikami pa vemo, kje končajo. V smetnjaku za papir.
Zato tovrstnih nasvetov raje ne prebirajte. Ne verjemimo nasvetom upravljavcev skladov. Več bomo prihranili, pa nič denarja izgubili, če bomo spremljali teste Zveze potrošnikov Slovenije o tem, katera mačja hrana ponuja največ za najnižjo ceno, kateri televizor ima za isti denar boljšo sliko.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
