Tiskane izdaje
Okej, če je v Evropi prav zaradi ECB, ki vsak mesec evropskim bankam napumpa dodatnih 60 milijard evrov, res nenadoma spet preveč denarja, kam pa gre, če ga banke − v duhu, kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi − ne plasirajo v realni sektor? Ja, spet romajo denarci na finančne trge in v porabo javnega sektorja. Banke se ne ukvarjajo dovolj s hranilniško dejavnostjo in kreditiranjem prebivalstva in gospodarstva, temveč igrajo zase na sigurno, za svoje bodoče bilance pa pravzaprav še bolj tvegano. Obeti, da bodo gospodarske rasti v Evropi in tudi v Sloveniji v prihodnjih dveh, treh letih zadovoljive, so tako-tako. Lahko se potrdijo, lahko pa se stricu v Ameriki zazdi, da Evropa začenja prehitro okrevati in bo ameriški policaj kje v svetu sprožil še kakšno krizo, če že ne vojne, pa bo tudi evropskega hitrejšega okrevanja hitro konec.
Ta neumnost, da poskuša Evropa probleme z Rusijo v Ukrajini reševati na račun lastnega padca izvoza na zahod, je prav tako ameriška pogruntavščina, in ne tisto, za kar jo evropski politiki deklarirajo, torej nekakšna načelna podpora svetovni demokraciji in suverenosti držav.
Ta traparija, da je treba viške kmetijske pridelave uničevati, da ne bi bila domača hrana še cenejša ali da ne bi začeli opuščati proizvodnje, je tako v nebo vpijoča, kakor pred leti panika zaradi bolezni norih krav, ki je bila ves čas prisotna, pa je bilo treba naenkrat iz nekih povsem drugih razlogov pač močno zdesetkati evropsko govejo čredo. In, če pokukamo k nam, tisto evropsko financiranje ukinitve predelave sladkorne pese v Sloveniji ...
Tudi begunski val, ki se nam v Evropi zdaj dogaja in še zdaleč ni dosegel vrhunca, je družbeno breme, ki ga moramo požreti zaradi pretekle politike velikega brata na Bližnjem Vzhodu, politike, ki je tam privedla do plemenskih vojn. Rahlo dvomim, da bo evropsko gospodarstvo pogoltnilo vse begunce iz držav, iz katerih pri nas lahko dobijo azil, in tudi iz vseh drugih držav, kjer njihova življenja niso ogrožena, pa se pridružujejo kolonam na evropskih cestah, v vlakih in avtobusih. Vmes so tudi ekonomski migranti in vseh razmeroma hitro ne bo mogoče vključiti v evropsko ekonomijo.
Navsezadnje pa je povsem vseeno, koliko denarja daje evropska banka v obtok, še manj, da ga banke pošiljajo na finančne trge, in ne v proizvodnjo dobrin. Na obzorju se čez nekaj let kaže nov finančni zlom, kar je po drugi strani dobro vsaj pri tem, če si dovolim biti neokusen, da Evropa za migrante več ne bo tako privlačna.
Seveda je še čas, da Evropa iz vsega tega potegne koristi, vzdržno rast in stabilnost. Frakfurtske milijarde bi morala preusmeriti v podjetja, prišleke zaposliti na novih delovnih mestih, brzdati domače nestrpneže, spodbujati bi morala osebno potrošnjo in odpraviti vse izvozne embarge, razen morda na orožje.
Pa kaže resno dvomiti, da je ta evropska zmeda, nenačelnost in poslušnost stričku Samu česa takšnega sposobna. In ker ni, se zgodi, da, recimo, v Celju stoji Hotel Evropa, kjer se samo malo troši, nasproti njega pa kitajska trgovina, v kateri raje kaj zaslužijo.
Zato, če se vrnemo k predavanju, na katerem je Arhar govoril o temeljnem principu uspešnosti bančnega poslovanja, torej k zaupanju med banko in prejemnikom posojila ter med prejemnikom in banko, potem je treba poudariti, da zaupanja ne more biti, dokler ne moremo zaupati evropskim politikom. Ti, v nasprotju z mednarodnimi bankirji, že zdaj zavračajo vsako misel na delni odpis grških dolgov. Slovenski politiki pa, recimo, napovedujejo malo manjšo rast, ker letos in drugo leto Slovenija še ne bo začela dovolj črpati evropskih nepovratnih sredstev. Seveda pretežno za javni sektor in javne investicije. Kje pa bo dodana vrednost, kako se bo plemenitil kapital, pobran z davki?
Njihova naloga bi morala biti spodbujanje gospodarstva, zlasti zasebne pobude, oni bi se morali zavzemati za višje plače in gospodinjsko potrošnjo, pa ne počno nič od tega. S temi ljudmi se ni vredno zapletati, ker jim torej ne gre zaupati. Ne politikom, ne bankam, ne državam, ki z našimi davki gradijo vodovode in asfaltirajo ceste. Naj jih, recimo, preusmerijo v slovensko industrijo jekla, v orodjarstvo, v vrhunska lahka letala in najhitrejše jadrnice. Pa ne bodo. Zato jim ne zaupamo.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
