Tiskane izdaje
Pisali smo o tem, kako delujoča podjetja ocenjujejo na njihovo likvidacijsko vrednost, čudili smo se stresnim testiranjem in cenitvam domačih bank za čas čez nekaj let, če bo takrat še hujša kriza kot je ta, ki se zdaj menda izteka ...
Vmes smo poslušali polemike o plačah in stroških na slabi banki oziroma na DUTB, za katero smo tako ali tako že pojasnili, da je sploh ne bi potrebovali, če bi v bankah svoje večinoma namerno zavožene terjatve pač dali v eno sobico in bi vanjo smela vstopiti samo policija in likvidator terjatev.
No, zdaj so tudi o tem, kako je Banka Slovenije cenila kapitalsko ustreznost državnih bank, lahko veliko brali. Ne bi o tem, kako so uslužbenci ene izmed takšnih bank predlanskim razlagali, da cenilci niso dobro vedeli niti, v kateri državi so, kaj šele da bi pošteno popisali podatke, ki so jim bili na voljo. Še nepremičnin, na katerih ima banka plombe, niso našli, ko so se prevažali naokoli. In potem, potem se je tragično poslovil še predsednik uprave ene izmed takšnih bank. Javno se ni nihče vprašal, zakaj, ulica je vedela povedati, da ni mogel prenesti takšnega od zgoraj diktiranega ropa ...
Kaj se dogaja, zna lepo pojasniti prokurist skupine PSZ Darko Zupanc, ki nam je te dni napisal tole:
»Za z zakonom opredeljeno poslovno politiko DUBT, da mora s svojim delovanjem prispevati k zmanjšanju javnega dolga, so povsem nesmiselne parcialne prodaje kreditnih partij. To še posebej velja za prodajo terjatve edinega kredita Hotela Marita skupaj z zamudnimi obresti v višini 6,1 milijona evrov, pridobljenega od Abanke. DUTB bi moral butik Hotel Marita prodati na mednarodnem natečaju kot delujočo družbo. Na tak način bi dosegli ekonomsko upravičeno tržno ceno. Poslovna družba je v letu 2014, to je v prvem letu normalnega poslovanja, po velikem investicijskem vložku okoli 11 milijonov evrov v obnovo in povečanju hotelskih kapacitet, dosegla 450.000 evrov EBITD. Potrjena prisilka s strani upnikov je bila dokaz, da družba ni bila prezadolžena in bi lahko v bodoče normalno poslovala, če ne bi DUTB zahteval stečaja.«
»Še večji nesmisel,« razlaga Zupanc, katerega poslovni sistem PSZ je v stečaju, saj so se ga dogovorno lotili državne banke in državna Družba za upravljanje terjatev bank, »je prodaja dolgoročnega kredita Abanke družbi Meja Šentjur v višini 1,9 milijona evrov z zapadlostjo prvega obroka šele v letu 2017 in zadnjega v letu 2024. Na osnovi tega kredita je DUTB protipravno dosegla prisilko Meje Šentjur, ki letno ustvari 1,6 milijona evrov EBITD in je imela ob koncu leta 2014 samo 4,3 milijona evrov finančnega dolga. DUTB bi moral Mejo Šentjur transparentno prodati kot delujočo družbo, če bi imel interes čim večjega poplačila svojih terjatev do družbe PSZ v stečaju. DUTB ima v svojih rokah skoraj sto odstotkov vseh še obstoječih terjatev do PSZ − okoli 22 milijonov evrov. S pravilnim pristopom k prodaji premoženja PSZ bi lahko DUTB dosegel poplačilo vseh svojih terjatev.«
Pa tako ne bo. Zupanc povzema: »Na žalost DUTB s svojimi dejanji dokazuje, da nima interesa donosne prodaje svojega premoženja, ki je pridobljeno poceni in na čuden način. Zato obstaja sum prodaje premoženja DUTB pod realno vrednostjo že znanemu kupcu.«
Smo preveč vložili v banke? Ah kaj, zdaj bomo še enkrat toliko izgubili pri takšnem upravljanju prenesenih terjatev. Kreditna aktivnost v bankah pa upada. Služijo z upokojenskimi vlogami in državnimi obveznicami.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
