Tiskane izdaje
No, do takrat pisca teh vrstic zagotovo več ne bo na tem svetu, kaj šele v tej domovini, kar je sicer povsem obskurno in omenjam le zato, da me ne bo kdo vlekel za jezik, zakaj nisem bolj pomagal. Z načrtom o aktivnem državljanstvu se namreč brez pomislekov strinjam in ga podpiram kot nujnost za obstoj naroda.
Nisem zapisal, da države, saj če aktivnega državljanstva ne bomo razširili in ga med državljani priljubili v prihodnjih dveh, treh letih, potem tudi države Slovencev kmalu ne bo več.
Včasih kar pozabimo, da je kraljevina, katere del smo bili, zdržala samo dobri dve desetletji, federacija, ki jo je nasledila, pa le dobra štiri desetletja. Zdaj, ko tudi prva država Slovencev že šteje četrt stoletja in se državljanom kolca zaradi plebiscitarne odločitve zanjo, se namreč že sprašujemo, zakaj smo odšli iz ene ter smo zadnje desetletje del evropske večdržavne formacije, ki se je že zaletela v zid lastne nedoslednosti in krize vrednot. Se obeta tragičen razpad in konec združene Evrope?
Morda. Toda za obstoj naroda je to še najmanj pomembno. V medijih smo vsak dan priča norčevanju iz Cerarjeve vlade in iz njenih ministrov, recimo iz nagrade finančnemu ministru Mramorju za njegove javnofinančne dosežke ... Poslušamo napovedi o morebitnem odhodu Britancev iz Evrope. Strašijo nas z migranti in prestavljanjem schengenske meje. Beremo o stavkah in pozabljamo, da stavka edino javni sektor. Ko pa finančni minister napove obdavčenje kapitalskih dobičkov in znižanje davkov na izplačila delavcem, mora zamisel zaradi zmerljivk iz ust gospodarstvenikov hitro opustiti.
Eden redkih, ki mu ob nagradi Mramorju ni bilo treba lizunsko čestitati, pa je to vseeno storil, je bil Boris Pleskovič, ki sicer rad poudarja, da so Slovenijo najbolj okradli levičarji (poudarjamo, da najbolj, tudi desničarji to ves čas počnejo, a jih še niso presegli). V čestitki Mramorju je Pleskovič zapisal tudi tole: »Ta nagrada bi bila lahko tudi dobra popotnica za to, da se bo bolj pogumno in uspešno upiral raznim parazitom in lobijem ter sindikalnim voditeljem javnega sektorja, ki s svojim delovanjem škodijo Sloveniji.«
Stanko Štrajn pa je še bolj spregledal bistvo težav Slovenije, ko je prejšnji teden v sicer izjemno zastavljeni analizi vladanja in kritiki zapisal, da se vlada še ni začela ukvarjati z bistvenimi problemi, kot so tisti »v zdravstvu, šolstvu, kulturi in zlasti v gospodarstvu«.
Poltretje leto je že od takrat, ko je Ali Žerdin objavil izsledke svoje doktorske disertacije v knjigi Omrežje moči in ugotavljal, da »ljudje, ki so v središču ekonomskih omrežij, so tam zato, ker jih je tja postavila politika«.
Ko je Žerdin zaključeval doktorsko delo, je bilo morda res še tako. Danes je drugače. Odtlej so se ekonomska omrežja osamosvojila in izvila izpod odvisnosti od politike. Ne bomo trdili, da zdaj ekonomska omrežja nastavljajo politike, navsezadnje na izide volitev pretirano ne morejo vplivati in so od tega tudi dvignila roke. Ne, že vsaj od Pahorjeve, če ne že Janševe vlade, vsekakor pa zdaj v času Cerarjeve plasirajo svoja norčevanja in omalovaževanja odločitev vlad nekritičnim novinarjem slovenskih medijev, še najraje televizijam in dnevnim časopisom, ti pa z veseljem udrihajo po − včasih tudi res − nesposobni, predvsem pa neodločni oblasti.
Na vlado letijo skale, vlada mimo ekonomskih omrežij ne more dosti ukreniti, želi si aktivnega državljanstva. Tudi Cerarjevi so dojeli, da brez podpore večine državljanov ne morejo presekati trdno skupaj zavozlanih interesov omrežij, ki jim ideološkost, politika in etika nekam visita. In zdaj, ko so to le dojeli, spet oklevajo. Aktivno državljanstvo da, toda zakaj šele do leta 2050?
Pa je rešitev in aktiviranje državljanov tako blizu, tako lahko dosegljivo. Le po vzoru nekaterih evropskih držav bi morala vlada uveljaviti davek na neudeležbo na volitvah in referendumih, pa bi se vse postavilo na svoje mesto.
Če se Slovenija potem že ne bi začela uvrščati v vrh sodobnih evropskih demokracij, če bi se torej po volji večine aktivnih državljanov nadaljevala njena pot v novodobno konservativno družbo, bi lahko mirne vesti zamahnili z roko in dejali: ljudstvo je izbralo − noče medu in mleka, pač raje meče skale.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
