Tiskane izdaje
Zadnje tedne, ko smo pripravljali interaktivno zgodbo ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, sem imel čast in priložnost spoznati dober ducat tistih, ki so vojno doživeli na lastni koži. (Video intervjuje z njimi lahko najdete tukaj.)
Med njimi so bili izgnanci, partizani, pripadniki nemške vojske, interniranci v taboriščih, skratka pisana druščina ljudi, ki so danes seveda že precej v letih, večinoma stari med 80 in 95 leti. Naj na tem mestu dragim anonimnim komentatorjem, ki med zgoraj naštetimi pogrešate domobrance zaupam, da smo se pogovarjali tudi z njimi, le da na teh intervjujih sam nisem bil prisoten. Se tudi strinjam, da bi lahko bil kakšen več. Basta.
Skratka, vsakega od sogovornikov je vojna zaznamovala na svoj način. Pa ne samo vojna, tudi povojno življenje ni bilo nič kaj lahko. Nekateri so končali v zaporu, drugi so se iz izgnanstva vrnili na izropano posestvo in morali začeti znova, tako rekoč iz nič.
Ena od intervjuvank, ki je bila med vojno kot deklica v nemškem koncentracijskem taborišču, je v solzah priznala, da ji je vojna uničila tudi vsakršno izpopolnjenje na kasnejši poklicni poti. V času ujetništva se namreč ni mogla šolati, kar jo je prisililo v delo, ki si ga ni želela.
Pa ni bila edina, milijone otrok, ki jim je vojna odvzela osnovno izobrazbo, je moralo, seveda ne po svoji krivdi, celo življenje opravljati slabo plačana in težaška dela in posledično še danes živijo od izjemno slabih pokojnin. Zgolj toliko v premislek neoliberalnim, od države izšolanim pametnjakovičem, ki slepo trdijo, da si vsakdo kroji svojo usodo popolnoma sam.
Ne glede na dejstvo, da smo intervjuvance izbirali tudi po tem, kako dobro se soočajo s svojo zavidljivo starostjo, so eden za drugim navduševali z izjemno lucidnostjo, večina tudi z neverjetno agilnostjo. Po vsem kar so preživeli, ob današnji precejšnji starosti, sedemdeset let po koncu vojne delujejo zbrano in pokončno.
Mislim, da tudi zato, ker so s travmatično izkušnjo morije in vsesplošnega pobijanja, opravili bolje od večine. Ne glede na njihovo vlogo v vojni, so vztrajali v pokončni drži in to, kolikor jim dopušča (fizična) hrbtenica, počno še danes. V času, ko se zdi, da vztrajnosti, pokončne hrbtenice in načelne drže izrazito primanjkuje.
Druga gospa, je svoje pričevanje sklenila z besedami, pa naj si jih za konec sposodim tudi sam: »Vojna človeka pokvari lahko do kraja. Samo močni, pogumni, samozavestni, uporniški ljudje, lahko obstanejo in obdržijo svojo čast.«
