Tiskane izdaje
Fundacija poroča, da je trend izenačevanja oziroma zmanjševanja razponov med najvišjimi in najnižjimi plačami trajal nekako do leta 2008, po izbruhu gospodarske pa se je obrnil in razponi med plačami so se začeli spet povečevati. To pa je »lahko razlog za skrb glede kohezije v EU«. Povejmo po domače: približevanja enaki stopnji razvitosti evropski članic je že zdavnaj konec, pa naj iz kohezije v manj razvite države pošiljajo še toliko denarja ...
Poročilo Eurofunda o porazdelitvi plač oziroma dohodkov v Evropi je zajelo obdobje med letoma 2002 in 2011, torej pred krizo in po njej. Vsebuje tudi nekaj na videz spodbudnih sporočil. Recimo tistega, da je pa na splošno stopnja neenakosti plač v EU manjša od neenakosti kot v ZDA, a z nekaj izjemami - v Združenem kraljestvu razlike presegajo ZDA, veliko neenakost plač pa imajo tudi v Latviji in na Portugalskem. A če analitiki Eurofunda priznavajo, da vse večja neenakost plač vzbuja skrb, v isti sapi zatrjujejo, da to ni vplivalo na povečanje neenakosti življenjskega standarda. Zakaj? Hja, preprosto zato, ker so zaradi vse večje brezposelnosti, zlasti na jugu EU, izginila številna slabo plačana delovna mesta. To je statistično zmanjšalo stopnjo neenakosti plač, seveda pa so se prav zaradi tega povečale razlike med dejanskimi prihodki Evropejcev.
Skupen evropski trend in gospodarska politika, če pogledamo skozi očala brezposelnost-delovna mesta-plače je tole takšen, kakor v kakšnem tipičnem slovenskem podjetju s prestrašenimi direktorji, ki se hočejo prilizovati lastnikom in vsaj za kratek čas preložiti svojo odstavitev. Drugače povedano, če je v Evropi manj zaposlenih z najnižjimi plačami, je tudi v mnogih naših podjetjih manj delavcev, prav tistih, ki so imeli najnižje plače, ki se najtežje postavijo zase in ki jih je najlaže odpustiti kot tehnološke viške. Pa direktor prihrani pri stroških dela za mesec ali dva, morda na račun odpuščenih celo reši poslovno leto, skupni prihodki podjetja pa seveda upadejo, ker se zmanjša tudi proizvodnja in na koncu se zmanjša nacionalni bruto produkt, stroški za socialne pomoči in nadomestila brezposelnim pa se seveda povečajo.
Smo menili, da takšne neumnosti delamo samo v Sloveniji. Zdaj statistika pravi, da gre za po vsej Evropi prevladujoč trend.
Pri tem pa je treba poudariti en razloček. Ves čas govorimo o plačah v zasebnem in nikakor ne v javnem sektorju. Tam, torej v javnih službah, je stvar tako preprosta, da se je ne bo lotila nobena politika: drastično je treba zmanjšati obseg in strošek birokratskega aparata, ne pa zniževati plač v varstvu, šolstvu in zdravstvu ... Tisti zaslužni ekonomisti, ki pozivajo k vsesplošnem zaostajanju plač za gospodarsko rastjo, pa bi tudi lahko pošteno priznali, da se to ni še nikjer in nikoli obneslo. Zakaj bi pa ljudje naredili več za manj? Za nižjo plačo? Ha, prav s takšno ekonomsko politiko so nastale še večje razlike pri evropskih plačah ...
Kajti vprašati se moramo, zakaj so pravzaprav plače? Ne kaj so, to se ve, gre za tržno plačilo za znanje in čas, ki ga delavec z delodajalcem menjuje za plačo. A če plačilo ni pošteno v okvirih možnega, ne trpi samo delavec, ne varčuje samo njegova družina. Ko na delavčev račun varčuje tudi delodajalec, povečuje svoje bogatenje in plače svojih direktorjev ter uničuje državni proračun, z njim pa celotno nacionalno ekonomijo. Plača torej ni zato, da ne bi bilo štrajkov, plača je zato, da bi bilo državi in državljanom bolje, ne pa slabše.
Na tem mestu smo že pritrjevali makroekonomistom, ki za oživljanje gospodarstva svetujejo povečanje porabe. Najprej z javnimi investicijami, potem pa preko zviševanja predvsem najnižjih in srednje nizkih plač tudi povečevanje potrošnje, kar edino lahko spodbudi proizvodnjo in dodano vrednost.
Če bomo v Sloveniji ostali le pri tem, da bomo še naprej stavili na izvoznike, se bo upoštevaje najnovejše ugotovitve o trendih pri evropskih plačnih škarjah tudi njim slej ko prej rast ustavila. Mnogim, evo, tudi zaradi vse večjih evropskih razlik med najnižjimi in najvišjimi plačami, se izvoz že zmanjšuje. In mnogim drugim v gospodarstvu, pa naj se še tako trudijo z zniževanjem stroškov dela, se zmanjšuje tudi dodana vrednost na zaposlenega? Le zakaj? Ker nihče ne bo delal več za manj, saj prihranki ne gredo na oltar domovine, ampak na račune najbolje plačanih.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
